Jedro

Tožnik neutemeljeno navaja, da mu tožena stranka očitno ne bi podala odpovedi, če bi predložil dokazilo o vplačanem dopustu. Navedena okoliščina, ki je sodišče pravilno ni upoštevalo kot odločilne za presojo obstoja samega odpovednega razloga, tudi ne more biti pomembna za presojo resnosti odpovednega razloga (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 2. 2018, nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 3. 2018, temveč mu, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz njega izhajajo, še traja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo; da ga je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16. 3. 2018 naprej prijaviti v zavarovanja, mu obračunati bruto plače, ki bi jih prejel, če bi delal, po odvedbi prispevkov in davkov pa mu izplačati mesečne neto zneske plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti plač v plačilo do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se, da je kršil delovne obveznosti v zvezi s tem, ko je koristil letni dopust februarja 2018. Tožena stranka ni s kakšnimi posebnimi obrazci vnaprej odobravala dopustov. Te je bilo treba napovedati po elektronski pošti, kar je storil že novembra 2017. Iz elektronskih sporočil A.A. z dne 12. 2. 2018 izhaja, da odobritev dopusta ni možna, če ne dostavi potrdila o vplačanem dopustu. Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da bi bilo tožniku koriščenje dopusta odobreno, če bi predložil dokaze o predplačilu dopusta. Iz izpovedi te priče izhaja, da se je običajno v primeru odsotnosti pospeševalcev najemalo zunanje izvajalce. Tožnik ni mogel dostaviti potrdila o vnaprejšnjih stroških dopusta, saj z njim ni razpolagal, a tudi če bi ga lahko, to ne more biti odločilno vprašanje za presojo ogrožanja delovnega procesa ter nadaljevanja delovnega razmerja. Izvedeni dokazi tožene stranke so med seboj v nasprotju. Ni dokazala, da je pred spornim dogodkom pisno odobravala dopuste na posebnih obrazcih s podpisom nadrejenega. Ni res, da naj bi tožnik v izpovedi potrdil, da mu je bil dopust za 27. 2. 2018 potrjen s podpisom. Glede očitane kršitve iz pisnega opozorila, da se je v trgovini C. v D. zglasil ob 11.00 namesto ob 8.00, je imel opravičljiv razlog - udeležba na seminarju v okviru tedenske kampanje varnosti in zdravja pri delu. Iz dopisa z dne 14. 11. 2017 ne izhaja, da se seminarja lahko udeleži, če si to želi ali če mu delovni proces to omogoča. Predavanja so se začela ob 8.00, 9.00 in 10.00. Če bi šel tožnik najprej v D., se ne bi mogel vrniti do začetka predavanj ob 10.00 uri na sedežu tožene stranke v E. Pri njegovem delu je šlo za vsakodnevno uporabo avtomobila za delo na terenu, zato je menil, da se predavanja mora udeležiti. Z udeležbo na predavanju je upošteval navodila delodajalca. Glede kršitev, ki se nanašajo na neoddajanje poročil, se sodišče opira le na izpoved priče A.A., ne tudi na navedbe in dokaze tožnika (elektronska sporočila, poročila, izpoved tožnika) o tem, zakaj ni vedno istega dne posredoval poročil. Od doma je odhajal ob 6.00, vračal se je do 18.00. Bili so problemi s tehniko. Sodišče le pavšalno ugotavlja, da se ni odzival na telefonske klice, da ni odgovarjal na vprašanja o neupoštevanju standardov zlaganja, da ni pošiljal obvestil in da se je šele po dodatnem klicu udeležil sestanka F. Le enkrat se je zgodilo, da ni vrnil klica. Imel je tudi probleme s telefonom. Tožena stranka ni predložila dokazov, da mu je ponudila službeni telefon, pa da ga ni hotel prevzeti. Blaga ni mogel zlagati po standardih, če blaga ni bilo na voljo. Sestanka F. se je udeležil, četudi je na sestanek zamudil. Vztraja, da so očitki tožene stranke neopredeljeni, zato se o njih ni mogel natančneje izjaviti, vseeno pa je zadosti pojasnil razloge za svoje ravnanje. Toženi stranki ni nastala nobena škoda. Ker se sodišče do navedb tožnika ni opredelilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da je sodišče zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu (84. člen ZDR-1), saj tožena stranka kršitev ni dokazala. Tudi uveljavlja, da ni podan utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), saj tožena stranka tožniku očitno ne bi podala odpovedi, če bi predložil dokazilo o vplačanem dopustu – takrat odsotnost tožnika ne bi bila problem. Sodišče se ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki izhajajo iz izvedenih dokazov (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je v spis vložila elektronska sporočila, iz katerih izhaja, da bo tožniku priznan dopust, če bo posredoval potrdilo o vplačanem dopustu, ključna priča pa je navajala, da mu koriščenja dopusta ni odobrila zaradi pomanjkanja izvajalcev. Če bi predložil navedeno potrdilo, potem pomanjkanje izvajalcev očitno ne bi bilo pomembno.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja utemeljene razloge za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ta je podan v primeru kršenja pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 23/2013 in nasl.). Pogoj za zakonitost odpovedi je tudi zakonitost predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi (85. člen ZDR-1). Prvo pisno opozorilo z dne 18. 9. 2017 je bilo preveč pavšalno in ni omogočalo preizkusa njegove pravilnosti. Je pa tožena stranka tožniku podala še pisno opozorilo z dne 4. 1. 2018, ki predstavlja upoštevani pogoj za presojo zakonitosti odpovedi z dne 28. 2. 2018, podane tožniku kot pospeševalcu prodaje.

