Jedro

Tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker je starost 45 let dopolnila šele po 31. 12. 1999. Če bi dopolnila starost 45 let do 31. 12. 1999, bi se ji pokojnina priznala, ko bi dopolnila 50 let, kakor je bilo določeno v 2. odstavku 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 12. 1999.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi II. točka izreka dokončne odločbe tožene stranke z dne 22. 6. 2011 ter da se tožnici prizna pravica do družinske oziroma vdovske pokojnine in da se toženki naloži, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero ugotovi višino pokojnine, ki pripada tožnici.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica in meni, da je potrebno upoštevati dokončno odločbo toženke z dne 24. 5. 2004 kjer je ta navedla, da je: „Vdova je bila uživalka družinske pokojnine ob otroku, do katerega je imela dolžnost preživljanja, po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999 in je tako v konkretnem primeru potrebno uporabiti prehodno določbo 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1. Določba 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1 namreč določa, da lahko vdova, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 12. 1999, torej zaradi nezmožnosti za delo ali zaradi dolžnosti preživljanja otrok, prenehalo po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti“. Takšno pravno stališče je zavzelo tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. Ps 934/2004 z dne 9. 12. 2005, ko je zapisalo: „Skladno z navedenim tožnica od 1. 10. 2002 dalje nima pravice do družinske pokojnine, kakor je to pravilno ugotovila toženka v izpodbijani dokončni odločbi. Glede na citirano določbo 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1, pa bo tožnica lahko pridobila pravico do družinske pokojnine, ko bo dopolnila starost 50 let“. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 688/2006 z dne 12. 4. 2007 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je potrdilo tudi pravno razlago za tako odločitev. Res je, da je pritožnica zahtevala vdovsko pokojnino, ko je dopolnila 50 let starosti in da je bila ta zahteva zavrnjena, vendar glede na okoliščine primera, to ne pomeni, da te pravice pritožnice ne bi mogla ponovno zahtevati, če ji po materialnem predpisu ta pravica pripada. Tožnici je bila priznana pravica na podlagi 3. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 in ji ta pravica pripada, ker gre za pridobljeno pravico. Skladno s 1. odstavkom 390. člena ZPIZ-1 se uživalcem, ki so uveljavljali pravico do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Sodišče prve stopnje je v danem primeru zmotno zaključilo, da pritožnica ne izpolnjuje pogojev, ker v času uživanja družinske pokojnine, skupaj z otrokom v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2002 ni nastopila tako imenovane čakalne dobe oziroma dopolnila starostne meje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po lestvici, ki je določena v 421. členu ZPIZ-1. Okoliščina, da je odločbo o zavrnitvi pravice do vdovske pokojnine z dne 23. 2. 2009 postala pravnomočna, ne izkjučuje možnosti ponovno vložiti zahtevek, če ta pravica obstoja, temveč zgolj vpliva na začetek uveljavljanja pravice (največ šest mesecev pred vložitvijo zahteve). Nevzdržno je pravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da ni nastopila tako imenovana čakalna doba, saj je to v nasprotju z načeli pravne in socialne države. Pokojni A. A. je vso obdobje delovnega razmerja (več kot 18 let) plačeval prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožencu. Pravica do pokojnine je osebnostna pravica in ustavna kategorija. Če bi obveljala razlaga 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1 na način kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, bi bila takšna določba v nasprotju z Ustavo RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila odločba tožene stranke z dne 18. 2. 2011, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zavrne, z drugostopenjsko odločbo z dne 22. 6. 2011 pa je toženka pritožbo zavrnila ter izpodbijano odločbo odpravila. Zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine je zavrgla.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. O pravici tožnice do vdovske pokojnine je toženka že večkrat odločala. Odločbe toženke o tej zadevi so bile tudi predmet sodne presoje. Toženka je z odločbo z dne 25. 9. 2002 odločila, da ima vdova pravico do vdovske pokojnine in da se ji ta izplačuje od 1. 4. 2002 dalje. Toženka je z dokončno odločbo z dne 24. 5. 2004 v reviziji spremenila izrek prej navedene odločbe tako, da vdova B. B. od 1. 10. 2002 dalje nima pravice do družinske pokojnine in se izplačevanje družinske pokojnine ustavi z dnem 1. 6. 2004 (4. in 5. odstavek citirane odločbe). Navedena odločitev je bila predmet sodne presoje. Z delno sodbo v imenu ljudstva in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 934/2004 z dne 9. 12. 2005 je bil zavrnjen zahtevek tožnice po odpravi dokončne odločbe z dne 24. 5. 2004, v delu, v katerem je odločeno, da tožnica od 1. 10. 2002 dalje nima pravice do družinske pokojnine ter, da se tožnici prizna pravica do družinske pokojnine tudi od 1. 10. 2002 dalje in se ji zapadli zneski družinske pokojnine izplačujejo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor tudi, da se tožnici izplačajo zamudne obresti z zamudo pri izplačilu pokojnin za mesec april, maj, junij, julij, avgust in september 2012. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 688/2006 z dne 12. 4. 2007 se je zavrnila pritožba tožnice in potrdila delna sodba in sklep sodišča prve stopnje. Tako v sodbi sodišča prve stopnje kot v sodbi pritožbenega sodišča je bilo ugotovljeno, da tožnici vdovska pokojnina ne gre, ker je starost 45 let dopolnila po 31. 12. 1999. Če bi dopolnila starost 45 let do 31. 12. 1999 se bi pokojnina izplačevala, ko bi dopolnila 50 let, kakor je bilo določeno v 2. odstavku 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji). Sporno je bilo, ali ima tožnica pravico do družinske pokojnine tudi potem, ko je otrok prenehal s šolanjem, torej v času po 30. 9. 2002 dalje. Sodišči sta se postavili na stališče, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99) v 1. odstavku 390. člena določa, da uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, se od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Tožnica je torej skladno z navedeno odločbo tudi potem, ko je v veljavo stopil ZPIZ-1, še naprej uživala pravico do družinske pokojnine po določbah zakona, veljavnega do 31. 12. 1999. ZPIZ-1 pa v prehodni določbi in sicer v 4. odstavku 427. člena določa, da vdova, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 72. člena ZPIZ/92, veljavnega do uveljavitve tega zakona, prenehala po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti, lahko, ne glede na določbo 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti. Tožnica je sicer dne 30. 9. 2002 dopolnila 46 let starosti, vendar pa je bila ta starost dopolnjena že v času veljavnosti novega ZPIZ-1, ne pa v času veljavnosti ZPIZ/92. Le v primeru, če bi tožnica 45 let starosti dopolnila pred 31. 12. 1999, bi se ji upoštevaje 2. odstavek 72. člena ZPIZ/92 pravica do družinske pokojnine priznala, ko bi dopolnila 50 let starosti.

Tožnica je ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po dopolnitvi 50 let starosti, dne 22. 8. 2006. Toženka je z odločbo z dne 29. 1. 2007 njeno zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrgla, z odločbo z dne 3. 8. 2007 pa je pritožbo zavrnila. Sodišče prve stopnje je s sodbo Ps 1475/2007 z dne 3. 6. 2008 odpravilo citirani odločbi in zadevo vrnil tožencu v ponovni postopek z nalogo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero bo odločil o zahtevi tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Sodišče je menilo, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem.), saj preverjanje možnosti pridobiti pravice do vdovske pokojnine v obrazložitvi odločbe ne pomenijo, da je bilo v isti zadevi že odločeno, če v izreku odločbe o tem ni bilo odločeno. Ker je od odločbe z dne 24. 5. 2004 minilo več kot 2 leti, pa se je spremenilo tudi dejansko stanje. Zato bi moral toženec o tožničini zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine meritorno odločiti in je bila tožničina zahteva nepravilna zavržena. Tožena stranka je z odločbo z dne 13. 10. 2008 zavrnila zahtevo tožnice za priznanje vdovske pokojnine po pokojnem A. A., umrlem dne 15. 10. 1992, pritožbo zoper navedeno odločbo pa zavrnila z dokončno odločbo z dne 23. 2. 2009. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Ps 504/2009 z dne 10. 12. 2009 ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in citirani odločbi odpravilo ter odločilo, da ima tožnica B. B. pravico do vdovske pokojnine od 25. 8. 2006 dalje. Višje delovno in socialno sodišče je v pritožbenem postopku pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženca z dne 13. 10. 2008 in z dne 23. 2. 2009 in na priznanje pravice do vdovske pokojnine od 25. 8. 2006 s sodbo opr. št. Psp 35/2010 z dne 24. 3. 2010, zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljena po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 72. člena ZPIZ/92, prenehala po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti, lahko, ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni starost 50 let. Tožnica je sicer dne 30. 9. 2002 dopolnila 46 let starosti, vendar je bila ta starost dopolnjenja že v času veljavnosti novega ZPIZ-1, ne pa v času veljavnosti ZPIZ/92. Postavilo se je na stališče, da le v primeru, če bi tožnica 45 let starosti dopolnila pred 31. 12. 1999, bi se ji upoštevaje 2. odstavek 72. člena ZPIZ/92 pravica do družinske pokojnine priznala, ko bi dopolnila 50 let starosti. Ugotovilo je tudi, da tožnica tudi v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2002 ni nastopila tako imenovane čakalne dobe, saj v letu 2000 ni dopolnila najmanj 45 let in 6 mesecev starosti, v letu 2001 starost 46 let in v letu 2002, ko se je otrok prenehal šolati, bi morala dopolniti 46 let in 6 mesecev starosti, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 51 let in 6 mesecev. Tožnica je v letu 2000 dopolnila starost 44 let in 4 mesece namesto 45 let in 6 mesecev, v letu 2001 starost 45 let namesto starost 46 let in v letu 2002 je dopolnila starost 46 let in 1 mesec namesto 46 let in 6 mesecev in tako ni izpolnila pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, saj v času uživanja družinske pokojnine skupaj z otrokom v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2002 ni nastopila tako imenovana čakalna doba oziroma starostne meje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po lestvici, ki je določena v 421. členu ZPIZ-1. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine po navedenih določbah so edino relevantni pogoji na strani tožnice, saj pogoji na strani zavarovanca niso sporni.

