Jedro

Tožena stranka v izpodbijanem aktu v kontekstu razlage trditvenega in dokaznega bremena pravi, da v tovrstnem postopku tožena stranka „nima dolžnosti, da kakor koli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičeval uvedbo ponovnega postopka.“ To ne drži. Tudi v postopkih ponovne prošnje je v skladu z drugim pod-odstavkom člena 41(1) Procesne direktive treba upoštevati načelo nevračanja, kar v skladu s prakso ESČP v zadevah ponovnih prošenj pomeni, da morata biti upravna in sodna presoja strogi. To pa lahko vključuje tudi standard o pridobivanju informacij o stanju v izvorni državi proprio motu. To sicer ne spremeni dejstva, da ima primarno dokazno breme v postopkih ponovne prošnje vlagatelj zahtevka, vendar pa je lahko smiselno in potrebno, da v določenih primerih na podlagi tehtnih in predloženih dokazov s strani tožnika pred odločitvijo o tem zahtevku tudi organ preveri določena dejstva o stanju v izvorni državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZMZ-1) zahtevek tujca, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1997 v kraju Konstantine, Ljudska demokratična republika Alžirija, ki ga zastopajo sodelavci Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC, za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrgla.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je tujec dne 8. 11. 2017 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Identiteta tujca ni bila ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim je mogoče izkazati identiteto.

3. Iz dokumentacije je razvidno, da je tujec že vložil prošnjo za mednarodno zaščito in sicer 17. 10. 2016. Ministrstvo za notranje zadeve je o prošnji odločilo z odločbo št. 2142-1222/2016/21 (1312-17) z dne 12. 4. 2017, s katero je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnilo. Zoper navedeno odločbo tujec ni vložil pravnega sredstva, kot to izhaja iz odgovora Upravnega sodišča Republike Slovenije na poizvedbo pristojnega organa s 24. 5. 2017. Navedena odločba je postala pravnomočna 10. 5. 2017. Uradna oseba je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tožnika opozorila na vsebino 64. člena ZMZ-1. 4. Tujec je v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel, da nima novih razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Uveljavlja razloge ogroženosti, kot jih je navajal že pri prvi podaji prošnje in nima novih razlogov. Iz Alžirije je odšel, ker je tam nemogoče preživeti. Ni služb in ni zaslužka. Zelo težko je preživeti. Zaradi tega je prišel v Slovenijo. V Alžiriji se do sedaj ni še nič spremenilo in zato ponovno prosi za mednarodno zaščito. Njegovo življenje ni bilo nikdar konkretno fizično ogroženo. Ni imel ciljne države, želel je poiskati zaposlitev in zaslužek. Slovenijo je samovoljno zapustil, ker je dobil negativno odločitev v postopku priznanja mednarodne zaščite. Bal se je, da bi ga poslali nazaj v Alžirijo. Odšel je v Avstrijo, najprej k nekemu znancu v Linz. Nato so ga dobili policisti in ga odpeljali na Dunaj v kamp. Tam je zaprosil za azil, da ga ne bi zaprli. Potem so ugotovili, da je zaprosil za azil že v Republiki Sloveniji in vprašali so ga, če ima težave s tem, da ga vrnejo v Slovenijo. Povedal je, da ne, in so ga vrnili. V Avstriji so ga zaprli, ker je bil tam ilegalno in moral je plačati kazen 350 evrov.

5. Organ se sklicuje na 4. odstavek 65. člena ZMZ-1. Po mnenju pristojnega organa je za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v njegovi izvorni državi (Alžiriji) relevantnih za priznanje mednarodne zaščite tisti nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotoviti tujec, da se pred pristojnim organom lahko začne postopek in da se meritorno obravnava njegova nova prošnja za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru tujec ni navedel novih razlogov, prav tako ni predložil novih dokazov. Poleg tega, tujec od zapustitve azilnega doma v izvorni državi sploh ni bil. Iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je razvidno, da se je tujec skliceval na iste razloge, kot jih je navedel ob podaji prve prošnje, kar je tudi sam izrecno navedel. Iz tujčevih izjav je torej razvidno, da ni navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, kljub opozorilu uradne osebe, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti. Dokazno breme je na tujcu, saj mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 tujec sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča (npr. I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 171/2009 z dne 23. 4. 2009). Pristojni organ na tem mestu dodaja, da v primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pristojni organ nima dolžnosti, da kakorkoli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičeval uvedbo ponovnega postopka. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča (npr. I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008).

6. Pristojni organ na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da tujec v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedel ob prvi podaji prošnje in glede na to, da ni predložil nobenih (novih) dokazov, ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

7. V tožbi tožnik pravi, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je tožnik rodil ... 1997, iz sklepa o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito pa izhaja, da se je tožnik rodil ... 1999, oz. ... 2000, oz. ... 1999. Niti v prvem niti v drugem postopku tožnikova starost ni bila ugotovljena. V dvomu se šteje, da je tožnik mladoleten. Kot mladoletnik bi moral imeti tožnik (tedaj prosilec za mednarodno zaščito) pri podaji prošnje zakonitega zastopnika. Ker ob podaji prošnje tožnik ni imel zakonitega zastopnika, ki bi mu pomagal sestaviti ponovno prošnjo oz. priskrbeti vse relevantne dokaze, je bil postopek pri toženi stranki voden v nasprotju z Zakonom o upravnem postopku. Iz obeh sklepov tožene stranke je razvidno, da identiteta tožnika ni bila ugotovljena. V prvem postopku, v katerem se je odločalo o prošnji v zvezi z mednarodno zaščito (v nadaljevanju: prvi postopek), se je tožnika obravnavalo kot mladoletno osebo. Sedaj bi morala tožena stranka odrediti pripravo izvedeniškega mnenja.

