Jedro

Toženka izpostavlja dele izpovedb izvedenca selektivno in izven celotnega konteksta. Izhajajoč iz izvedenskega mnenja kot celote, ki zajema osnovno mnenje, dopolnitev in zaslišanje na naroku, pa nedvomno izhaja, da projektant v obravnavanem primeru ni izpolnil vseh svojih obveznosti.

Vzročnost v obravnavani zadevi je pravna. V skladu s teorijo ratio legis vzročnosti so kot vzrok nastanka škode v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Izvedenec je v mnenju izpostavil v času projektiranja veljavno določbo 48. člena ZGO-1, ki je določala, da je pri projektu treba upoštevati tudi rezultate predhodne preveritve zanesljivosti obstoječih delov objekta, nosilnosti in stabilnosti temeljnih tal in uporabnosti že vgrajenih gradbenih proizvodov, kadar gre za rekonstrukcijo objekta. Prav tako je bilo v 38. členu ZGO-1 določeno, da mora biti iz projektne dokumentacije razvidno, da je nosilnost temeljnih tal ustrezna, da so že vgrajeni gradbeni proizvodi, ki bodo ohranjeni, uporabni in da je objekt primeren za rekonstrukcijo. Namen izpostavljenih norm je ravno v preprečevanju škodnih dogodkov, kot se je zgodil v obravnavanem primeru in se lahko preprečijo z ustreznim ravnanjem že v fazi projektiranja. Kaj bi hipotetični statični izračun pokazal, če bi ga toženka napravila, zaradi vseh navedenih opustitev na vzročno zvezo niti ne vpliva. Tudi če bi se toženka naslonila na materialne karakteristike iz dokumentacije za T. 2 in bi statični izračun pokazal, da lahko stena zdrži dodatne obremenitve, bi ta očitno temeljil na napačnih vhodnih podatkih, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Temu bi se toženka lahko izognila le z ustrezno preveritvijo vmesne stene pred začetkom projektiranja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi, delno pa se zavrne in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zdaj v celoti glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129035/2015 z dne 28. 10. 2015 se razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 33.635,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015 do plačila.

III. V presežku, to je za plačilo 11.985,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 4.067,71 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 447,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129035/2015 z dne 28. 10. 2015 v prvem odstavku za plačilo 19.494,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015 do plačila (I. točka izreka), taisti sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku glede plačila 26.126,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper II. točko izreka sodbe se je pritožila tožnica in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Zoper I. točko izreka sodbe se je pritožila toženka in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena. Pritožba toženke ni utemeljena.

_Uvodna pojasnila_

5. Toženka je bila projektant pri obnovi objekta na J. 1 v ... Ta stavba deli vmesno steno z objektom na T. 2. Po obnovi je zaradi dodatnih obtežitev vmesne stene prišlo do posedanja na T. 2. Solastnik stavbe na T. 2 je družba A. d. o. o. (v nadaljevanju A. d. o. o.).

6. V pravdi pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 392/2009 je A. d. o. o. tožil B. B. (investitorja na J. 1) in C. C. s. p. (izvajalca in zavarovanca tožnice) ter uspel s tožbenim zahtevkom na plačilo odškodnine. Toženca sta morala plačati A. d. o. o. 24.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2009 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 5.298,50 EUR. Sodba je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1961/2014 z dne 3. 12. 2014. 7. Tožnica kot zavarovalnica od toženke zahteva plačilo od toženke kot projektanta na temelju subrogacije v skladu s prvim odstavkom 963. člena Obligacijskega zakonika - OZ1. S tožbo zahteva plačila, ki jih je izvedla A. d. o. o., pooblaščenki tamkajšnje toženke in B. B., s katerim je sklenila poravnavo glede njegovega regresnega zahtevka do zavarovalnice. Gre za izplačila na podlagi prej opisanega postopka in zavarovalne pogodbe z izvajalcem, ki so v končni fazi bremenila tožnico.

