Jedro

Ko (delovno) razmerje preneha, lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik ta rok zamudil. Tožbo bi namreč moral vložiti v roku 30 dni od dne prenehanja opravljanja dela za toženo stranko.

Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je glede na dokazni postopek mogoče zaključiti, da je dejansko sodelovanje pravdnih strank trajalo do upokojitve tožnika. Soglašati je namreč s prvostopenjsko presojo, da se je pravno razmerje med strankama, za katero tožnik trdi, da gre za delovno razmerje, zaključilo z dnem 25. 5. 2022, česar se je tožnik tega dne tudi zavedal. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi strank in prič v postopku, pa tudi na podlagi vsebine predloženih listin.

Na odločitev ne vpliva dejstvo, da toženka tožniku formalno ni podala odpovedi, saj do prenehanja določenega pravnega razmerja lahko pride tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma na neformalen način, to je npr. z dejanskim prenehanjem dela, s prepovedjo nadaljnjega dela, z odslovitvijo delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 1. 2018 do 15. 9. 2022, za priznanje delovne dobe in ureditev vpisa zavarovalne dobe v matično evidenco ZPIZ, za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto arhitekt-oblikovalec za nedoločen čas, za obračun in izplačilo nadomestila plače, za plačilo regresov za letni dopust za leta 2018, 2019, 2020, 2021 in 2022, za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane na delu, za odreditev koriščenja preostalega letnega dopusta, za plačilo nadur ter odpravnine. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnik predmetni sklep izpodbija iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba vložena prepozno, saj rok za vložitev tožbe ni začel teči že 25. 5. 2022. Drži sicer, da ga je delodajalec tega dne ozmerjal, napodil z delovnega mesta ter mu prepovedal vstop v njegove poslovne prostore, pa tudi, da od tega dne dalje ni več fizično prišel na delo. Vendar pa mu delodajalec ni dal nikakršne odpovedi, na podlagi katere bi lahko smatral, da je z njim prekinil sodelovanje. Zaradi okoliščin ki so nastale (stres), je tožnik odšel v bolniški stalež od 26. 5. 2022 do 2. 6. 2022, nato pa od 6. 6. 2022 do 24. 6. 2022 na dopust, ki mu pripada po določilih ZDR-1. Na dopust je odšel v prepričanju, da se bosta z delodajalcem po njegovi vrnitvi že nekako dogovorila in da mu ga bo v skladu z dolgoletno prakso tudi plačal. Dan 25. 5. 2022 tožnik tako ni smatral za "dokončno prekinitev sodelovanja" in tudi ni tožnik prekinil sodelovanja, nastopile so le druge okoliščine, zaradi katerih na delo ni prišel (bolniška, dopust). Tako je dne 24. 6. 2022 po e-pošti delodajalcu sporočil, da je še bolan in bo ostal doma in koristil še preostali dopust in neplačane nadure, dne 30. 6. 2022 pa je tudi po pošti poslal poziv k ureditvi delovnega razmerja skladno s 1. odstavkom 200. člena ZDR-1. Dne 15. 7. 2022 je podpisal tudi pooblastilo za mediacijo. Tožnik je tako v rokih, ki jih predpisuje ZDR-1 v 201. členu začel mediacijski postopek, ki se je končal šele 21. 9. 2022, tožbo pa je iz previdnosti dne 2. 8. 2022 prav tako vložil pravočasno. Vztraja, da je njegovo sodelovanje s toženko do njegove upokojitve dne 15. 9. 2022 vsebovalo elemente delovnega razmerja in do takrat tudi ni prenehalo, ker je bil tožnik v času od 26. 5. 2022 do 15. 9. 2022 v bolniškem staležu, na dopustu ali pa je koristil neplačane nadure. Tožnik je resda izpovedal, da je sodelovanje prenehalo dne 25. 5. 2022, vendar s tem v zvezi izpostavlja, da je bil kot prava neuka stranka zmeden, saj je pričakoval bolj vsebinsko zaslišanje o sodelovanju s toženo stranko. Tako je odgovoril v afektu in s premalo znanja, svojega odgovora pa nato ni imel možnosti dodatno pojasniti. Tožnik izpostavlja, da je bila od vseh elementov "sodelovanja" dne 25. 5. 2022 prekinjena le njegova prisotnost in delo na delovnem mestu, saj je bil od tam pregnan in mu je bil prepovedan vstop v prostore. O tem, da tudi tožena stranka tega dne ni računala z definitivno prekinitvijo "sodelovanja" govorijo tudi izjave direktorja in prokurista tožene stranke. Slednji so tožnika pričakovali in ga celo pozvali na sestanek. Ker je toženec odklonil sestanek v prisotnosti mediatork, se tožnik sestanka ni udeležil. Dopust je imel tožnik v naprej dogovorjen z dnem 6. 6. 2022, toženka je želela, da ga preloži, kar ni bilo mogoče, slednje pa je toženka sprejela z nerazumevanjem. Zmotno je sklepanje sodišča, da je tožnik samovoljno koristil dopust in nadure. Zanemarja namreč dejstvo, da mu je toženka prepovedala vstop na delovno mesto. Tožnik se je dejansko svojega položaja zavedel šele po koriščenju dopusta, ko na delo ni smel zaradi prepovedi vstopa v prostore tožene stranke, zato je 24. 6. 2022 tudi poslal poziv k ureditvi delovnega razmerja. Če pa je sodišče očitno pristransko prisluhnilo le toženi stranki, da ni šlo za delovno razmerje, pa bi moralo uporabiti določbe Obligacijskega zakonika o odpovedi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v vsebinsko obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa odločilna dejstva in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti očitanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v zvezi z obstojem delovnega razmerja na podlagi ugotovitve, da je tožnik tožbo vložil po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)1. Ta določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Ta rok se skladno z ustaljeno sodno prakso nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca.2

