Jedro

Tožena stranka se ni seznanila z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko je vodja kadrovske službe ugotovila, da tožnik ni predložil potrdila o upravičeno odsotnosti z dela. Seznanila se je šele na zagovoru, saj ji je tožnik šele tedaj povedal, da za odsotnost z dela ni imel odobrenega bolniškega staleža.

Izrek

Pritožba se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 29. 9. 2009 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še vedno traja, z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 24. 5. 2007 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu dotlej priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če mu delovno razmerje ne bi prenehalo ter mu povrniti vse stroške postopka v višini 506,28 EUR tako, da jih tožniku kot upravičencu do brezplačne pravne pomoči plača na račun tega sodišča, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. Meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi sprejelo kar nekaj napačnih stališč. Tako se zdi sodišču bistveno, da je delodajalec sredi avgusta 2009 ugotovil razlog za izredno odpoved, čeprav to ni res, pa tudi ni bistveno. Napačno je zato, ker sodišče ni pojasnilo, kako je ugotovilo obdobje „sredi avgusta“, saj je delodajalec tožniku poslal dopis šele 27. 8. 2009 in čeprav je delodajalec v dopisu zapisal, da je iz evidence razvidno, da tožnika ni že od 17. 7. 2009, to ne pomeni, da je tudi sam začetek odsotnosti ugotovil sredi julija ali pa morda sredi avgusta. Pomembno je zato, ker je tožnik bil tudi po sredini avgusta 2009 in še naprej odsoten, saj je šlo za trajajočo kršitev. V teh primerih bi rok za začetek odpovedi začel teči kvečjemu zadnji dan delavčeve odsotnosti, če bi se vrnil na delo. Če pa se delavec sploh ne vrne na delo, po mnenju tožene stranke delodajalcu rok za odpoved ne začne teči, ker celotna odsotnost spada v sklop odsotnosti „najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo“. Drugo napačno stališče se nanaša na obrazložitev, da rok 30-ih dni ne teče od dneva datuma zagovora, „še zlasti, ker toženka na njem ni izvedela prav nič novega“. V zvezi s takim stališčem sodišča poudarja, da je v konkretnem primeru delodajalec šele na zagovoru prvič izvedel, da naj bi bil tožnik v bolniškem staležu, takrat pa je tudi postalo jasno, da tožnik staleža ni upravičil, niti se ni zavezal k predložitvi ustreznega opravičila. Sodišče bi moralo upoštevati, da je delodajalec poskušal dobiti ustrezna pojasnila od tožnika in ker se slednji ni odzval na telefonske klice, mu je dne 27. 8. 2009 bil poslan dopis, naj odsotnost opraviči. Rok 30-ih dni bi torej kvečjemu lahko začel teči šele od dneva, ko je bilo jasno, da tožnik opravičila ne bo poslal. Tudi če vzamemo, da bi posebno skrben delavec nemudoma še isti dan v petek 28. 8. 2009 odgovoril po pošti in bi delodajalec tak odgovor prejel v ponedeljek 31. 8. 2009, dejansko pa je primeren rok za čakanje na odgovor delavca vsaj pet dni, odpoved ni mogla biti prepozna, saj je odpoved bila napisana 29. 9. 2009, kar pomeni, da je delodajalec ujel rok 30-ih dni (prvi dan 30-dnevnega roka bi bil 1. 9. 2009). Navaja tudi, da je sodišče nepravilno razumelo pojem neobvestitve delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po mnenju toženke ni upoštevno kar vsako še tako izmišljeno ali navrženo obvestilo o odsotnosti, pač pa mora obvestilo z neko stopnjo verjetnosti vsaj začasno do predložitve npr. zdravniškega potrdila o bolniškem staležu izkazovati razlog odsotnosti, še posebej, ker se tožnik sam ni opravičil. Zaradi tega je skrajno neobičajno, da drugi delavec obvešča, da tožnika ne bo v službo, čeprav tožnik niti ni zatrdil niti dokazal, da zaradi narave svoje bolezni tega ni bil sposoben opraviti sam. Bistveno je, da mora delavec odsotnost opravičiti. Zaradi tega je čisto vseeno, ali je delodajalca o domnevnem bolniškem staležu obvestil ali ne, ker je ključen trenutek za ugotovitev morebitnih razlogov za odpoved zagovor delavca. Zagovor je namreč namenjen celostni obdelavi zbranih informacij in opravičil in od takrat tečejo roki za izdajo odpovedi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka dne 29. 9. 2009 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.), ker delavec najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Prvi dan neupravičene odsotnosti z dela je tožena stranka štela 24. 7. 2009 in mu s tem dnem prekinila delovno razmerje. Iz pisne obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je delodajalec dne 7. 9. 2009 tožniku podal obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker delavca vse od dne 18. 7. 2009 kontinuirano ni bilo na delo, pri čemer delodajalca ni obvestil o nameravani odsotnosti, niti ni svojega izostanka opravičil. Istočasno je tožnik bil povabljen na zagovor, določen za 16. 9. 