8. Tožnica trdi, da je projektant odgovoren za škodo, ker v projektu za obnovo J. 1 ni predvidel ojačanja vmesne stene z npr. injektiranjem ali podbetoniranjem temelja. Na potrebnost ojačanja vmesne stene je A. d. o. o. opozoril že v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, kjer je pogojeval svoje soglasje s temi ukrepi. Toženka se je branila, da vmesna stena ni skupna, da je projekt pripravila strokovno in ustrezno, do napak pa je prišlo med izvedbo, ker je izvajalec odstopal od projekta. Trdila je tudi, da je v letu 2004 potekala obnova stavbe na T. 2, kjer je bila predvidena sanacija te vmesne stene, ki pa dejansko ni bila izvedena. To dejstvo je A. d. o. o. zamolčal v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja in zavedel, da je bila stena že sanirana. Toženka se je pri pripravi projekta oprla na te neresnične izjave A. d. o. o. 9. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednja bistvena dejstva in zaključki: - toženec je za naročnika C. C. s. p. v letu 2005 izdelal projektno dokumentacijo (PGD in PZI) za obnovo objekta na J. 1 v ..., last B. B.; - v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja je A. d. o. o. opozoril na potrebnost sanacije vmesne stene in svoje soglasje pogojeval s tem; - pri obnovi je prišlo do poškodb – vdora vode in razpok na sosednjem objektu T. 2, v solasti A. d. o. o.: - nesporno je, da za vdor vode projektant ne odgovarja in na ta del škode odpade 3.139,26 EUR, - iz izvedenskega mnenja Fakultete za gradbeništvo UL izhaja: * da je vmesna kamnita stena med objektoma stara in slabše zidana ter kot taka občutljiva na spremembe obtežb, poškodbe na T. 2 so posledica dodatne stalne obtežbe, na kar je najbolj vplivala izvedba požarnega zidu, v manjši meri pa izvedba AB plošč; * pri izvedbi niso bili upoštevani v projektni dokumentaciji predvideni armiranobetonski temelji in jeklene vezi; * v skladu s pravili stroke bi moralo biti iz projektne dokumentacije razvidno, da je nosilnost temeljnih tal ustrezna, da so že vgrajeni gradbeni proizvodi, ki bodo ohranjeni uporabni in da je objekt primeren za rekonstrukcijo; * toženec ni opravil izračunov glede preveritve statične stabilnosti in nosilnosti pri projektiranju objekta, pravila ne predvidevajo opustitev preverb, če so že bile izvedene za sosednje objekte, četudi imajo skupne zidove; * v primeru kamnitega zidu bi moral projektant preveriti njegovo stanje in sprejeti odločitev med injektiranjem, obbetoniranje ali izvedbo armiranega ometa; * v projektu izdelan statični izračun se nanaša na nove elemente v objektu ne pa na objekte, ki se ohranjajo in bodo imeli drugačno obtežbo; * če bi bila pri predhodni obnovi objekta na T. 2 s strani A. d. o. o. res izvedena sanacija stene, do poškodb pri kasnejši obnovi na J. 1 ne bi prišlo; * če bi toženec napravil statične izračune glede obtežbe sporne stene, bi se lahko zanesel na podatke, ki izhajajo iz gradbene dokumentacije A. d. o. o. glede obnove na T. 2 glede karakteristike materialov; * glede na opozorila A. d. o. o. v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja s strani investitorja, bi moral projektant ob ustrezni skrbnosti preveriti, zakaj je A. d. o. o. zahteval sanacijo stene kljub temu, da naj bi bila že sanirana.

10. Na podlagi navedenih ugotovitev in v prvi vrsti izhajajoč iz izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je projektant obšel navedene zahteve A. d. o. o. v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, ni opravil ustreznega pregleda stene na kraju samem in ni opravil nobenega izračuna, s katerim bi preveril nosilnost stene. To dokazuje, da se z vprašanjem preverjanja nosilnosti stene oziroma določitve obstoječega stanja konstrukcije v projektu sploh ni ukvarjal. Zanesel se je izključno na to, da je bila sporna stena sanirana ob izvedbi obnove objekta na T. 2, ne da bi to preveril, kljub zahtevam A. d. o. o. v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Zaradi navedenega je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, pri čemer tožniku ni prisodilo vtoževanih postavk za škodo, ki izvira iz vdora vode (3.139,26 EUR), odštelo je odbitno franšizo 10%, prav tako pa ni priznalo zamudnih obresti s plačilom odškodnine ter stroškov pravdanja v zadevi I P 392/2009. _O pritožbi toženke_