8. Če se v sklepu tožene stranke navajajo datumi rojstva ... 1999, ... 2000, v izpodbijanem sklepu tožene stranke pa datum rojstva ... 1997, potem je dvom o tožnikovi starosti nedvomno podan. Zato je potrebno izdelati izvedeniško mnenje, ali pa tožnika šteti za mladoletno osebo (sodba I U 648/2017).

9. V odgovoru na tožbo se tožena stranka med drugim sklicuje na oceno starosti tožnika z dne 25. 6. 2017, ki jo je pripravil Medicinski univerzitetni center za anatomijo in celično biologijo iz Dunaja, iz katere izhaja, da je bil v času preiskave tožnik star najmanj 22,9 let. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Tožnik v tožbi ne uveljavlja, da je tožena stranka napačno uporabila katero koli določbo iz 3. oddelka IV. poglavja ZMZ-1, ki ureja ponovno prošnjo in sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Vendar pa mora sodišče deloma popraviti utemeljitev tožene stranke.

12. Tožena stranka v izpodbijanem aktu v kontekstu razlage trditvenega in dokaznega bremena namreč pravi, da v tovrstnem postopku tožena stranka „nima dolžnosti, da kakor koli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičeval uvedbo ponovnega postopka.“ To ne drži oziroma bi bila takšna interpretacija 1. odstavka 65. člena ZMZ-1 lahko v določenih zadevah glede na partikularne okoliščine konkretnega spora v nasprotju z členom 40(2) in (3) ter drugim pod-odstavkom člena 40(1) Procesne direktive1 ter v nasprotju s pravico iz 4. člena listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na podlagi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (člen 6(3) Pogodbe EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah).

13. Tudi v postopkih ponovne prošnje je namreč v skladu z drugim pod-odstavkom člena 41(1) Procesne direktive treba upoštevati načelo nevračanja, kar v skladu s prakso ESČP v zadevah ponovnih prošenj pomeni, da morata biti upravna in sodna presoja strogi.2 To pa lahko vključuje tudi standard o pridobivanju informacij o stanju v izvorni državi proprio motu. To sicer ne spremeni dejstva, da ima primarno dokazno breme v postopkih ponovne prošnje vlagatelj zahtevka, vendar pa je lahko smiselno in potrebno, da v določenih primerih na podlagi tehtnih in predloženih dokazov s strani tožnika pred odločitvijo o tem zahtevku tudi organ preveri določena dejstva o stanju v izvorni državi, kar pomeni, da (tudi lahko) sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičevalo uvedbo ponovnega postopka. Nenezadnje se to odraža tudi v besedilu Procesne direktive, ki drugače kot ZMZ-1, ki se omejuje na to, da vlagatelj zahteve „sam predloži dokaze oziroma navede nova dejstva“, med tem ko določba člena 40(2) Procesne direktive uporablja izraz „ /.../ so se pojavili novi elementi ali ugotovitve /.../ oziroma je prosilec navedel take elemente ali ugotovitve.“ Vendar pa v konkretnem primeru omenjeno „sodelovanje tožene stranke pri ugotavljanju dejanskega stanja“ ni bilo potrebno, zato s tega vidika izpodbijani akt nima pomanjkljivosti.

14. Kar pa zadeva tožbeni ugovor, da bi bilo treba tožnika šteti v dvomu za mladoletnika in da so bile v zvezi s tem kršene procesne določbe, pa sodišče ugotavlja, da je ta sicer edini tožbeni ugovor neutemeljen. Za obravnavani spor je bistveno, ali bi morala tožena stranka ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tožnika šteti za mladoletnika. Tožnik je podal ta zahtevek dne 8. 11. 2017, iz registracijskega lista, na katerem je podpis tožnika in tolmača, pa izhaja, da je bil tožnik rojen 13. 5. 1999, kar pomeni, da je bil glede na podatek v registracijskem listu ob začetku predmetnega postopka tožnik star 18 let in pol. Tudi v izjavi o razlogih za mednarodno zaščito z dne 14. 10. 2016, ki ima podpis tožnika in tolmača, je kot rojstni datum napisan 13. 5. 1999. Tudi na prošnji za mednarodno zaščito z dne 17. 10. 2016 je kot rojstni datum naveden 13. 5. 1999. V tistem postopku je sodeloval tudi zakoniti zastopnik tožnika, ki ga je takrat tožena stranka štela za mladoletnega. Iz nobenega drugega podatka v spisu ne izhaja dvom, da bi bil tožnik ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka mladoleten in tožnik v tožbi tega dvoma, ki ga sicer omenja, ne konkretizira. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013. 2 Affaire M.D. et M.A. c. Belgique, Requête no. 58689/12, 19. 1. 2016, odst. 64, 66.