2009, ki se ga je udeležil. Na zagovoru je povedal, da je bil na bolniški in je o tem obvestil delodajalca, vendar tudi na zagovoru ni predložil bolniškega lista. Zaradi tega je tožena stranka v pisni obrazložitvi odpovedi pogodbe ugotovila, da je tožnik storil očitano kršitev, pri čemer je navedla, da je naknadno ugotovila, da je bila odsotnost delavca v dneh od 20. 7. 2009 do vključno 23. 7. 2009 upravičena, ker je bil tožnik takrat na dopustu, za odsotnost z dela po navedenem datumu pa tožnik ni predložil opravičila. Na tej podlagi je tožena stranka zaključila, da so v celoti podani elementi očitane kršitve, delavčevo ravnanje pa onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, s čemer je podana pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da dejstvo, da je toženka kot prvi dan neupravičene odsotnost z dela v pisni obdolžitvi navedla 18. 7. 2009, v odpovedi pa 24. 7. 2008, ker je kasneje ugotovila, da je tožnik do vključno 23. 7. 2009 imel odobren letni dopust, na zakonitost odpovedi v konkretnem primeru ne vpliva. Vendar je na podlagi tožnikove izpovedi in izpovedi njegovega nadrejenega delavca B. ugotovilo, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost od vključno 24. 7. 2009 vodjo B. obvestil preko sodelavca, kar se ujema z njegovim pričanjem, da je bil o tožnikovi odsotnosti in o razlogih zanjo seznanjen. Ob ugotovitvi, da sta tožnikova izpoved in B. pričanje enotni tudi glede dejstva, da je tovarna v ... v mesecu avgustu imela kolektivni dopust, in sicer po izpovedi tožnika v začetku avgusta, ki je trajal en teden, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da tožnika tudi po kolektivnem dopustu k toženi stranki ni bilo na delo, je sodišče zaključilo, da je zakonski dejanski stan po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR izpolnjen le za čas po kolektivnem dopustu tovarne v ..., vendar je tudi ugotovilo, da je to dejstvo za odločitev nerelevantno, ker je tožena stranka utemeljevala odpoved na neupravičeni odsotnosti od 24. 7. 2009 dalje. Po stališču sodišča je tožnik tako s svojim ravnanjem od vključno 24. 7. 2009 dalje morda izpolnil pogoje za odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, vendar toženka odpovedi na tem odpovednem razlogu ne opira. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila izredna odpoved tožniku dana tudi prepozno, saj je na podlagi izpovedi vodje kadrovske službe K. ugotovilo, da bi tožnik v primeru odsotnosti zaradi bolezni, potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela moral dostaviti do 5. avgusta za čas od 24. 7. 2009 do konca meseca. Ker tega ni storil, v oddelku obračuna plač niso vedeli, kako naj plačo obračunajo, zato so po ugotovitvah sodišča K. o tem zanesljivo obvestili v prvi polovici avgusta. Ker naj bi po izjavi vodje kadrovske službe šele potem pričeli pri toženi stranki ugotavljati razloge za tožnikovo odsotnost z dela, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožena stranka najmanj že na sredini avgusta 2009 ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaključilo, da bi odpoved na podlagi 2. odstavka 110. člena ZDR morala tožniku biti podana najkasneje v sredini septembra. Ker je bila odpoved podana šele 29. 9. 2009, je po stališču sodišča prepozna in tudi zaradi tega nezakonita, saj zagovor dne 16. 9. 2009 roka ne more samodejno podaljšati za novih 30 dni, še zlasti, ker toženka na njem od tožnika ni izvedela prav nič novega. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, naj bi bil zakonski dejanski stan očitane kršitve tožniku po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, izpolnjen šele za čas po kolektivnem dopustu tovarne v ... v začetku avgusta 2009 in ne za čas od 24. 7. 2009 dalje, kot to izhaja iz sporne izredne odpovedi. Sodišče je do tega zaključka prišlo na podlagi tožnikove izpovedi, da je o razlogu za svojo odsotnost od vključno 24. 7. 2009 obvestil vodjo B. preko sodelavca, kar naj bi se ujemalo s pričevanjem B., da je bil o tožnikovi odsotnost in o razlogih zanjo seznanjen. Vendar, kot izhaja iz izpovedi B., mu je tožnikov sodelavec F. le sporočil, da tožnika ne bo, ker naj bi bil na bolniški, ničesar pa mu ni bilo nič rečeno, do kdaj bo bolniška trajala. B. je tudi povedal, da ker tožnika dalj časa ni bilo, so po enem tednu odsotnosti začeli iskati njegovo telefonsko številko, da bi izvedeli, kdaj pride delat. To pa pomeni, da gre v tem primeru le za pavšalno in posredno obvestilo preko sodelavca, ki pa ne more šteti za obvestilo v smislu 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, na kar pravilno opozarja pritožba, saj v kolikor bi bilo obvestilo resno, bi moral tožnik tudi poskrbeti, da pošlje toženi stranki obvestilo zdravnika, da je na bolovanju, česar pa ni storil. Teh okoliščin, ki so za presojo zakonitosti odločilnega pomena, pa sodišče ni ugotavljalo.

Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, dana dne 29. 9. 2009, prepozna. Po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec res podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Vendar gre pri vprašanju, kdaj delodajalec ugotovi razlog, za dejansko vprašanje. To pa pomeni, da je delodajalec lahko seznanjen takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, skladno z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je tako zadnji možni čas, ko delodajalec ugotovi razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka najmanj že na sredini avgusta 2009 ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe, ker naj bi najkasneje do takrat bila vodja kadrovske službe seznanjena, da tožnik ni predložil potrdila o upravičeni odsotnosti z dela, katerega bi moral za čas od 24. 7. 2009 dostaviti najkasneje do 5. avgusta. Če tožnik potrdila o upravičeni odsotnosti z dela ni predložil, to namreč še ne pomeni, da je tožena stranka ugotovila razlog, saj kot izhaja iz izpovedi K., so šele potem pričeli ugotavljati razloge za tožnikovo odsotnost z dela, ker niso imeli prave predstave o tem, kaj se s tožnikom dogaja. Da tožena stranka za razlog odpovedi sredi avgusta še ni vedela, kaže tudi pisni poziv tožene stranke z dne 27. 8. 2009, v katerem tožnika pozivajo, naj sporoči, če je na bolniški, saj v kolikor svojo odsotnosti ne bo takoj opravičil, mu bodo izredno odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Ravno iz navedenega poziva je razvidno, da tožena stranka do takrat ni vedela za razlog, zaradi česar je dne 7. 9. 2009 podala tožniku pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor za dne 16. 9. 2009. Tožnik se je zagovora udeležil in kot izhaja iz zapisnika o zagovoru, je tožena stranka šele na tem zagovoru bila prvič seznanjena, da naj bi tožnik v času odsotnosti bil v bolniškem staležu, vendar tega staleža ni upravičil, niti se ni zavezal k predložitvi ustreznega opravičila. To pa pomeni, da je tožena stranka šele na zagovoru tožnika dne 16. 9. 2009 ugotovila razlog za izredno odpoved in ker je izredna odpoved bila dana 29. 9. 2009, je potrebno ugotoviti, da je izredna odpoved pravočasna.

Upoštevaje navedeno in ker sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu zaradi zmotnega prepričanja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala prepozno, tudi ni presojalo vseh odločilnih dejstev v zvezi z okoliščinami, ali so podani vsi zakonski pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je potrebno ugotoviti, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi nepopolno ugotovljeno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo skladno z določbo 355. člena razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče postopati v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča in nato ponovno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.