Jedro

Pravno podlago za odločitev predstavlja 6. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna s 4. členom ZPPOGD, ki določa, da je direktor upravičen do plače in tudi spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja ter pogoje za izplačilo tega prejemka. Spremenljiv prejemek tožnika je bil torej predviden v pogodbi o zaposlitvi in njegova višina je bila omejena na 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu, kar je v skladu z zakonsko omejitvijo, sicer pa se je tožena stranka obvezala izplačati stimulacijo za uspešnost poslovanja tudi s Sporazumom o razrešitvi direktorja, razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki iz naslova stimulacije za uspešnost poslovanja (spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja) za poslovno leto 2020 (za obdobje od 1. 1. 2020 do vključno 21. 7. 2020) obračunati 3.642,63 EUR ter ji izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2021 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške sodnega postopka v znesku 802,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 281,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova stimulacije za uspešnost poslovanja za poslovno leto 2020 (obdobje od 1. 1. 2020 do vključno 21. 7. 2020) obračunati 3.642,63 EUR ter mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 802,09 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti pritrdilo tožniku, da se s podpisom sporazuma ni odpovedal pravici do vtoževanega zneska stimulacije. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek potrebno zavrniti iz razloga, ker nadzorni svet tožene stranke ni sprejel sklepa, da se tožniku prizna pravica do plačila stimulacije. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo določbe pogodbe o zaposlitvi in točko 2.4.4 sporazuma. Predvsem je zmotno tolmačilo, da ne gre za pravico iz delovnega razmerja, temveč za korporacijsko pravico. Ob sklicevanju na določbo 270. člena ZGD-1 je zmotno zaključilo, da nadzorni svet tožniku ni določil spremenljivega prejemka oziroma o tem ni sprejel sklepa, zato tožnik ni upravičen do plačila stimulacije. Tožnik je tožbo vložil iz razloga izpolnjevanja vseh pogojev za izplačilo variabilnega dela prejemka (stimulacije) za čas, ko je bil še direktor tožene stranke, skladno s sklenjeno pogodbo, sporazumom in veljavno zakonodajo. ZPPOGD predstavlja specialni zakon v zvezi z urejanjem prejemkov direktorja gospodarske družbe v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti. ZPPOGD v 3. členu določa, da je direktor v skladu s pogoji, določenimi v tem zakonu, upravičen do osnovnega plačila spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja in odpravnine. Hkrati ZPPOGD določa tudi omejitve v zvezi z udeležbo direktorjev pri dobičku družbe, spremenljivega prejemka in odpravnine. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da spremenljiv prejemek s sklepom določi nadzorni svet ob koncu vsakega poslovnega leta, in sicer upoštevaje kriterije določene v pogodbi o zaposlitvi. Z upoštevanjem preproste jezikovne razlage določb ZPPOGD, pogodbe o zaposlitvi in sporazuma, nadzorni svet nima opcijske pravice, ali s sklepom odloči o pravici ali ne, temveč je njegova obveznost, da o spremenljivem prejemku odloči. Nadzorni svet ima dolžnost odločiti o spremenljivem delu prejemka tožnika. Ker tega ni storil, je tožnik bil primoran vložiti tožbo zoper toženo stranko. Sodišče je glede na vse navedeno napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da ima nadzorni svet opcijsko pravico v zvezi z odločitvijo o izplačilu spremenljivega prejemka tožniku. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik v celoti dokazal izpolnjevanje vseh pogojev za izplačilo spremenljivega prejemka in bi zato sodišče moralo s sodbo nadomestiti sklep nadzornega sveta, česar pa ni storilo in je povsem nerazumno odločilo, da, ker nadzorni svet o izplačilu ni odločil, tožnik do tega plačila ni upravičen. Tožena stranka se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala sprejeti sklep o izplačilu spremenljivega prejemka, zato je bila dolžnost njenega nadzornega sveta, da ob koncu vsakega poslovnega leta o tem odloči. Ker ni, je kršil pogodbo o zaposlitvi. S preprosto jezikovno razlago sklenjene pogodbe o zaposlitvi in sporazuma je mogoče zaključiti, da se je tožena stranka zavezala, da bo ob koncu vsakega poslovnega leta in tudi ob koncu poslovnega leta, v katerem je tožniku prenehalo pogodbeno razmerje, sprejela sklep o izplačilu prejemka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napravilo napačen materialnopravni zaključek in neutemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 21. 4. 2017 do 21. 7. 2020 direktor tožene stranke in da mu je delovno razmerje prenehalo s Sporazumom o razrešitvi direktorja, razvezi pogodbe o zaposlitvi in medsebojnih razmerij z dne 21. 7. 2020. Med strankama je bilo nesporno, da je 6. člen pogodbe o zaposlitvi tožnika določal, da ima tožnik poleg plače tudi pravico do "stimulacije za uspešnost poslovanja" ob izpolnitvi pogojev: da je v celoti izpolnjen letni gospodarski načrt družbe; da je bilo poslovanje družbe pozitivno; da je realizirana večina meril kakovosti, določenih v poslovnem načrtu družbe; da so zadovoljni uporabniki in zaposleni (vir - izpolnjene ankete). Vsak izpolnjen pogoj znaša 25 % stimulacije, ki lahko znaša največ 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu. Stimulacijo določi s sklepom nadzorni svet na koncu vsakega poslovnega leta.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni nasprotovala trditvam tožnika, da so bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za plačilo spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja za leto 2020, zato je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju drugega odstavka 214. člena ZPP, ta dejstva pravilno štelo za priznana. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženi stranki, da tožnik ni upravičen do spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja za leto 2020, ker v času, ko je toženo stranko vodil tožnik (od 1. 1. do 1. 7. 2020), poslovanje ni bilo uspešno in je uspešnost poslovanja pripisati šele novemu direktorju. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se poslovanje gospodarske družbe presoja ob koncu poslovnega leta (za celotno leto). Navsezadnje to izhaja tudi iz sklepa nadzornega sveta št. 10 z dne 15. 9. 2020, ko je nadzorni svet odločil, da tožniku izplača spremenljiv prejemek za leto 2018 in 2019, o spremenljivem prejemku za leto 2020 pa bo odločal po končanem poslovnem letu. Zapis v zapisniku jasno kaže, da je nadzorni svet vedel za obveznost tožene stranke, sprejete v točki 2.4.4 sporazuma, zato je predvidel odločanje o spremenljivem prejemku tožnika za leto 2020. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so neutemeljene trditve tožene stranke, da se je tožnik s podpisom sporazuma odpovedal sprejemljivemu prejemku za leto 2020 in da ni upravičen do prejemka, ker je njegov mandat predčasno prenehal, s tem pa je prenehala pravna podlaga za izplačilo, saj tožnikova pogodba o zaposlitvi v času vložitve tožbe več ni veljala.

8. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev. Pravilno pritožba opozarja, da za gospodarske družbe v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravne lokalne skupnosti velja Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD; Ur. l. RS, št. 21/2010 s sprem.), sodišče prve stopnje pa je odločitev sprejelo na podlagi Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 s sprem.), in sicer na podlagi 270. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožnik v sodnem postopku ne more zahtevati spremenljivega prejemka, ker nadzorni svet tožene stranke ni sprejel sklep o tem, da se tožniku prizna pravica do tega plačila. Pri tem se je sklicevalo predvsem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer zadevi VIII Ips 9/2020 in VIII Ips 62/2020, kar pa ni pravilno, saj v teh primerih ni šlo za gospodarsko družbo v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravne lokalne skupnosti.

9. Pravno podlago za odločitev predstavlja 6. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna s 4. členom ZPPOGD, ki določa, da je direktor upravičen do plače in tudi spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja ter pogoje za izplačilo tega prejemka. Spremenljiv prejemek tožnika je bil torej predviden v pogodbi o zaposlitvi in njegova višina je bila omejena na 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu, kar je v skladu z zakonsko omejitvijo, sicer pa se je tožena stranka obvezala izplačati stimulacijo za uspešnost poslovanja tudi s Sporazumom o razrešitvi direktorja, razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij. Nadzorni svet tožene stranke je na 21. redni seji dne 15. 9. 2020 sprejel sklep, da se direktorju za leto 2018 izplača spremenljiv prejemek v višini 10 % izplačane plače direktorja v poslovnem letu 2018 in 2019. Za poslovno leto 2020 pa bo o spremenljivem prejemku nadzorni svet odločal na koncu poslovnega leta 2020. Nadzorni svet je nato na 3. redni seji dne 20. 10. 2021 obravnaval in določil spremenljiv prejemek direktorja za uspešnost poslovanja za leto 2020 in odločil, da glede na postavljena merila in zakonske določbe znaša spremenljiv prejemek 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu 2020. V nadaljevanju je sicer zapisal, da se izplača spremenljiv prejemek za čas od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v znesku 1.648,86 EUR bruto novemu direktorju, ki je takrat nastopil mandat, vendar pa iz sklepa samega izhaja, da so bili izpolnjeni kriteriji za plačilo spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja za leto 2020, kar pomeni, da je bil do plačila upravičen tudi tožnik, ki je bil v obdobju 1. 1. 2020 do 1. 7. 2020 direktor tožene stranke, torej daljše obdobje kot novi direktor in je očitno doprinesel k dobrim rezultatom poslovanja, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in po določbi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. V posledici spremenjene odločitve o tožbenem zahtevku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi določb Odvetniške tarife tožniku priznalo: stroške tožbe v višini 300 točk, stroške za prvo pripravljalno vlogo 225 točk in 300 točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo 24. 11. 2022 ter 50 točk urnine; 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo in 50 točk urnine ter 20,75 točk za materialne stroške. Skupaj je priznalo 1095,75 točk, ki ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znaša 657,45 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti 22 % DDV, ki znaša 144,64 EUR. Skupno stroški tako znašajo 802,09 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo samo potrebne stroške, kamor pa ne sodijo stroški pregleda dokumentacije in posvet s stranko, ker so ti stroški že zajeti v priglašenih stroških za sestavo tožbe.

12. Ker je tožnik s pritožbo uspel je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 375 točk za pritožbo, 10 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 385 točk. Ob upoštevanju vrednosti 0,60 EUR ter 22 % DDV znašajo stroški 281,82 EUR. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).