Jedro

Ključnega vzroka tožnikove razporeditve ni moč iskati v reorganizaciji podjetja, še posebej ob v reviziji ponovno izpostavljeni ključni tožbeni trditvi, da je tožnik med bolovanjem na svoje staro delovno mesto uvajal novega delavca (kar bi pomenilo, da je njegovo delovno mesto takrat še obstajalo), glede katere pa v sodbah ni nobene ugotovitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik od zavarovalnice povzročitelja prometne nesreče z dne 30. 1. 1997, v kateri se je telesno poškodoval, zahteva plačilo premoženjske škode – izgube zaslužka, ker je bil zaradi dolgotrajnega bolovanja in posledično omejitev, po povratku na delo prerazporejen na drugo delovno mesto pri tedanjem delodajalcu, ki je bilo ovrednotesno z nižjim količnikom. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja na plači od januarja 1997 do februarja 2001, prikrajšanja iz naslova znižanja pokojnine za leto 2001 do leta 2004, ter iz naslova bodočega prikrajšanja pri pokojninah v znesku 28.538,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2005 dalje do plačila in tožniku naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke. V razlogih za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče navedlo, da tožnik ni dokazal, da mu škoda nastaja zaradi posledic prometne nesreče, saj iz listin izhaja, da je do njegove prerazporeditve na slabše plačano delovno mesto prišlo zaradi reorganizacije v podjetju, prav tako pa tudi ni dokazal, da bi višjo plačo zagotovo prejemal, če ne bi bil udeležen v škodnem dogodku. V razlogih je še zapisalo, da v kolikor je bila tožnikova prerazporeditev posledica poškodbe, pa bi se moral tožnik na podlagi 93. in 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96; ZPIZ) s primernim zahtevkom obrniti na pristojno enoto Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Revizijo je tožnik vložili zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve 8. člena ter kršitev iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dokazna ocena glede razlogov za prerazporeditev tožnika obremenjena s kršitvijo določbe pravdnega postopka, saj je zaključek sodišča v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki in se zato sodba ne more preizkusiti. Sodišče tudi ni v zadostni meri vestno in skrbno presodilo vseh izvedenih dokazov; v nadaljevanju citira dele izpovedb priče R. in B. Napačno je sklicevanje sodišča na sklep o prerazporeditvi iz leta 1995, saj je do škodnega dogodka prišlo v letu 1997, sklep o prerazporeditvi iz leta 1997 pa kot razlog navaja nadomeščanje odsotnega delavca. Izvedeni listinski dokazi tako ne dajejo podlage za zaključek, da je bil tožnik prerazporejen zaradi reorganizacije podjetja. Sodišče se tudi ni izreklo o predloženi pisni izjavi prič B. in R., iz katerih izhaja, da je bila revidentova prerazporeditev izključno posledica poškodbe. Iz izjav tudi izhaja, da je v času prerazporeditve revidentovo staro delovno mesto – vodenje tehnologije hladnih obratov še vedno obstajalo. Izpodbija tudi zaključek sodišča, da ni uveljavljal pravic po ZPIZ. Revident je v zvezi s tem sodišču prve stopnje predložil vrsto dokazov, ki pa niso bili v celoti izvedeni, oziroma jih je sodišče kot nepotrebne zavrnilo. Iz izvedenskega mnenja z dne 20. 8. 1999 nedvomno izhaja, da je bila revidentu priznana invalidnost tretje kategorije, razvidne pa so tudi zdravstvene omejitve revidenta kot posledice nezgode. Uveljavljanje zahtevkov po ZPIZ pa ni predpostavka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, temveč bi se ta izplačila lahko kvečjemu upoštevala pri določanju višine odškodnine. V zvezi s plačo primerjalnih delavcev navaja, da je nemogoče navesti primerljive podatke, saj se del plače sestoji iz osebnostne ocene, ki je pri vsakem delavcu drugačna. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje ter povrnitev revizijskih stroškov.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. V tem pravdnem postopku tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi prometne nesreče 30. 1. 1997. Po 195. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 195. člena ZOR). Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, pa mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 195. člena ZOR).

