Jedro

Izvedenec je izdelal izvedensko mnenje na podlagi podatkov iz zdravstvene dokumentacije obdolženega in izvedenega psihiatričnega pregleda obdolženca, upoštevaje podatke iz sodnega spisa, na podlagi česar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko podal vse strokovne zaključke relevantne za oceno o vprašanju obdolženčeve prištevnosti v času storitve prekrška, zato izvedba dokaza z zaslišanjem obdolženčevega lečečega psihiatra za odgovor na ključno vprašanje, ali je bil obdolženec v času storitve prekrška prišteven oziroma ali je mogel razumeti pomen svojega dejanja in ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, ne bi doprineslo ničesar nasprotnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obdolženega M.R. s sodbo izdano v skrajšanem postopku spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Zoper navedeno sodbo je obdolženec vložil ugovor, prvostopenjsko sodišče pa je z izpodbijano sodbo ugovoru ugodilo in sodbo izdano v skrajšanem postopku razveljavilo, obdolženega pa spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, storjenega na način, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe ter mu zanj naložilo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, plačila stroškov postopka in sodne takse pa je prvostopenjsko sodišče obdolženega oprostilo.

2. Obdolženec sodbo prvostopenjskega sodišča izdano v rednem sodnem postopku izpodbija iz razlogov relativnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja očitanega mu prekrška, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma postopek o prekršku zoper obdolženega ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), katero pritožnik uveljavlja s tem, ko navaja, da je ostalo nepojasnjeno, kako to, da sta policista patruljo postavila na skrajno neobičajnem mestu, v križišču, kjer se vozil sicer ne ustavlja. Pritožnik poudarja, da je šlo za zasedo, saj sta policista vedela, da je določena stopnja verjetnosti, da bodo tam ustavili koga, ki je kadil marihuano, glede na to da je znano, da v R.O.D. hodijo na K. kadit marihuano. Nedopustno je, da policisti postavljajo zasede, saj bi kontrole prometa morale biti podvržene elementu naključja.

Sodba sodišča prve stopnje razloge v zvezi z navedbami obdolženega, da je bil ustavljen v "zasedi", vsebuje v 25. točki obrazložitve, kjer tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnjuje, da gre za okoliščine, ki za ta postopek niso relevantne v zvezi z vprašanjem, ali je obdolženi storil očitani mu prekršek in ali je zanj odgovoren. Ker ne gre za odločilna dejstva, neizvedba vseh s strani obdolženega v ugovoru predlaganih dokazov v zvezi s tem tudi ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da je skladno z določbo drugega odstavka 13. člena ZPrCP med nalogami policistov med drugim tudi nadzor voznikov kot udeležencev cestnega prometa glede njihovih psihofizičnih sposobnosti za vožnjo, kar pomeni, da imajo pravico ustavljati voznike na mestu, kjer se glede na okoliščine pričakuje verjetnost, da bodo vozniki v večjem številu kršili določbe ZPrCP, ki urejajo psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa.

5. Prvostopenjsko sodišče prav tako ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ker ni zaslišalo obdolženčevega lečečega psihiatra, ki bi znal pojasniti dinamiko obdolženčeve bolezni ter kako obdolženec reagira v kritičnih trenutkih, ampak je vprašanje obdolženčeve prištevnosti v času storitve očitanega mu prekrška oprlo na po mnenju obdolženca neustrezno v postopku pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, katerega mnenje očitno ni naklonjeno diagnozi shizofrenija, kar bi lahko potrdil obdolženčev lečeči psihiater, katerega zaslišanje je predlagal. Prvostopenjsko sodišče je navedeni dokazni predlog obdolženega zavrnilo, razloge za zavrnitev dokaznega predloga pa navaja v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih povzema. Tudi pritožbeno sodišče v strokovnost v postopku postavljenega izvedenca psihiatrične stroke mag. M.V., dr. med., spec. psih. (v nadaljevanju izvedenec) ne dvomi. Izvedenec je izdelal izvedensko mnenje na podlagi podatkov iz zdravstvene dokumentacije obdolženega in izvedenega psihiatričnega pregleda obdolženca, upoštevaje podatke iz sodnega spisa, na podlagi česar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko podal vse strokovne zaključke relevantne za oceno o vprašanju obdolženčeve prištevnosti v času storitve prekrška, zato izvedba dokaza z zaslišanjem obdolženčevega lečečega psihiatra za odgovor na ključno vprašanje, ali je bil obdolženec v času storitve prekrška prišteven oziroma ali je mogel razumeti pomen svojega dejanja in ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, ne bi doprineslo ničesar nasprotnega.

