Jedro

Načelo ne bis in idem ne prepoveduje samo ponovnega sojenja za kazniva dejanja temveč se nanaša tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni tako znaki prekrška kot kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako da se iz razloga po 3. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku obtožba

zoper J. S., sina J. in R., roj. ... v Zagorici, EMŠO ..., stanujočega Z., Videm Dobrepolje, da je ogrozil varnost druge osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo, s tem ko je dne 30. 7. 2008 okoli 20.30 ure v stanovanjskih prostorih na naslovu Z., Videm Dobre polje, z nožem v roku šel proti sinu T. S. in mu zagrozil, da ga bo zabodel, da bo s tem naredil red in da je on gospodar pri tej hiši, zaradi česar se je T. S. počutil osebno ogroženega, saj je menil, da je oče sposoben grožnje uresničiti in se je zato umaknil iz hiše, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika z a v r n e .

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku, stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem je bil J. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je po 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 145. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določeno kazen znižalo na en mesec zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na eno leto, v celoti pa je zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojeni J. S. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijai sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa spremeni tako, da ga oprosti očitanega kaznivega dejanja.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Na vse očitke, ki so ponovitev pritožbenih razlogov je že pravilno in argumentirano odgovorilo sodišče druge stopnje. Tako je v točki 13 pojasnilo, zakaj je neutemeljen pritožbeni očitek, da je o kritičnem dogodku že odločeno in sicer v prekrškovnem postopku, ko je bil postopek zoper obsojenca tedaj storilca prekrška ustavljen, v točki 10, pa je sodišče odgovorilo na navedbe pritožbe nanašajoče se na zdravstvene težave obsojenca. Z navajanji, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s sodnim izvedencem medicinske stroke ter, da je nepravilno ocenilo izpovedi posameznih prič, pa obsojenec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako tudi ni predmet presoje Vrhovnega sodišča ocenjevanje primernosti izrečene kazenske sankcije.

B.

4. Bistveni očitek zahteve za varstvo zakonitosti je, da je bilo o identičnem dejanskem stanju že odločeno in sicer z odločbo Okrajnega sodišča v Grosupljem v prekrškovnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. ZSV-159/2008, v katerem je bil prekrškovni postopek proti obdolžencu ustavljen, saj ni bilo nobenih dokazov, da naj bi storil prekršek. Sodišče se je takrat oprlo na izpovedi istih prič kot v predmetnem postopku, vendar je ugotovilo, da ni podlage za prekrškovni pregon zaradi nejasnih, nepopolnih in nasprotujočih si izjav prič, še posebej pa glede na vse okoliščine primera. Sodišče je takrat odločalo zelo hitro in je pred seboj imelo še svež dogodek.

5. Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo opr. št. ZSV 159/2008 dne 20. 11. 2008 ustavilo postopek o prekršku zoper J. S., da je 30. 7. 2008 ob 20.30 uri v pritličju stanovanjske hiše na svojem domu vpil na sina T. ter na svojo bivšo ženo M. S., da je vse njegovo in lahko dela kar hoče, pri tem prijel nož in proti sinu T. nakazal, da ga bo zabodel, s čimer se je obnašal nesramno in žaljivo ter s takim vedenjem pri sinu in bivši ženi povzročil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti in strahu, s čimer naj bi storil prekršek iz člena 6/IV ZJRM - 1. Postopek je ustavilo zaradi pomanjkanja dokazov (člen 136/1 točka 5 Zakona o prekrških-1).

6. Z obravnavano izpodbijano sodbo pa je bil J. S. spoznan za krivega, da je dne 30. 7. 2008 okoli 20.30 uri z nožem v roki šel proti sinu T. S. in mu zagrozil, da ga bo zabodel, da bo s tem naredil red in da je on gospodar pri tej hiši, zaradi česar se je T. S. počutil osebno ogroženega, saj je menil, da je oče sposoben grožnje uresničiti in se je zato umaknil iz hiše, s čimer je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

7. V zvezi z očitkom, da gre za že razsojeno stvar je pritožbeno sodišče zagovorniku odgovorilo, da sodišče ni vezano na odločbo sodnika za prekrške. Če pa zagovornik meni, da gre za zadevo res iudicata, pa je navedlo, da temu ni tako, ker gre za dva različna objekta kazensko pravnega varstva in sicer javnega reda in miru oziroma varstva oškodovanca.

8. Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je uzakonjeno v prvem odstavku 10. člena ZKP, ki določa, da nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Kršitev načela ponovnega sojenja o isti stvari pa pomeni kršitev zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in je tudi zakonski razlog za obnovo postopka (4. točka prvega odstavka 410. člena) oziroma za zahtevo za varstvo zakonitosti (1. točka prvega odstavka 420. člena). Če je podana ta kršitev sodišče izda zavrnilno sodbo na podlagi 4. točke 357. člena ZKP(1).

9. Ustava RS v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto obravnavanih zadev, podana mora biti torej identiteta storilca ter identiteta kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (oziroma druge odločbe) in kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Medtem ko istovetnost storilca pri uporabi pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari v praksi praviloma ne povzroča težav, je vprašanje ugotavljanja identitete dejanja, veliko bolj težavno.