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki že dlje časa poslovno sodelovali. Tožnik je s toženko nazadnje sodeloval kot samostojni ustvarjalec na področju kulture oziroma kot samozaposleni v kulturi. Vpisan je bil v razvid samozaposlenih v kulturi in iz njega izbrisan z dnem 14. 9. 2022, ker se je z dnem 15. 9. 2022 upokojil. Dne 25. 5. 2022 je med tožnikom in toženko prišlo do spora. Vzrok za spor je bil dopust, ki ga je tožnik planiral od 6. 6. 2022 do 24. 6. 2022 in s tem povezane težave glede sestanka z izvajalcem električnih del. Toženka z napovedano odsotnostjo tožnika ni soglašala. Po izmenjavi ostrih besed (prokurist je od tožnika zahteval vračilo ključev in ga nagnal), se tožnik k toženi stranki po 25. 5. 2022 ni več vrnil, dela za toženo stranko po tem datumu ni več opravljal. 7. Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v medsebojnem razmerju pravdnih strank obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 18. členu ZDR-1 domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR-1 se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava. Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 17. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje preneha, lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik ta rok zamudil. Tožbo bi namreč moral vložiti v roku 30 dni od dne prenehanja opravljanja dela za toženo stranko, kar je bilo 25. 5. 2022. 8. Sodišče prve stopnje je vsa dejstva, na podlagi katerih je zaključilo, da je z dnem 25. 5. 2022 prenehalo sodelovanje med tožnikom in toženo stranko, ugotovilo temeljito, v celoti in pravilno, razloge za take ugotovitve je v dokazni oceni izčrpno ter jasno obrazložilo. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, je odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato so vse pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. S ponavljanjem trditev, ki jih je tožnik podal že na prvi stopnji, in do katerih se je sodišče prve stopnje povsem primerno opredelilo, tožnik ne more omajati pravilne ugotovitve, da je pravno razmerje med strankama prenehalo z dnem 25. 5. 2022. 9. Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je glede na dokazni postopek mogoče zaključiti, da je dejansko sodelovanje pravdnih strank trajalo do upokojitve tožnika. Soglašati je namreč s prvostopenjsko presojo, da se je pravno razmerje med strankama, za katero tožnik trdi, da gre za delovno razmerje, zaključilo z dnem 25. 5. 2022, česar se je tožnik tega dne tudi zavedal. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi strank in prič v postopku, pa tudi na podlagi vsebine predloženih listin. Zaslišan na naroku je tožnik namreč potrdil, da se je sodelovanje med njim in toženko zaključilo dne 25. 5. 2022, navedeno izhaja tudi iz skladnih izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in prokurista, ter predloženih listin, predvsem zapisa pogovora z dne 25. 5. 2022 (A7). V slednjem je tožnik izrecno navedel, da je s tem dnem prišlo do enostranske prekinitve dela. Tožnik tako dne 24. 6. 2022, ko je na toženko po e-pošti naslovil poziv na odpravo kršitev ter nato še dne 30. 6. 2022 priporočeno po pošti, ni bil v prav nič drugačni spoznavni situaciji, kot dne 25. 5. 2022. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da pravdni stranki v času po 25. 5. 2022 nista več poslovno sodelovali, prav tako iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi od 25. 5. 2022 do 24. 6. 2022 kakorkoli medsebojno komunicirali.

