Jedro

V pritožbenem postopku zatrjevano dejstvo obstoja izvenzakonske skupnosti že pred sklenitvijo zakonske zveze ni upoštevna okoliščina, ker tožnik ni izkazal, da bi tega dejstva ne mogel pravočasno uveljavljati. Sicer pa tudi zatrjevanje skupnega življenja le z ene strani, ob tem, da druga stranka zanika obstoj skupnega življenja za nastanek izvenzakonske skupnosti, ki ima enake pravne posledice kot zakonska skupnost pred sklenitvijo zakonske zveze, ne da bi to tudi sicer uspel dokazati, ne šteje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje v točki 1. od 1/1-11 naštete premičnine in da je delež tožeče stranke na tem premičnem skupnem premoženju 4/10, kar ji je tožena stranka dolžna priznati.

Kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, je bilo zavrnjeno, tožeči stranki pa naloženo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 338.530,00 SIT ter takso za sodbo v višini

45.000,00 SIT v 15 dneh.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik. Sodišču prve stopnje očita, da dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovilo. Ob ponovnem sojenju je še zmanjšalo skupno premoženje in kuhinjsko opremo, za katero je prispeval svoje devizne prihranke, prisodilo toženki, ker ji je verjelo, da ji je denar samo posodil ter da mu ga je z različnimi nakupi vrnila. Tudi ni upoštevalo njegove trditve, da sta s toženko skupaj kupila spalnico aprila 1989, za katero sta prispevala vsak pol, kljub razliki v plači, ker je tako izrecno zahtevala toženka. Za njegove trditve, za katere ni imel materialnih dokazov, je uporabilo določbo 215. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni pa uporabilo določbe 216. člena ZPP za njegove logične trditve, kar bi bilo v njegovo korist. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kjer je v vsem sledilo navedbam toženke in njene matere, kar mu poraja dvome v objektivnost sodišča. Sodišče je nesporno ugotovilo samo trajanje zakonske zveze, ni pa upoštevalo izveznakonske skupnosti, v kateri sta s toženko živela od začetka leta

1989. Dve leti in pol skupnega življenja zagotovo pomeni izvenzakonsko skupnost, ki ima zanju enake posledice, kot če bi bila sklenjena zakonska zveza. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da toženka pred njunim skupnim življenjem ni imela omembe vrednih prihrankov, sam pa je imel na devizni knjižici približno 6.000,00 DEM. Zato vse tisto, kar je bilo kupljeno v času skupnega življenja, ne more biti njena osebna last. Sodišču se ni zdelo pomembno poglobiti se v finančno konstrukcijo nakupa stanovanja na V. 3, ki je stalo

155.000,00 DEM. Od tega je toženkina mati za nakup stanovanja prispevala okoli 55.000,00 DEM, s toženko sta prispevala okoli

8.000,00 DEM, 5.000,00 DEM je toženka dobila kot akontacijo za računovodska dela pri Plesni šoli U., vse ostalo pa so bili skupni prihranki. Napačno je tako tudi interpretiran njegov zahtevek, da skupno premoženje obsega tudi 48.400,00 DEM, ki predstavlja 20.000,00 DEM prihrankov, vloženih v nakup stanovanja, 8.000,00 DEM za poplačilo kredita, 4.500,00 DEM za dveletno plačevanje drugega kredita in 15.500,00 DEM prihrankov, ob njegovi odselitvi ter 500,00 DEM plačanih računov za stanovanje na B. 13 že po odselitvi. Ni res, da ob izselitvi v stanovanju ni bilo 15.500,00 DEM prihrankov. Graja tudi verodostojnost pričanja toženke in njene matere, ki mu je po odselitvi začela onemogočati stike z 9 mesečno hčerko D., ki še sedaj po 12 letih niso normalni, zaradi toženkinih laži o njemu in njegovih, čeprav ji je bilo izrečenih 20 denarnih kazni in od teh

1.108.214,00 SIT prisilno izterjanih. Sprašuje se zato, kako lahko sodišče praktično vse verjame njej, njemu pa ničesar. Predlaga, da se o njegovi zadevi pravično odloči. Pritožba ni utemeljena.

Kot nesporno je bilo med pravdnima strankama ugotovljeno, da je zakonska zveza med njima trajala od 18.5.1991 do

12.5.1993, vendar pa se je tožnik junija 1992 odselil iz stanovanja na V. 3, s čimer je življenska skupnost med zakoncema razpadla. Skupno življenje s toženko sta tako v zakonski zvezi imela dobro leto dni. Stanovanje na V. 3 je bilo kupljeno maja 1990, torej še pred sklenitvijo zakonske zveze. Tožnik trdi, da je zunajzakonska skupnost obstajala med njima od začetka leta 1989 v nasprotju s trditvijo tožene stranke, da sta pričela živeti skupaj koncem leta 1990 in je od 13.12.1990 imel tožnik tudi prijavljeno stalno bivališče na V. 3, pred tem je bil prijavljen na K.. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik za čas pred tem ni dokazal obstoja zunajzakonske skupnosti. Trditev tožnika, da gre za izvenzakonsko skupnost je nova trditev, ki jo uveljavlja šele prvič v pritožbi z dne 6.3.2002 zoper razveljavljeno sodbo z dne 9.11.2001. Glede na določbo 499. člena ZPP v zvezi s členom 286. in 362/2 ZPP pa to, ker ni zatrjeval, da bi teh dejstev ne mogel brez svoje krivde navajati na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP ni več mogoče. Ko je bil tožnik zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne

7.9.1999 je sicer izpovedal, da sta s toženko živela skupaj v njenem stanovanju na B. 13 v Ljubljani od začetka leta 1989 do jeseni leta 1990, ko sta se oktobra preselila na V. 3 v Ljubljani in tam živela skupaj do junija 1992, vendar pa je sodišče prve stopnje bilo vezano na trditveno podlago tožbe in ne na tisto, kar je izven tega okvira izpovedal tožnik, ko je bil zaslišan. Sicer pa je tudi pri zaslišanju povedal le, da sta s toženko skupaj živela v njenem stanovanju, kar pa ne pomeni isto, kot da sta živela v zunajzakonski skupnosti, ki bi imela zanju iste pravne posledice, kot zakonska zveza. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala svojih trditev, da naj bi med njima obstajala zunajzakonska skupnost tudi že od začetka leta 1989 pa do konca leta 1990, ko sta sklenila zakonsko zvezo.

Ker je pravilna ugotovitev, da zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama v času od leta 1989 do konca leta 1990 ni obstajala, pa so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, ki se tičejo nakupa stanovanja na V. 3, ki je bilo kupljeno pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank v maju 1990. Soglašati je, da tožeča stranka ni izkazala skupnih prihrankov v višini 20.000,00 DEM iz razlogov, kot jih prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje, pa tudi za skupno premoženje pri teh prihrankih ne more iti, ker ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Pravilno je tudi stališče, da znesek 500,00 DEM, v kolikor naj bi bil porabljen za plačilo računov za elektriko in telefon na B. po odselitvi pravdnih strank, ne bi sodil v skupno premoženje, pa tudi dokazan ni. Enako je tudi z zatrjevanim privarčevanjem 15.500,00 DEM, ki naj bi bili prihranki ob njegovi odselitvi, ki so ostali v stanovanju. Razlogom o tem, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima kaj dodajati in so povsem prepričljivi. To velja tudi glede prispevkov za plačevanje stanovanjskih posojil v višini 4.500,00 DEM in 8.000,00 DEM, kar skupno s 15.500,00 DEM in zgoraj navedenimi

20.000,00 DEM znaša 48.500,00 DEM, kolikor naj bi bil zahtevek tožnika, da sodi v skupno premoženje, ki je tako v celoti neutemeljen.

Kar se tiče kuhinjske opreme, je bila nabavljena pred sklenitvijo zakonske zveze in pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da za kuhinjsko opremo tožnik ni dokazal, da je njegova. Tako kot ne za spalnico.

Pritožnik sam priznava, da nima na razpolago nobenih dokazov za svoje trditve ali pa zanje dokazi sploh ne obstajajo. V zvezi s tem je tudi neutemeljena pritožba, da bi sodišče moralo pri odločitvi uporabiti določbo 216. člena ZPP, ne pa

215. člena. Dejstvo je, da sodi sodišče na podlagi izvedenih dokazov, ki pa jih tožnik ni predložil. Kadar sodišče ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Ker sodišče prve stopnje sploh ni imelo na razpolago dokazov za tožnikove trditve, je pravilno uporabilo 215. člen ZPP, ko je sklepalo o dejstvih na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Na strani tožeče stranke je bilo, da dokaže svoje trditve, kar pa ji ni uspelo in torej ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek v delu, ki se sedaj izpodbija. Določba 216. člena ZPP se uporablja tedaj, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali z nesorazmernimi težavami. Le tedaj sodišče odloča po prostem preudarku. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj za zavrnjeni del zahtevka tožeča stranka sploh ni izkazala upravičenja po materialnem pravu, zato ugotavljanje višine oziroma količine stvari, kar bi imelo sodišče na podlagi 216. člena ZPP pravico ugotavljati po prostem preudarku, sploh ne pride v poštev.

Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Izrečene denarne kazni toženki, ker je želela onemogočati stike z hčerko pravdnih strank, same po sebi niso razlog za neverodostojnost njene izpovedi. Tudi ni razlogov, da sodišče ne bi verjelo pričanju toženkine matere. Ne glede na to, pa se sodišče izrecno na njune posamezne izpovedi ne opira, ampak gradi sodbo na nespornih ugotovitvah pravdnih strank, ki so ključnega pomena, ob tudi listinskih dokazih. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da ugotovitev sodišča, da je uporabljal toženkin avtomobil, kar naj bi bilo nepravilno, v razlogih izpodbijanega dela sodbe ni. Vse pritožbene navedbe o tem, kakšen je bil njegov prispevek k skupnemu premoženju in kakšni so bili izdatki pravdnih strank ter njuni dohodki, pa glede na to, da je tožnik sam zahteval le delež na skupnem premoženju v višini 4/10, kar mu je sodišče prve stopnje tudi priznalo, niso pravno relevantne. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu, ki je v materialnopravnem pogledu pravilna, upoštevajoč določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.