11. Toženka v pritožbi v bistvenem vztraja pri svojih stališčih, da je vzročna zveza v zvezi z odgovornostjo projektanta prekinjena, ker je A. d. o. o. v postopkih pridobivanja uporabnega dovoljenja zavajal, da je bila vmesna stena sanirana že z obnovo na T. 2. Sklicuje se tudi na izvedensko mnenje oz. pojasnila izvedenca na naroku, kjer je povedal, da bi stena vzdržala obnovo, če bi bila predhodno sanirana. Prav tako je izvedenec povedal, da če bi toženka napravila statične izračune, bi ti pokazali, da bi stena obtežitev zdržala. Oporeka tudi zaključku, da bi na podlagi dopisa A. d. o. o. z dne 30. 11. 2005 morala sklepati, da vmesna stena morda ni sanirana, saj še tako skrbni projektant ne bi mogel predvideti, da so bile izjave v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja lažne.

12. Res je izvedenec na naroku povedal, da če bi bila vmesna stena sanirana že pri obnovi na T. 2, do poškodb tega objekta pri kasnejši obnovi ne bi prišlo (list. št. 340). Prav tako je povedal, da bi lahko toženka pri statičnih izračunih uporabila materialne karakteristike iz dokumentacije za T. 2 (list. št. 340-341) ter bi v tem primeru izračun pokazal, da bi stena zdržala. Vendar toženka izpostavlja dele izpovedb izvedenca selektivno in izven celotnega konteksta. Izhajajoč iz izvedenskega mnenja kot celote, ki zajema osnovno mnenje, dopolnitev in zaslišanje na naroku, pa nedvomno izhaja, da projektant v obravnavanem primeru ni izpolnil vseh svojih obveznosti.

13. Iz osnovnega mnenja, ki ga je sodišče pravilno povzelo, tako izhaja, da se pred pristopom k projektiranju opravi predhoden pregled objekta, ki nato narekuje izbrane tehnološke rešitve in s tem celotno projektiranje. Za primer kamnitega zidu je to določitev njegovega stanja in odločitev med injektiranjem, obbetoniranjem ali izvedbo armiranega ometa. V kolikor zid ukrepov ne potrebuje, je to potrebno računsko dokazati (list. št. 234). Tudi v dopolnitvi mnenja je izvedenec potrdil, da izdelana dokumentacija za obnovo T. 2 projektanta ne odvezuje dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Projektant bi moral dokazati, da objekt izpolnjuje bistvene zahteve, med katere spada tudi mehanska odpornost in stabilnost (list. št. 243). Projektant bi se lahko skliceval na dokumentacijo za T. 2 glede materialnih karakteristik zidovja in temeljnih tal. Vendar bi moral v tehničnem poročilu zapisati, iz katere dokumentacije je karakteristike povzel, v vsakem primeru pa opraviti svoj lasten izračun za J. 1. (list. št. 273). Izvedenec je na več mestih v dopolnitvi mnenja ponovil, da dokumentacija za T. 2 toženke ni odvezala opraviti lastnih izračunov, če pa se je nanjo zanesla, bi to morala izrecno navesti in se nanjo sklicevati. Že navedeno ovrže ugovore toženke, ki želi celotno odgovornost za škodo prevaliti na A. d. o. o. zaradi (neresničnih) listin, povezanih z obnovo objekta na T. 2. Vzročna zveza tudi po presoji pritožbenega sodišča zato ni bila pretrgana zato, ker bi A. d. o. o. v zvezi z obnovo na T. 2 zavajal, da je saniral vmesno steno pa je v resnici ni.