10. Na odločitev ne vpliva dejstvo, da toženka tožniku formalno ni podala odpovedi, saj do prenehanja določenega pravnega razmerja lahko pride tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma na neformalen način, to je npr. z dejanskim prenehanjem dela, s prepovedjo nadaljnjega dela, z odslovitvijo delavca (slednje je tožnik izrecno zatrjeval in ponavlja tudi v pritožbi z navedbami, da ga je delodajalec dne 25. 5. 2022 napodil iz delovnega mesta in mu prepovedal vstop v poslovne prostore, zaradi česar ni mogel več nazaj).

11. Ker je sodelovanje med strankama prenehalo dne 25. 5. 2022, bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 v roku 30 dni od tega datuma. Sodno varstvo pri uveljavljanju faktičnega delovnega razmerja je namreč vezano na dejansko opravljanje dela, rok za tožbo zato prične teči z dnem prenehanja opravljanja dela, kar je v konkretnem primeru, kot pojasnjeno 25. 5. 2022. Ker tožnik dela za toženo stranko po 25. 5. 2022 nesporno ni več opravljal, za odločitev ni relevantno, ali ga je toženka po tem datumu še pričakovala na delu ter ali ga je povabila na sestanek, na katerega se ni odzval. Tožba, vložena dne 2. 8. 2022 je zato prepozna. D0pisa z dne 24. 6. 2022 oziroma 30. 6. 2022, na pričetek teka roka ne moreta vplivati, saj bi tožnik pravno varstvo po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljal le, dokler je razmerje, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja, med strankama še trajalo. Ker je že predhodno prenehalo, saj se od 25. 5. 2022 ni več izvajalo, sklicevanje tožnika na ti dve določbi 200. člena ZDR-1 ni utemeljeno.

12. Zaprosilo za mediacijo je datirano na dan 15. 7. 2022 (A16), zato ne drži niti pritožbena navedba, da je bil ta postopek sprožen v roku, ki ga določa 201. člen ZDR-1. Mediacijski postopek zato v konkretnem primeru ni vplival na pričetek teka roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. 13. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožniku bolniški stalež, ki ga je koristil po 25. 5. 2022, priznan kot samozaposlenemu v kulturi, tudi do dopusta je bil upravičen na tej podlagi. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da je tožena stranka tožniku dejansko plačevala tudi bolniški stalež (tudi račun za maj 2022 je izdan le za opravljeno delo- projektiranje- A5), zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da si tožnik z bolniškim staležem in samoiniciativnim koriščenjem dopusta (toženka z odsotnostjo tožnika po 25. 5. 2022 ni soglašala, niti ni dokazano, da bi mu jo plačala3), ni mogel samovoljno (vse do upokojitve) podaljšati obdobja, v katerem naj bi obstajali elementi delovnega razmerja.

14. Pritožbeni očitek, da je sodišče sledilo le toženi stranki in je zato ravnalo pristransko, je neutemeljen. Zgolj dejstvo, da tožnik z zahtevkom ni uspel, ne pomeni, da je sodišče postopek vodilo ali da je odločalo pristransko. Sodišče na svoj dokazni sklep ni vezano. Zgolj zato, ker tožnika ni ponovno zaslišalo še na naroku dne 21. 6. 2023, ni ravnalo pristransko. Tožnik je bil zaslišan na naroku dne 16. 5. 2023, celo dvakrat (še po koncu zaslišanja priče A. A.), in je torej imel možnost sodišču pojasniti relevantna dejstva. Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka naroka, ga pri tem nihče ni omejeval. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo navedbe in dokaze obeh strank postopka, se do njih tudi ustrezno in natančno opredelilo, zato kakršnekoli pristranskosti v korist tožene stranke pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

15. Sodišče prve stopnje o obstoju elementov delovnega razmerja oziroma o vsebini tega razmerja ni odločalo, prav tako ne o tem, ali je utemeljeno prenehalo z dnem 25. 5. 2022, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki se na to nanašajo, ne odgovarja, ker za odločitev niso relevantne (360. člen ZPP).

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa ni bilo ugotovljeno.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 2 Primerjaj VSRS, VIII Ips 70/2013. 3 Račun št. 7/2022 z dne 15. 7. 2022 (A5) je zavrnila zaradi neobstoja podlage za izplačilo- e-pošta z dne 22. 7. 2022 (A/7).