6. Bistven očitek pritožbe, ki se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje obdolženemu očitanega prekrška, je v tem, da je obdolženec odklonil odrejeni strokovni pregled, katerega mu je policist v skladu z osmim odstavkom 107. člena ZPrCP odredil, ker je preizkus z napravo za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog bil pozitiven na prisotnost prepovedanih drog, zato, ker ga je policist k temu zavedel, s tem ko mu je govoril o tem, kakšni stroški bodo nastali, njegovo psihično stanje in z njegovo boleznijo pogojeno bolezensko stanje pa mu takrat ni omogočalo trezne razsoje, da bi lahko ustrezno varoval svoje interese, zato je odrejeni strokovni pregled odklonil. Pritožnik meni, da dejstva o njegovem psihofizičnem stanju ne more omajati niti očitno shizofreniji nenaklonjeno mnenje v postopku postavljenega izvedenca.

7. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je zaključek o odgovornosti obdolženca za storjeni prekršek oprlo na v postopku pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, soglaša, saj v njegovo strokovnost, kot je bilo že pojasnjeno, ne dvomi. Izvedenec je v izvedenskem mnenju izrecno navedel, da so bile pri obdolženem ohranjene vse duševne funkcije potrebne, da se je zavedal svojih dejanj, ravno tako kot so bile ohranjene funkcije, ki so omogočale obvladovanje čustvenih vzgibov v času storitve očitanega mu prekrška, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil obdolženi v času storitve prekrška prišteven ter da njegove prištevnosti ni mogoče izključiti, za kar se je tekom prvostopenjskega postopka zavzemal obdolženec in enako ponavlja v pritožbi. Glede na zaključke izvedenskega mnenja namreč ni mogoče pritrditi pritožbi, da obdolženec ob storitvi prekrška ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, kar bi vplivalo na zaključek o njegovi prištevnosti v skladu z drugim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki se v postopku o prekršku uporablja na podlagi 8. člena ZP-1. Pri tem niti ni pomembno, ali obdolženi boluje za shizofrenijo ali ne, za katero obdolženec zatrjuje, da se je v preteklosti zdravil, po navedbah izvedenca v izvedenskem mnenju pa zdravstvena dokumentacija pokaže, da so pri obdolžencu opisani znaki duševne bolezni psihotičnih dimenzij skupaj z vztrajnim uživanjem prepovedanih snovi od 22. leta starosti dalje, ampak je bistveno, da je bila v času storitve prekrška ohranjenost njegovih duševnih funkcij takšna, da je bil kot oseba sposoben razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, torej da je bil prišteven.

Pritožbeno sodišče prav tako ne more pritrditi pritožbi, da je policist obdolženega k odklonitvi odrejenega strokovnega pregleda napeljeval oziroma, da ga je k temu zavedel s tem, ko mu je govoril o tem, kakšni stroški bodo z opravo strokovnega pregleda nastali. Da podlage za pritrditev takšnim trditvam ni, prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnjuje že v točkah 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, katerim se tudi pritožbeno sodišče pridružuje in jih ocenjuje kot pravilne. Zgolj pojasnila policista o stroških oprave strokovnega pregleda, ki ga tudi kot priča zaslišani policist M.V. ne zanika, ni mogoče šteti kot besed izrečenih z namenom, da bi obdolženec odrejeni strokovni pregled odklonil. 8. Zaradi vsega navedenega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženi kritičnega dne storil očitani mu prekršek, na način kot izhaja iz točke II izreka izpodbijane sodbe tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu.

9. Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu za storjeni prekršek izreklo ustrezno glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR, kar je specialni minimum in za ta prekršek predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Po oceni pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ne izhajajo takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev za navedeni prekršek izrečene globe pod specialnim minimumom.

10. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbeno sodišče se je pri tem opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so relevantne za odločitev v obravnavani zadevi.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, sodne takse, za ta postopek, iz istih razlogov kot prvostopenjsko sodišče.