10. Čeprav Ustava RS v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja govori o „istem“ kaznivem dejanju (2), iz teleološke razlage izhaja, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša zgolj na konkretno pravno kvalifikacijo nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek oziroma življenjski primer. Namen določbe 31. člena Ustave RS je v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskopravnim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka(3). Tudi v slovenski sodni praksi se je ustalilo stališče, da se ustavna prepoved ponovnega sojenja za isti historični dogodek razume, kot prepoved ponovnega sojenja za konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno kvalifikacijo tega ravnanja. To se pravi, da isti historični dogodek razumemo kot „življenjski primer“, ki se je zgodil v istih krajevnih in časovnih okoliščinah(4). Za opredelitev istega dejanja v okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari bo torej pomembna tesna krajevna in časovna povezava med posameznimi elementi tega dejanja. Kadar govorimo o istem historičnem dogodku imamo praviloma v mislih neko domnevno objektivno dogajanje v določenem času in prostoru, ki je šele naknadno predmet različnih pravnih kvalifikacij(5). Taka opredelitev istega dejanja pa je blizu opredelitvi, ki se je oblikovala v nemški kazensko pravni teoriji in sodni praksi v okviru katere je izrecno izpostavljeno, da gre pri pojmu istega dejanja (der prozessuale Tatbegriff) za pojem „predpravne“ narave, ki služi opredelitvi oziroma omejitvi obtožbe na konkreten življenjski dogodek, s katerim naj se sodišče ukvarja v kazenskem postopku.

11. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je tudi pravnomočno končan postopek o prekršku potrebno upoštevati pri presoji prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (oziroma načelu ne bis in idem)(6), kot jo določa 31. člen Ustave RS in 4. člen Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 10. člen ZKP. Načelo ne bis in idem tako ne prepoveduje samo ponovnega sojenja za kazniva dejanja temveč se nanaša tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni tako znaki prekrška kot kaznivega dejanja(7).

12. V konkretni kazenski zadevi je bil očitek prekrška popolnoma identičen očitku v izpodbijani sodbi. Šlo je za očitek, da je J. S. z nožem grozil sinu T., da ga bo zabodel, zaradi česar se je ta počutil ogroženega. Elementi oziroma znaki prekrška in kaznivega dejanja se v konkretni situaciji popolnoma prekrivajo. Za isto oz. identično dejanje, pa čeprav z drugačno pravno opredelitvijo nihče ne more biti dvakrat sojen. Nerelevanten, predvsem pa tudi ne drži, je argument pritožbenega sodišča, da gre za dva različna objekta kazenskopravnega varstva in sicer javnega reda in miru ter varstva oškodovanca, saj je namen Zakona o varnostih javnega reda in miru (ZJRM-1) ravno v uresničevanju pravice ljudi do varnosti in dostojanstva pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika (drugi odstavek 1. člena ZJRM), varstveni objekt KZ ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ pa je ravno tako pravica do varnosti, ki je vsakomur zagotovljena že z določbo 34. člena Ustave RS.

13. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (saj je ugotovilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP) ter obtožbo zoper obdolženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo.

14. Ker je bila izdana zavrnilna sodba Vrhovno sodišče drugih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni presojalo.

15. Odločitev o stroških temelji na v izreku te določbe citiranih določilih ZKP.

(1) Kršitev je sicer navedena med kršitvami materialnega prava, zavrnilna sodba pa se izda očitno zaradi tega, ker je po svoji naravi kršitev procesnopravne in ne materialnopravne narave, zaradi česar bi morala biti uvrščena med absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (glej Dežman Zlatko, Erbežnik Anže: Kazensko procesno pravo RS, GV Založba 2003, stran 502. (2) Tudi 4. člen Protokola št. 7 EKČP govori o istem kaznivem dejanju (oziroma v avtentičnem angleškem in francoskem besedilu o Offence in Infraction) medtem ko določba 54. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma izrecno govori o istem dejanju (oziroma v avtentičnih besedilih: Wegen derselben Tat (nemško), les même faits (francosko) in dezelfde feiten (nizozemsko)- Miha Sosič, Stek kaznivih dejanj in načelo ne bis in idem; Pravnik 2012, št. 7-8, str. 129. (3) Smiselno enako je namen prepovedi ponovnega sojenja iz določbe tretjega odstavka 103. člena nemške Ustave (Grundgesetz) opredelilo Nemško zvezno ustavno sodišče (Bundesverfassungsgericht) v sklepu 2 BvR873/80 z dne 8. januarja 1981. (4) Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS npr. sodba VSRS I Ips 193/2000 z dne 13. 9. 2000, sodba VS RS I Ips 214/2005 z dne 24. 8. 2006, sodba VS RS I Ips 290/2007 z dne 6. 9. 2007, sodba VS RS I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010 in sodba VS RS I Ips 249/2008 z dne 25. 9. 2008. (5) Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Zupančiča, ki se mu je pridržil sodnik dr. Jambrek k odločbi VS RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997. (6) Competition law: Current Problems of criminal and Non - Criminal Enforcement Miha Sosič, Yournal of Law and Economics Vol, VI, No 1 pp 93-109, June 2014, stran 105. (7) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 ter odločbo VS RS U-I-24/10 z dne 9. 4. 2012