7. Predmet pisnega opozorila so bili očitki, da tožnik 21. 11. 2017 znova ni prišel na delovno mesto ob 8.00 uri zjutraj, ampak šele ob 11.00 in ni uredil trgovine, na kar je toženo stranko opozorila ena izmed največjih strank, C., kar je tožena stranka ocenila tudi kot povzročanje škode. Dne 28. 11. 2017 je bil tožnik s strani nadrejene opozorjen, da ponovno ni redno posredoval dnevnega poročila za 27. 11. 2017 (pred tem je bilo tako glede 18. 10. 2017 in 19. 10. 2017, na kar je bil opozorjen 20. 10. 2017). Prav tako je bil že 21. 9. 2017 opozorjen, da ni posredoval poročila za 20. 9. 2017 ter tudi ne slik za C., lokacija G. Tožena stranka je tožniku očitala še neodzivnost na službeni telefon in elektronsko pošto ter da na vprašanja glede neupoštevanja standardov zlaganja ni odgovarjal (preko skupnih SMS-ov, z obrazložitvijo, da jih ne vidi, kar za ostalih deset članov SMS ni bil problem). Kljub ustnemu obvestilu o sestanku (F.), se ga tožnik prvotno ni udeležil in je nanj prišel šele po klicu nadrejene.

8. Predmet odpovedi je nova kršitev oziroma očitek, da je 5. 2. 2018 odšel na dopust, čeprav mu nadrejena tega ni odobrila. Zaradi potreb delovnega procesa ni bilo oseb za nadomeščanje, toženi stranki pa je tudi nastala škoda.

9. Bistvo kršitve iz odpovedi je, da je tožnik odšel na dopust, čeprav mu koriščenje dopusta ni bilo odobreno. Ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da tožniku koriščenja dopusta od 5. 2. 2018 do 9. 2. 2018 ni odobrila, pa je vseeno odšel na letni dopust. Gre za jasno odločilno dejstvo, glede katerega izvedeni dokazi med seboj niso v nasprotju, kot napačno navaja pritožba.

10. Ni pomembno tožnikovo zavzemanje v smeri, da bi bila odobritev dopusta možna, če bi toženi stranki dostavil potrdila o vplačanem dopustu. Sodišče tej okoliščini resda ni pripisalo posebnega pomena. Pojasnilo je, da tožena stranka tožniku upravičeno (zaradi potreb delovnega procesa - 163. člen ZDR-1) ni dovolila izrabe letnega dopusta, vendar pa to vprašanje za presojo delavčeve kršitve ni bistveno. Tožnik se namreč očitanega ne more razbremeniti z navedbami, da bi mu koriščenje letnega dopusta bilo odobreno, če bi predložil dokazilo o že plačanem dopustu, s katerim pa ni razpolagal. Tožena stranka tudi ni bila dolžna posebej dokazovati, zakaj tožniku ni mogla odobriti dopusta. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer sledilo toženi stranki, da je bilo več delavcev odsotnih zaradi bolniškega staleža, da je bil povečan obseg dela, zaradi česar tožniku ni mogla odobriti koriščenja dopusta. A tudi, če navedeno ne bi držalo, to ne bi moglo privesti do zaključka o tem, da tožnik zaradi izostanka ni kršil temeljne obveznosti v zvezi z opravljanjem dela (33. člen ZDR-1). Tožena stranka se je ob tem v odpovedi sklicevala še na škodo, glede katere je nato pojasnila, da je bilo zaradi tožnikove odsotnosti potrebno najeti agencijskega delavca. Tožnik v pritožbi navaja, da je bila to splošna praksa nadomeščanja. Vendar pa je tožena stranka zaradi tožnikove odsotnosti morala prilagoditi delovni proces, kar je ustrezno vezala na kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1), s tem da dejanski nastanek škode niti ni odločilna okoliščina za takšno kvalifikacijo kršitve - zadošča že potencialna nevarnost nastanka škode.