7. V danem primeru je sodišče prve stopnje povzelo, da verjame pričama J. B. in J. R., da je „staro“ delovno mesto tožnika zaradi narave dela terjalo stalno prisotnega delavca, delo pa je bilo poleg tega tudi fizično zahtevno in naporno zaradi potrebe po prisotnosti v tovarni in pogostih potovanj v tujino, česar pa tožnik ni več zmogel v fizičnem smislu, saj je preveč trpel zaradi bolečin in omejitev poškodovane noge. Ker sta priči še pojasnili, da je v podjetju potekala tudi reorganizacija, tekom katere so se preoblikovali posamezni oddelki ter da se je vzporedno z reorganizacijo reševalo tudi delavce v socialnem in človeškem smislu (konkretno tudi tožnika), pa je sodišče zaključilo (kar je prestalo tudi pritožbeni preizkus), da je bil vzrok za prerazporeditev delavca prav reorganizacija podjetja. Ob takšnih ugotovitvah se odločitev o vzroku za prerazporeditev tožnika izkaže za materialnopravno zmotno. Vprašanje vzročne zveze ni le dejansko, temveč tudi pravno vprašanje. Vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevno vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in nastankom škode, spada med dejanska vprašanja in kot tako ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Uporaba pravilne metode za ugotovitev pravno relevantne vzročnosti pa je pravno vprašanje, ki je v obravnavanem primeru rešeno nepravilno. Vrhovno sodišče zaključuje, da glede na izvedeni dokazni postopek ključnega vzroka tožnikove razporeditve ni moč iskati v reorganizaciji podjetja, še posebej ob v reviziji ponovno izpostavljeni ključni tožbeni trditvi, da je tožnik med bolovanjem na svoje staro delovno mesto uvajal novega delavca (kar bi pomenilo, da je njegovo delovno mesto takrat še obstajalo), glede katere pa v sodbah ni nobene ugotovitve. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok treba šteti samo tisto okoliščino, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

8. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti ali je tožnikovo staro delovno mesto (pred njegovo morebitno kasnejšo ukinitvijo) zasedel drug delavec ter napraviti novo dokazno oceno glede vzroka tožnikove razporeditve na drugo delovno mesto. Pri ugotavljanju višine škode naj sodišče upošteva, da je toženkina odgovornost primarna, sistem socialne pomoči, zagotovljen s strani države pa subsidiaren, kar posledično pomeni, da njen interes po neizpolnitvi svoje obveznosti v škodo javnopravnih virov socialnovarstvenih pomoči ne more uživati pravnega varstva(1).

9. Ker iz sklepa o razporeditvi delavca na drugo delovno mesto (A5) nedvomno izhaja, da je bilo to delovno mesto ovrednotesno z nižjim količnikom, iz izpovedb prič pa izhaja, da je osebnostna ocena predstavljala del plače in se je tudi izplačevala, je zaključek sodišča glede vprašanja obstoja škode obremenjen z relativno kršitvijo določb pravdnega postopka, konkretno 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP je metodološko zavezujoča in začrtuje formalni okvir proste dokazne ocene. Vsebinski aspekt proste dokazne ocene pa tvorijo splošna gnoseološka pravila, ki morajo ustrezati zahtevam racionalnosti in splošnosti. To pomeni, da mora dokazna ocena temeljiti na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Kljub načelu proste dokazne ocene je tako sodnik vezan na določeno logično dojemanje primera. Zahtevati gotovost, s katero naj bi tožnik izkazal, da bi osebno oceno (stimulacijo) prejemal, se izkaže za prestrogo, še posebej ker je vprašanje dokazanosti te odškodninske predpostavke za obe pravdni stranki enako pravno usodno. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku upošteva zgoraj zapisano ter dejstvo, da plače, ki bi jo prejemal tožnik na starem delovnem mestu, ni mogoče primerjati s plačo delavca na enakem delovnem mestu, saj je osebnostna ocena po naravi stvari individualna (vezana na konkretno osebo) in da bi višino le-te lahko izračunal le aktuar, postavitev katerega pa je tožnik pravočasno predlagal. 10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 753/2007.