14. Vzročnost v obravnavani zadevi je pravna. V skladu s teorijo _ratio legis_ vzročnosti so kot vzrok nastanka škode v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Izvedenec je v mnenju izpostavil v času projektiranja veljavno določbo 48. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, ki je določala, da je pri projektu treba upoštevati tudi rezultate predhodne preveritve zanesljivosti obstoječih delov objekta, nosilnosti in stabilnosti temeljnih tal in uporabnosti že vgrajenih gradbenih proizvodov, kadar gre za rekonstrukcijo objekta. Prav tako je bilo v 38. členu ZGO-1 določeno, da mora biti iz projektne dokumentacije razvidno, da je nosilnost temeljnih tal ustrezna, da so že vgrajeni gradbeni proizvodi, ki bodo ohranjeni, uporabni in da je objekt primeren za rekonstrukcijo. Namen izpostavljenih norm je ravno v preprečevanju škodnih dogodkov, kot se je zgodil v obravnavanem primeru in se lahko preprečijo z ustreznim ravnanjem že v fazi projektiranja. Kaj bi hipotetični statični izračun pokazal, če bi ga toženka napravila, zaradi vseh navedenih opustitev na vzročno zvezo niti ne vpliva. Tudi če bi se toženka naslonila na materialne karakteristike iz dokumentacije za T. 2 in bi statični izračun pokazal, da lahko stena zdrži dodatne obremenitve, bi ta očitno temeljil na napačnih vhodnih podatkih, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Temu bi se toženka lahko izognila le z ustrezno preveritvijo vmesne stene pred začetkom projektiranja, kot izhaja iz izvedenskega mnenja.

15. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo dopis A. d. o. o. z dne 30. 11. 2005 (priloga A7 spisa I P 392/2015), v katerem je toženko opozoril na slabo stanje stene in potrebo po sanaciji. Kot je povedal tudi izvedenec, bi v takem primeru projektant moral preveriti dejansko stanje. Višje sodišče dodaja, da je dopis A. d. o. o. naslovil naravnost na toženko, ki je bila tako izrecno opozorjena na problem vmesne stene. Zato višje sodišče ne more slediti pritožbi, da še tako skrben projektant ne bi mogel predvideti, da vmesna stena ni bila že prej pravilno sanirana. Toženka je bila na to izrecno opozorjena.

16. Pritožba se sklicuje tudi na ugotovitev izvedenca, da dejansko niso bili izvedeni v projektni dokumentaciji predvideni novi armiranobetonski temelji in jeklene vezi, kar je sodišče prve stopnje povzelo v 16. točki obrazložitve. Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev glede opustitve dolžnostnega ravnanja v fazi projektiranja ter glede na izvedensko mnenje kot celoto, navedeni armiranobetonski temelji očitno ne predstavljajo ekskulpacijskega razloga toženke. Iz izvedenskega mnenja namreč ne izhaja, da bi s tem toženka zadostila svojim obveznostim. Novi armiranobetonski temelji tudi očitno ne pomenijo istega ukrepa kot injektiranje vmesne stene, kar predstavlja bistven ukrep pri sanaciji stene.

17. Na podlagi povedanega so zaključki sodišča prve stopnje o odgovornosti toženke kot projektanta pravilni in jih pritožba ni uspela izpodbiti. Pritožbo toženke je zato višje sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrnilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

_O pritožbi tožnice_

18. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo izplačilo posameznih vtoževanih postavk. S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 392/2009 je bilo B. B. in C. C. s. p. (zavarovanec tožnice) naloženo solidarno plačilo 24.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2009 dalje do plačila ter povračila pravdnih stroškov v znesku 5.298,50 EUR. A. d. o. o. je do prisojenega zneska prišel pretežno preko izvršbe na denarna sredstva B. B., ki jih je imel na svojem transakcijskem računu. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo zneska 45.621,49 EUR, ki ga je utemeljila na sledeč način: - 33.896,80 EUR predstavlja znesek, ki ga je tožnica plačala B. B.2 v skladu s sklenjeno poravnavo in zajema naslednje zneske: * glavnico zmanjšano na znesek 22.634,63 za odbitno franšizo v višini 10% oziroma 2.480,00 EUR; * 314,63 EUR, kar predstavlja znesek, odtegnjen s transakcijskega računa zavarovanca v korist A. d. o. o.; * zakonske zamudne obresti od glavnice od 10. 6. 2009 do 25. 2. 2015; * pravdne stroške v višini 5.760,40 z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. 2. 2014 do 25. 2. 2015; * izvršilne stroške v višini 486,62 EUR po sklepu Ig 3/2015 (v izvršbi je bilo B. B. z računa zaseženih 31.039,68 EUR); - 8.673,58 EUR, kar predstavlja znesek na podlagi sodbe I P 392/2009, plačan A. d. o. o. s strani tožnice dne 24. 2. 2015; - 675,00 EUR, kar predstavlja znesek sodne takse za pritožbo v zadevi I P 392/2009; - 893,04 EUR kar predstavlja stroške odvetnice zavarovanca v pritožbenem postopku; - 1.483,07 EUR kar predstavlja stroške odvetnice zavarovanca za zastopanje v postopku I P 392/2009 v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

19. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo na način, da je od 24.800,00 EUR, prisojenih v zadevi I P 392/2009, najprej odštelo 3.139,26 EUR, kar predstavlja škodo zaradi vdora vode, za katero ne odgovarja projektant oziroma toženka. Od preostale glavnice (21.660,74 EUR) je odštelo odbitno franšizo 10%, tako da je ugodilo zahtevku za znesek 19.494,67 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da toženec ne odgovarja solidarno s tožencema v zadevi I P 392/2009, zaradi česar ga ne morejo bremeniti zamudne obresti in stroški pravdanja. Razlogi za delno zavrnitev zahtevka so torej povsem jasni, zaradi česar se kot neutemeljeni izkažejo pritožbeni očitki o kršitvah določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Prav tako se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je sodišče še enkrat upoštevalo odbitno franšizo, ki bi jo naj tožnica že upoštevala pri plačilih. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilni pristop, ko je najprej ugotavljalo obseg obveznosti v skladu s sodbo I P 392/2009, saj je bil s tem ugotovljen obseg škode oškodovanca A. d. o. o., ki je podlaga za kasnejša izplačila s strani tožnice.

21. V preostalem delu pa višje sodišče delno pritrjuje pritožbi. Sodišče prve stopnje je pretogo razlagalo obseg obveznosti toženke, ki ga je omejilo le na ustrezni del glavnice po sodbi I P 392/2009. S slednjo je bilo tamkajšnjima tožencema poleg plačila glavnice naloženo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10. 6. 2009 do plačilo ter povračilo pravdnih stroškov tožnika (A. d. o. o.) v znesku 5.298,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka do plačila. Strinjati se je sicer, da se obveznost toženke v tem sporu ne more neomejeno raztezati na vsa izvedena plačila tožnice, ki z ravnanjem toženke niso povezane. Zato tožnica ni upravičena zahtevati povračil za plačila, ki se nanašajo na pravdne stroške njenega zavarovanca (zneski 1.483,07 EUR, 893,04 EUR in 675,00 EUR), saj so bili ti povsem v domeni zavarovanca in ne toženke. Enako velja tudi za stroške v izvršilnem postopku Ig 3/2015 (486,62 EUR), saj ne more toženka nositi posledic, da noben od solidarnih zavezancev v zadevi I P 392/2009 ni prostovoljno izpolnil obveznosti, naložene s pravnomočno sodbo. To pa ne velja za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice odškodnine in povračila pravdnih stroškov, saj so ti povezani s škodnim ravnanjem toženke, kar je botrovalo potrebi po sprožitvi spora.

22. Toženka je po presoji pritožbenega sodišča tako dolžna povrniti tudi zakonske zamudne obresti od glavnice 19.494,67 EUR za čas od 10. 6. 2009 do poteka paricijskega roka po pravnomočnosti sodbe I P 392/2009.3 Paricijski rok se je iztekel 18. 12. 2014 (15 dni po pravnomočnosti sodbe v zvezi s sodbo VSL I Cp 1961/2014 z dne 3. 12. 2014). Natekle zakonske zamudne obresti do tega dne so znašale 9.513,48 EUR.4 Prav tako je toženka dolžna povrniti ustrezen delež pravdnih stroškov tožnika A. d. o. o. v zadevi I P 392/2009. Pri tem višje sodišče upošteva, da je del škode bil povzročen s strani izvajalca neodvisno od projektanta, zaradi česar tožnica ne more nositi bremena povračila pravdnih stroškov v celoti. Delež škode (glavnice), ki odpade na tožnico znaša 21.660,74 EUR od 24.800,00 EUR, oziroma 87,34%. Tožnica je zato dolžna povrniti tak delež pravdnih stroškov tožnika A. d. o. o. v zadevi I P 392/2009, kar predstavlja znesek 4.627,71 EUR (87,34 % od 5.298,50 EUR). Tožnica ne odgovarja za zamudo s plačilom pravdnih stroškov, saj so bili ti naloženi v plačilo tožencema in zamuda ne izhaja iz njene sfere.