11. Tožnik v pritožbi vztraja, da je dopust napovedal po elektronski pošti že novembra 2017, vendar pa to dejstvo ne daje podlage za zaključek o odobrenem koriščenju letnega dopusta. V zvezi z načinom odobritve koriščenja letnega dopusta je sodišče prve stopnje resda izhajalo iz 36. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ki določa odobritev letnega dopusta s podpisano dovolilnico za izrabo s strani nadrejenega. Vendar pa svoje presoje ni oprlo le na okoliščine v zvezi z dovolilnico, ki je tožniku nadrejena A.A. ni podpisala. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnika tudi na kakšen drug način ni obvestila, da bi imel odobren letni dopust. Ni imel podlage za sklepanje, da ima odobreno koriščenje dopusta. Tudi ni odločilno, kako je bilo z odobritvijo dopusta za 27. 2. 2018. 12. Tožnik zgolj pavšalno in neutemeljeno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. V nobenem delu dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo. Kršitev, da se je tožnik namesto ob 8.00 uri zglasil v trgovini C. D. šele ob 11.00 uri, je ugotovilo na podlagi e-pošte vodje živil v trgovini C. D. H.H. z dne 21. 11. 2017, izpovedi prič A.A. in I.I. (sodelavca). Tožnik bi moral najprej opraviti delo (napolniti stojala) v navedeni trgovine, če pa je imel glede izvedbe te naloge kakršnekoli težave, bi moral o tem obvestiti nadrejeno. Tožnik tako v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je imel upravičen razlog za kasnejši prihod v trgovino, češ da se je moral ravno takrat udeležiti seminarjev v okviru tedenske kampanje varnosti in zdravja pri delu. Sodišče je na podlagi izpovedi prič J.J. (pri toženi stranki zadolžene za izobraževanje) in A.A. ter elektronske pošte z dne 14. 11. 2017 zaključilo, da je bila udeležba zaželena, četudi neobvezna, predvsem pa, da je tožena stranka organizirala več istih seminarjev ob različnih urah in preko celega tedna (od 20. do 24. 11.2017), tako da bi zaposleni svoje delovne obveznosti lahko prilagodili izobraževanju. Izpostavilo je pomen stranke C., saj lahko sicer prodajno mesto zasede drug dobavitelj, ter da je imel tožnik od prejema obvestila 14. 11. 2019 do 20. 11. 2017, ko je bilo zanj predvidno izobraževanje, dovolj časa, da izobraževanje prilagodi delovnim obveznostim. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala tudi druge očitke iz pisnega opozorila - glede zamud pri oddaji dnevnih poročil ter neposredovanja slik za C. Že v navedenem je dovolj podlage za utemeljenost pisnega opozorila, tako da okoliščine glede neudeležbe na še enem sestanku (v zvezi s katerim tožnik uveljavlja zgolj svojo zamudo) in glede neodzivanja na telefon (glede česar se tožnik sklicuje na tehnične težave) niti niso več odločilne za presojo pisnega opozorila. Neutemeljeno je tudi vztrajanje tožnika, da toženi stranki zaradi očitanega ni nastala nobena škoda, saj – kot že nakazano, za kršitev prepovedi škodljivega ravnanja zadostuje že zgolj potencialna nevarnost nastanka škode.

14. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o zakonitosti odpovedi podkrepilo še z ustnimi opomini glede istovrstnih kršitev, kar pa niti ni pogoj za zakonitost obravnavane odpovedi. Tožnik neutemeljeno navaja, da mu tožena stranka očitno ne bi podala odpovedi, če bi predložil dokazilo o vplačanem dopustu. Navedena okoliščina, ki je sodišče pravilno ni upoštevalo kot odločilne za presojo obstoja samega odpovednega razloga, tudi ne more biti pomembna za presojo resnosti odpovednega razloga (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker v sporu ni uspel (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), tožena stranka zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih nosi svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, UR. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).