Jedro

ZD v 77. členu ureja dokazovanje oporoke, na katero se sklicuje kdo od dedičev, pa je ne more predložiti zapuščinskemu sodišču, ker je uničena, izgubljena, skrita ali založena. V takem primeru je treba ugotoviti, ali je zapustnik sploh napravil veljavno oporoko in kakšna je njena vsebina ter ali je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena brez oporočiteljeve vednosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji lastnoročna oporoka pok. F. L. z V., s katero je tožencu zapustil premičnine in nepremičnine, knjižene na njegovo ime, z deležem v S., kar mu pripada po pokojni ženi, tožnici pa hišo v R. z garažo. Ni verjelo tožencu, ki je trdil, da mu oče ni izročil izvirnika oporoke, in da je oče oporoki verjetno sam uničil. Pri oceni dokazov je upoštevalo, da toženec ni predložil kopij oporoke, ki bi jih po lastni navedbi moral imeti, če mu oče ni izročil izvirnika, temveč kopijo, drugo kopijo pa je prevzel iz listin, ki so ostale po očetu. Upoštevalo je še, da ni vztrajal pri predlogu, da se zasliši njegova žena. Zato je verjelo tožnici in njenemu možu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek.

Navaja, da je napačna materialnopravna ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bil izvirnik oporoke uničen brez vednosti oporočitelja. Dejstvo, da sta pravdni stranki našli po zapustnikovi smrti med njegovimi listinami kopijo oporoke, ni podlaga za stališče, da zapustnik ni sam uničil izvirnika in s tem preklical oporoko. Če ne bi bilo tako, bi zapustnik oporoko deponiral na Okrajnem sodišču v Kočevju. Navaja, da je oče nameraval ohraniti oporoko v veljavi in jo deponirati na sodišču samo, če bi oba dediča z njo soglašala. Toženec pa se z oporoko ni strinjal in oče je to vedel. Sodišči nista pravilno ocenili izjav obeh strank, da je oče oporoko deponiral na sodišču. Ker tega ni storil, je očitno, da je oporoko uničil in jo s tem preklical. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 77. členu ureja dokazovanje oporoke, na katero se sklicuje kdo od dedičev, pa je ne more predložiti zapuščinskemu sodišču, ker je uničena, izgubljena, skrita ali založena. V takem primeru je treba ugotoviti, ali je zapustnik sploh napravil veljavno oporoko in kakšna je njena vsebina ter ali je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena brez oporočiteljeve vednosti. Ta dejstva ugotavlja sodišče na podlagi dokazov, ugotovljeno dejansko stanje pa je podlaga za uporabo ali neuporabo materialnopravnih predpisov. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili izvedene dokaze in pri tem upoštevali tudi okoliščine, da je toženec umaknil dokazni predlog za zaslišanje žene I. L. kot priče glede pomembne okoliščine, ali mu je oče izročil izvirnik ali kopijo oporoke. Upoštevalo je tudi, da toženec ni predložil dveh kopij oporoke, ki bi ju moral imeti, če bi bila resnična njegova izpovedba, da mu oče ni izročil izvirnika, temveč kopijo. Zato je verjelo tožnici in priči A. P., njenemu možu, da je zapustnik izvirnik oporoke izročil tožencu in da je oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena brez vednosti zapustnika. Toženčevih trditev o tem, da mu oče ni izročil izvirnika oporoke in da bi bila oporoka sodno deponirana, če je ne bi oče zaradi toženčevega nestrinjanja z njeno vsebino sam uničil, sodišči nista sprejeli. Pri tem gre za oceno dokazov, katere pravilnosti revizijsko sodišče ne presoja, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Glede na ugotovljena dejstva, ki so podlaga tudi za revizijsko odločanje, je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. V skladu s 77. členom ZD je bil ugotovljen obstoj v zakoniti obliki sestavljene oporoke in njena vsebina ter dejstvo, da je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena brez vednosti oporočitelja. Toženec ni dokazal svoje trditve, da je oporočitelj sam uničil oporoko in jo s tem preklical (99. člen ZD).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).