Tožnica je v zadevi, ki je bila predmet tokratne obravnave vložila zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine po dopolnitvi 53 let starosti, dne 18. 6. 2010. Toženka je z odločbo z dne 18. 2. 2011 njeno zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnila z dokončno odločbo z dne 22. 6. 2011 pa je pritožbo zavrnila in izpodbijano odločbo odpravila ter zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrgla, glede na določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, saj je bilo o zahtevku za priznanje pravice do vdovske pokojnine na podlagi 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 1. odstavkom 421. člena ZPIZ-1 že pravnomočno odločeno, tožnica – vdova, ni izpolnjevala pogojev starosti, po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP pa se dejansko stanje ali pravna podlaga do vložitve zahteve tožnice z dne 17. 6. 2010 nista spremenila, zaradi česar nov zahtevek ne more biti predmet ponovnega vsebinskega odločanja. Sodišče prve stopnje je najprej preizkusilo, ali so obstajali zakoniti razlogi za zavrženje tožničine zahteve ter ugotovilo, na podlagi prej citiranih pravnomočnih odločb pritožbenega sodišča, da je bilo o vprašanju priznanja pravice do družinske pokojnine pravnomočno odločeno ter je tako imela tožena stranka pravno podlago, da je njeno zahtevo na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrglo. Postavilo se je na stališče, da dopolnitev 53 let starosti za rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva. Za priznanje same pravice je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času smrti zavarovanca oziroma starost dopolnjena v času trajanja pravice do vdovske pokojnine, pridobljeno v pogojih iz 2. oziroma 3. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Če tedaj niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine oziroma do vdovske pokojnine, kasneje dopolnjena starost (v sporni zadevi 53 let) na odločitev o priznanju pravice, kot jo uveljavlja tožnica, nima nobenega vpliva. Torej tudi v primeru, če bi se zadeva presoja po vsebini (kot je to storil prvostopenjski organ), tožnica kljub izpolnitvi 53 let starosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine, kot je to uveljavljala s tožbo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje v predmetni zadevi. Pri tem se sklicuje tako na svoje stališče v citirani sodbi opr. št. Psp 35/2010 z dne 24. 3. 2010, kakor v sodbi opr. št. Psp 688/2006 z dne 12. 4. 2010, kjer je bilo tožnici obširno pojasnjeno, da je bila vse do 30. 9. 2002 upravičena do družinske pokojnine po določbi 3. alinee 72. člena ZPIZ/92, saj ji je po moževi smrti ostal otrok, do katerega je imela dolžnost preživljanja. Tožnica je po določbi 1. odstavka 390. člena ZPIZ-1 tudi potem, ko je v veljavo stopil ZPIZ-1 še naprej uživala pravico do družinske pokojnine po določbah zakona veljavnega do 31. 12. 1999. Tožnica 45 let starosti ni dopolnila pred 31. 12. 1999, da bi se ji, upoštevaje 2. odstavek 72. člena ZPIZ/92, pravica do družinske pokojnine priznala, ko bi dopolnila 50 let starosti, kakor je to razvidno iz prehodne določbe in sicer 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1, ki določa, da vdova, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 72. člena ZPIZ/92, prenehala po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti, lahko, ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti.

Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožena stranka že v svojih odločbah in tudi sodišče v svojih odločitvah zavzelo drugačno stališče, kakor stališče zavzeto v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, ker v obdobju do 1. 1. in v času od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2002 ni nastopila tako imenovane čakalne dobe. Takšno stališče sodišča prve stopnje ni v nasprotju z načeli pravne in socialne države. Pokojni A. A. je resda plačeval obvezni prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožencu, iz tega naslova je tožnica nato pridobila pravico do družinske pokojnine, sama pa ne izpolnjuje pogojev za pridobitev vdovske pokojnine, saj ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa zakon za pridobitev te pravice. Ustava RS pooblašča zakonodajalca, da pravice na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja uredi z zakonom, kar pomeni, da določi tudi pogoje za pridobitev posameznih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ureditev, kakor je določena v ZPIZ-1, da mora vdova po pokojnem zavarovancu izpolnjevati določeno starost, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine, po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS, niti v neskladju z načeli pravne in socialne države.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.