23. Na podlagi vsega povedanega je pritožba tožnice delno utemeljena, zato je višje sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je toženka dolžna plačati tožnici še 14.141,19 EUR (9.513,48 EUR in 4.627,71 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015, za kar je višje sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). Pri tem je zaradi jasnosti in preglednosti sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129035/2015 z dne 28. 10. 2015 razveljavilo tudi v preostalem delu in izrek oblikovalo na novo.

_Pravdni in pritožbeni stroški_

24. Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Končni uspeh tožnice v pravdi je 73,73%, toženke pa 26,27%. Stroški so odmerjeni v skladu s priglašenima stroškovnikoma, Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah ZST-1. Za storitve, opravljene do 6. 4. 2019, se nagrada za odvetniške storitve odmeri ob upoštevanju tarife in vrednosti točke 0,459 EUR, po tem datumu pa 0,60 EUR.

25. Tožnica je upravičena do nagrade za tožbo (900 točk), 1. pripravljalno vlogo (900 točk), 2. pripravljalno vlogo (675 točk), 3. do 6. pripravljalno vlogo (1.800 točk), vlogo z vprašanji za izvedenca (50 točk), zastopanje na treh narokih za glavno obravnavo (1.750 točk), 22% DDV na odvetniške storitve (636,39 EUR) potne stroške (G. – Kranj – G.); 3 x 100 km x 0,37 EUR/km =111 EUR), materialne stroške v skladu z 11. členom OT (79,75 točk), sodno takso v znesku 1.005,00 EUR ter stroškov za izvedenca v znesku 3.733,20 EUR. Skupaj znašajo stroški tožnice tako 8.378,27 EUR, glede na uspeh pa je upravičena do povračila 6.177,30 EUR.

26. Toženka je upravičena do nagrade za ugovor zoper sklep o izvršbi (900 točk), odgovor na dopolnitev tožbe (900 točk), 1. pripravljalno vlogo (900 točk), 2. pripravljalno vlogo (675 točk), 3. in 4. pripravljalno vlogo (900 točk), vlogo z vprašanji za izvedenca (50 točk), 2 x pripombe na izvedensko mnenje (800 točk), predlog za izdajo sklepa (50 točk), zastopanje na treh narokih za glavno obravnavo in 2 x urnino (1.900 točk), materialne stroške v skladu z 11. členom OT (80,75 točk), 22% DDV na odvetniške storitve (766,97 EUR), stroške z izvedencem v višini 3.733,20 EUR ter sodno takso v znesku 44,00 EUR. Skupaj znašajo stroški toženke 8.030,40 EUR, glede na uspeh pa je upravičena do povračila 2.109,59 EUR.

27. Po opravljenem pobotu je toženka tako dolžna tožnici povrniti 4.067,71 EUR pravdnih stroškov. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

28. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Toženka z lastno pritožbo ni uspela, zato v tem delu sama nosi svoje pritožbene stroške. Zaradi uspeha tožnice pa ji je dolžna povrniti sorazmerni del njenih stroškov. Tožničin uspeh s pritožbo znaša 54,13 % (računano od zavrnilnega dela izpodbijane sodbe, tj. 26.126,82 EUR). Tožnica je upravičena do povračila stroškov za pritožbo (750 točk), materialne stroške v skladu z 11. členom OT (15 točk), 22% DDV (100,98 EUR) ter sodno takso v znesku 741,00 EUR, skupaj torej 1.300,98 EUR. Glede na uspeh je tožnica upravičena do povračila 704,22 EUR. Ker je toženka odgovorila na pritožbo tožnice je upravičena do povračila stroškov v zvezi z odgovorom, kar znese 559,98 EUR oziroma 256,86 EUR glede na uspeh. Po opravljenem pobotu je toženka dolžna tožnici povrniti 447,36 EUR pritožbenih stroškov. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

Priloga: izračun zakonskih zamudnih obresti 

1 V skladu s 963. členom OZ preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (zakonita subrogacija). 2 B. B. je zoper tožnico vložil regresni zahtevek, ker je imel izvajalec C. C. s. p. pri njej sklenjeno zavarovanje. 3 Prim. sodbo VSRS II Ips 135/2006. 4 Slednje je višje sodišče izračunalo z uporabo spletne aplikacije za izračun zamudnih obresti Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Izračun je v prilogi te sodbe.