Jedro

Obe sodišči sta pravilno opozorili na zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Tožnica je pristala na tako zakonsko domnevo in je njej ustrezno oblikovala tožbeni zahtevek, tožencu pa s pavšalnimi trditvami te zakonske domneve ni uspelo izpodbiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in v izreku pod točko 1) sodbe ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank zidana garaža in določeno premično premoženje; v izreku pod točko 2) sodbe, da znaša solastni delež vsake pravdne stranke na tem premoženju 1/2; v izreku pod točko 3) sodbe je tožencu naložilo, da plača tožnici 75.000,00 DEM; v izreku pod točko 4) sodbe pa je presežni tožbeni zahtevek glede montažne garaže in drugih premičnin ter deležev na tem premoženju zavrnilo. S sklepom je tožbo v delu, ki se nanaša na parc. št. 89/2 k.o... in na plačilo obresti od skupnih prihrankov v znesku 450 do 500 DEM mesečno od leta 1990 dalje zavrglo ter še odločilo o pravdnih stroških. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni laični reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje smiselno uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno predlaga drugačno odločitev. Toženec zatrjuje, da je dokazal, da denarja ni, ker ga je potrošil, da je tožnici pustil opremljeno stanovanje, predvsem pa ugovarja določitvi enakih deležev na skupnem premoženju, ker je delal več od tožnice, v Nemčiji pa je itak delal le on, pa tudi pred zakonom je imel mnoge stvari. Parcela v k.o... je bila kupljena le z njegovimi prihranki. Omenja še, da tožnica zahteva 50.000,00 DEM odškodnine, on pa nima nobenega denarja. Pritožil se bo še naprej in dokazal, kaj je bilo na hranilni knjigi.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru zanika, da bi od toženca zahtevala odškodnino in predlaga zavrnitev toženčeve revizije, vročena pa je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so pravdne stranke in revizijsko sodišče vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev nižjih sodišč. Prav na izpodbijanje teh dejanskih ugotovitev pa se nanaša pretežni del toženčevih revizijskih trditev. Revizijsko sodišče zato ne more upoštevati toženčevih trditev, da je bilo na hranilni knjigi v Nemčiji manj prihranjenih deviz, da naj bi v Nemčiji delal le on, pa tudi sicer naj bi delal več od tožnice in da je imel pred sklenitvijo zakonske zveze mnoge (v reviziji nekonkretizirane) stvari. V zvezi z zadnjo trditvijo revizijsko sodišče zato le dodaja, da je za nekatere stvari (montažna garaža, zračni kompresor, razno orodje) sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo prav iz razloga, ker je štelo za dokazano, da jih je toženec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze.

V zvezi s preostalimi revizijskimi trditvami revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženec očitno prezrl odločitev sodišča prve stopnje glede parcele v k.o..., saj je bila tožba v tem delu zavržena (izrek pod točko 1 sklepa sodišča prve stopnje). Na njegove trditve, da naj bi tožnici prepustil opremljeno stanovanje, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, da namreč ni mogoče upoštevati enostranske in samovoljne toženčeve delitve, ko je nekatere stvari odpeljal iz stanovanja, nekatere pa v njem pustil. Na tako delitev tožnica ni pristala, zato je pravilno v tožbeni zahtevek zajela vse predmete v zvezi z opremo stanovanja. V tem pravdnem postopku se je ugotavljal le obseg skupnega premoženja pravdnih strank in višina njunih deležev na tem premoženju, končna razdelitev premičnega in nepremičnega premoženja pa bo izvedena po posebnih pravilih nepravdnega postopka, če se o delitvi stranki sami ne bosta uspeli sporazumeti. Tudi toženčevih trditev o odškodnini 50.000,00 DEM ni mogoče upoštevati, saj v tej pravdni zahtevi ni šlo za plačilo nikakršne odškodnine, temveč za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem.

Toženčevo upiranje odločitvi o enakih deležih pravdnih strank pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, vendar so te toženčeve trditve obrazložene le posredno z nedovoljenim izpodbijanjem dejanskega stanja o tem, kdo od pravdnih strank je na sploh in v določenem obdobju več delal. V tej smeri toženčevih trditev iz že navedenih razlogov ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89 - p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR) pravilno opozorilo na vse oblike prispevkov pri pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja zakoncev. Za obdobje, ko sta pravdni stranki skupaj živeli v Nemčiji, je posebej poudarilo, da se je tožnica morala veliko več ukvarjati s sinom, ki je pričel obiskovati šolo v Nemčiji, pa ni znal nemškega jezika in da je našla tudi občasno delo čiščenja in pomoči na domu. Obe sodišči pa sta pravilno opozorili na zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena navedenega zakona, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Tožnica je pristala na tako zakonsko domnevo in je njej ustrezno oblikovala tožbeni zahtevek, tožencu pa s pavšalnimi trditvami te zakonske domneve ni uspelo izpodbiti. Zato je odločitev obeh nižjih sodišč tudi glede deležev pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju materialnopravno skladna z 59. členom ZZZDR.

Iz navedenih razlogov in po ugotovitvi, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.