Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZPVAS v 3. odstavku 8. člena določa, da se za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena ZDen. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku vračanja premoženja članom agrarne skupnosti ob izpolnjenih pogojih mogoče uporabiti določbe 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.4.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote I.B. z dne 19.1.2000. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje v izreku pod točko 1 odločil, da se poimensko naštetim upravičencem Agrarne skupnosti D., zastopanim po pooblaščencu D.Č., vrne v last in posest parc. št. 2036/8 pašnik v izmeri 259 m2 in neplodno v izmeri 749 m2, vpisana v z.k. vložku št. 161 k.o. D. kot družbena lastnina, imetnik pravice razpolaganja Kmetijska zemljiška skupnost Občine I.B. V 2. točki izreka pa je odločil, da se zavrne zahteva za vračilo parcele št. 71, pašnik v izmeri 3992 m2, vpisana v vl. št. 160 k.o. D. kot splošno ljudsko premoženje v splošni rabi v upravi OLO I.B. in parc. št. 408/2, pašnik v izmeri 360 m2, vpisane v vl. št. 161 k.o. D. kot družbena lastnina in imetnik pravice razpolaganja Kmetijska zemljiška skupnost Občine I.B. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz zemljiškoknjižnih in zemljiškokatastrskih podatkov ni razvidno dejansko stanje nepremičnin, vendar pa so v postopku ugotovljene spremembe, ki so nastale zaradi rekonstrukcije ceste I.B. - J. (danes glavna cesta P. - I.B. - J.), iz katerih izhaja, da je bila rekonstrukcija navedene ceste izvršena še pred 2. svetovno vojno, izmerjena leta 1978 in 1983, elaborat pa obnovljen leta 1997 in predlagan zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici v izvedbo. Te ugotovitve potrjuje potrdilo o priglasitvi gradbenih del z dne 14.4.1988, ki ga je izdala Občina I.B. Komunalnemu gradbenemu podjetju I.B., TOZD V., za ureditev parkirnega prostora na desni strani magistralne ceste I.B. - R. na parc. št. 71 k.o. D., in pogodba z dne 7.4.1988, med Komunalnim gradbenim podjetjem, TOZD V. I.B. in samostojnim gostinskim delavcem - obrtnikom o najemu prostorov za počitek in parkiranje, ki leži ob magistralni cesti P. - R. na desni strani v smeri proti R., na odseku D.p. Iz zapisnika sestanka med predstavniki Družbe za državne ceste in Agrarne skupnosti D. (tožeče stranke) z dne 28.10.1998, izhaja, da prisotni ugotavljajo, da je Agrarna skupnost D. vložila zahtevek za vračilo parc. št. 71 k.o. D., da je navedena parcela bila na podlagi odmere iz leta 1978 razdeljena na parc. št. 71/1 in 71/2 ter da je parc. št. 71/1 v naravi parkirišče in počivališče državne ceste P. - J. Iz listin je razvidno, da sta navedeni parceli št. 71/1 in 71/2 vpisani v vl. št. 312 k.o. D. kot last Republike Slovenije, čeprav je v zemljiški knjigi okrajnega sodišča pri navedenem vložku vpisana le zaznamba. V zvezi s parcelami, ki so v naravi cesta in počivališče, ki je v skladu s 13. členom Zakona o javnih cestah (ZJC) sestavni del javne ceste, sta tako Direkcija Republike Slovenije za ceste kot Občina I.B. uveljavljali omejitve za vračilo teh nepremičnin iz 3. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). To pa pomeni, da ni mogoče vrniti nepremičnin v splošni rabi oziroma tistih nepremičnin, ki so javno dobro oziroma stvari v splošni rabi, ki jih zaradi lastnosti ali posebne namembnosti lahko vsakdo uporablja. Zato je tožena stranka ravnala prav, ko je ugotovila, da so podane zakonske ovire za vračilo zahtevanih parcel št. 71 v celoti, dela parcele št. 2036/8 v izmeri 42 m2 in dela parcele št. 408/2 v izmeri 4 m2. Parc. št. 408/2 z novo izmero 356 m2 je v zemljiški knjigi in v katastru vpisana kot pašnik, vendar že ob podržavljenju v odločbi zabeležena kot vaški prostor, v naravi pa predstavlja stopnišče in dvorišče vaške cerkve. Sama cerkev sploh nima funkcionalnega zemljišča, tako da parc. št. 408/2 dejansko predstavlja funkcionalno zemljišče cerkve kot dostop do cerkve in stopnišče. Ker navedena parcela predstavlja funkcionalno zemljišče cerkve, ki je neposredno namenjeno redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, je tožena stranka ravnala prav, ko je ugotovila, da se iz razlogov 2. odstavka 32. člena ZDen navedena parcela ne more vračati upravičencem.
Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Upravno sodišče ugotavlja, da iz zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov ni razvidno dejansko stanje nepremičnin. Že zato bi bilo treba opraviti ogled. Tožeča stranka dostavlja fotografije, ki dokazujejo oziroma izkazujejo stanje v naravi (ne gre za cesto in za počivališče, sporni svet je delno zaraščen, saj raste trava in grmičevje). Ugotovitev, da je bila še pred 2. svetovno vojno izvršena rekonstrukcija ceste I.B. - J., ni resnična, ne glede na dejstvo, da ta okoliščina niti ne vpliva na vračanje premoženja po ZDen. Predlaga vpogled v spis, opr. št. U 359/2000 sodišča prve stopnje, kjer je bilo tožbi tožeče stranke ugodeno glede gradbenega dovoljenja investitorja za rekonstrukcijo "obstoječega" počivališča. Priglasitev gradbenih del privatnemu podjetju leta 1988 za ureditev privatnega parkirnega prostora ni v ničemer spremenila zemljiškega ali katastrskega stanja parcele št. 71 k.o. D. Ugotovljena je bila ista površina 39,92 m2, kot je merila in meri tudi danes. Izpodbijana sodba v tem delu ne upošteva 88. člena ZDen. Glede parcel, vpisanih v vl. št. 181 k.o. D., je napačno uporabljen 19. člen ZDen. Premoženje, ki je bilo vzeto agrarnim skupnostim, se namreč vrača po Zakonu ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi glede parc. št. 2036/8 k.o. D. V naravi v primeru teh parcel ne gre za cesto in za počivališče, o čemer bi se lahko oziroma bi se naslovni organ prepričal z ogledom. Napačno je tudi sklicevanje na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen glede parc. št. 408/2. Funkcionalno zemljišče namreč nikdar ni bilo odmerjeno, parc. št. 7, ki se navaja v obrazložitvi, pa sploh ne obstoji. Zemljiškoknjižno obstoji le parc. št. 408/2, vl. št. 161 k.o. D., kjer je vknjiženo SLP v rabi in upravi Občine I.B. Tako ne more biti v lasti Rimokatoliškega župnijstva J., ki pa niti ni vložilo zahteve za denacionalizacijo.
Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.
Pritožba je utemeljena.
ZPVAS v 3. odstavku 8. člena določa, da se za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena ZDen. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku vračanja premoženja članom agrarne skupnosti ob izpolnjenih pogojih mogoče uporabiti določbe 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Po tej zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. To pomeni, da ni mogoče vrniti nepremičnin v splošni rabi oziroma tistih nepremičnin, ki so javno dobro. Javno dobro oziroma stvari v splošni rabi so stvari, ki jih zaradi lastnosti ali posebne namembnosti lahko vsak uporablja (ceste, reke, parki itd.) in je njihov status praviloma podrobneje opredeljen s posebnimi predpisi. Praviloma so izvzete iz pravnega prometa, zato na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. V obravnavani zadevi je sporno vračilo parcele št. 71, dela parc. št. 2036/8 in dela parc. št. 408/2, vse k.o. D. Ker sta v obravnavani zadevi, kot izhaja iz predloženih spisov, parc. št. 71/1 in 71/2, ki sta nastali iz parc. št. 71, javna cesta in počivališče kot del javne ceste (po 13. členu ZJC), jih glede na določbo 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ni mogoče vrniti članom agrarne skupnosti, kot sta to pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati sodba sodišča prve stopnje, na katero se pritožba sklicuje, saj nelegalnost posega ni pravno pomembna okoliščina za uporabo navedenih določb ZDen, ki se nanašajo na ovire za vračanje podržavljenega premoženja. Zato v tem delu pritožbeni ugovor ni utemeljen. Utemeljen pa je ugovor, ki se nanaša na parc. št. 2036/8 in parc. št. 408/2 k.o. D. O delu parc. št. 2036/8 v izmeri 42 m2 (združene v parc. št. 2039/1) namreč z odločbo organa prve stopnje sploh ni bilo odločeno, na kar je tožeča stranka utemeljeno opozarjala že v upravnem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča bi moral organ prve stopnje o zavrnitvi zahteve za vračilo tega dela nepremičnine odločiti z izrekom svoje odločbe, pa tega ni storil. Obrazložitev odločbe namreč ne more nadomestiti njenega izreka, ki se izvršuje in mora zato biti določen (208. člen ZUP/86). S tem pa so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev. Pri presoji, ali sporni del parc. št. 408/2 predstavlja stopnišče vaške cerkve, pa bo, glede na zatrjevanje tožeče stranke, da vaški cerkvi ni bilo odmerjeno funkcionalno zemljišče, treba v ponovljenem postopku natančno ugotoviti, ali gre dejansko za nepremičnino, ki je ni mogoče vrniti v naravi na podlagi določbe 32. člena ZDen, na katere smiselno uporabo napotuje 3. odstavek 8. člena ZPVAS. Ker ogled kot dokazno sredstvo v upravnem postopku ni bil opravljen, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi navedenih kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa sodišče prve stopnje, ki teh nepravilnosti ni odpravilo, ni imelo podlage za izdajo sodbe po določbi 1. odstavka 59. člena ZUS.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene nepravilnosti.