Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Opredelitev tožnikovih dejanj kot plagiat ali kot prisvajanje tujega dela ali kot zamolčevanje soavtorja pri delu izpitnih obveznosti, predstavlja oceno univerzitetnega organa tožene stranke, v katero sodišče zaradi avtonomije univerze lahko poseže samo preko t.i. testa očitne nerazumnosti. Vprašanje, v kolikšnem delu je bil tožnik pri posamezni domači nalogi udeležen samostojno in ali mu je dejansko mogoče očitati, da 4. domača naloga ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti, je tako prepuščeno polju proste presoje toženi stranki in po oceni sodišča, v konkretnem primeru ni očitno nerazumno; pri tem pa tožena stranka ni vezana na avtorsko pravo.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
1. Tožena stranka je z izrekom izpodbijane odločbe odločila, da se tožniku zaradi ugotovljenih hujših kršitev, kot jih predvideva Pravilnik o disciplinski odgovornosti študentov Univerze v Ljubljani, izreče disciplinski ukrep ukora (1. točka izreka) ter, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1274/2015 z dne 30. 9. 2015. Tožena stranka je na podlagi ponovne preučitve dokaznega gradiva ugotovila, da je tožnik pri predmetu Programiranje 2 namenoma oddal 4. domačo nalogo, ki je bila v celoti prepisana na način skupnega reševanja domače naloge, na istem računalniku skupaj s A.A. Tožnik je s tem storil hujšo kršitev študijskih dolžnosti in obveznosti, ki jo določa 11. točka 9. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Pravilnik) in 11. člen Študijskih pravil. Tožnik se je večkrat zatekel k takšnemu dejanju, pri čemer je v svojem zagovoru priznal, da je večkrat kršil pravila, čeprav je ugotovil, kakšne so morebitne sankcije, ob enem pa je s takšnimi dejanji nadaljeval celo, ko je bil disciplinski postopek že sprožen. Tožena stranka pravi, da je šlo v tem primeru za večkratno, zavestno kršitev vnaprej znanih pravil, s katero je tožnik izkazal izredno zaničljiv odnos do same ustanove, etičnih meril, akademske odličnosti in poštenosti kot tudi do odgovornega odnosa do sveta. Plagiat v akademski sferi pomeni eno najbolj zavržnih kršitev akademske etike, saj si s takšnim ravnanjem študent prisvoji rezultate tujega dela in jih predstavi kot svoje lastne. Po dikciji Pravilnika gre za prevaro pri preverjanju znanja, ki je opredeljena kot hujša kršitev. Pri izreku disciplinske sankcije za storjene kršitve je tožena stranka upoštevala olajševalni okoliščini, da gre za tožnikovo prvo kršitev in da je to kršitev tožnik iskreno obžaloval, kot obteževalni okoliščini pa, da je to storil naklepno in gre za eno najtežjih kršitev akademske etike. Na podlagi navedenega je edina primerna disciplinska sankcija izrek ukora.
2. Zoper izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Postavlja tudi zahtevek na povrnitev nastale škode.
3. Tožnik trdi, da mu tožena stranka očita, da je pri predmetu Programiranje 2 namenoma oddal 4. domačo nalogo, ki je bila v celoti prepisana na način skupnega reševanja domače naloge, na istem računalniku skupaj s A.A.; šlo je za zavestno plagiatorstvo, ker pri oddajanju nalog nista navajala, da so bile narejene v soavtorstvu. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navede, katere so te druge naloge, ki naj bi bile narejene v soavtorstvu, zato je odločitev tem delu neobrazložena. Izpodbijana odločba temelji na napačnih materialnopravnih izhodiščih, ne sledi napotkom sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1274/2015 z dne 30. 9. 2015, izrečena sankcija pa je tudi nesorazmerna in pomeni neenako obravnavanje študentov Fakultete, obenem pa je tožena stranka tudi neobrazloženo odstopila od svoje dosedanje primerljive prakse pri izrekanju disciplinskih sankcij. Tožena stranka se ni opredelila do očitkov tožnika, da je prišlo do neenakega obravnavanja z drugimi študenti, katerim je bil izrečen ukrep ukora zaradi veliko hujših kršitev študijskih obveznosti niti ni pojasnila, zakaj je tožniku izreka strožjo sankcijo in s tem odstopila od primerljive prakse. Tožnik opozarja na študentko Fakultete, ki je pri pisnem preverjanju izpita goljufala tako, da je iz interneta pridobivala nedovoljeno pomoč v obliki pridobivanja podatkov za reševanje naloge, za kar je bil izrečen ukrep ukora dne 20. 6. 2011. Ravnanje te študentke je bilo storjeno pri pisanju izpita, ravnanje tožnika pa pri opravljanju domačih nalog, kar tožena stranka sama kvalificira kot „razmeroma nepomembno obveznost“, tožena stranka pa ni obrazložila, v čem gre v obeh primerih za hujšo kršitev študijskih obveznosti oziroma je tožena stranka z izpodbijano odločbo neobrazloženo odstopila od svoje dosedanje primerljive prakse pri izrekanju disciplinskih sankcij. S tem je tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Tožniku pa je bila s tem kršena tudi pravica iz 22. člena URS.
4. Tožnik navaja, da tudi sama Fakulteta ne daje obravnavanemu ravnanju pomena hujše kršitve študijskih obveznosti, kot je bilo sprva razumeti zaradi prijave na disciplinsko komisijo, ker je nosilec predmeta, prof. dr. B.B., po obravnavanem historičnem dogodku študentom poslal elektronsko sporočilo. Profesor je študente obvestil, da v primeru, da bo kdo ujet pri prepisovanju, dobi za takšno nalogo 0 točk, če pa se bo študenta večkrat ujelo pri prepisovanju, dobi za vsako prepisano nalogo -5 točk, „ujeti študent“ pa bo imel tudi obvezen ustni izpit. Tožnik predlaga zaslišanje prof. dr. B.B. Dejstvo, da bodo študentje, kateri bodo v prihodnje storili enako ali podobno dejanje, obravnavani drugače in milejše, ni skladno z zahtevo iz drugega odstavka 28. člena URS in s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.
5. Tožena stranka bi v ponovljenem postopku nujno morala upoštevati dejstvo, da tožnik ni ravnal neetično pri izpitu, ampak pri eni domači nalogi, pri čemer konkretna 4. domača naloga ni pogoj za pristop na kasnejši izpit. To napotuje na ugotovitev relativno majhne teže kršitve in posledic, ki naj bi s kršitvijo nastale. Tožena stranka tudi ni ustrezno razlikovala med plagiatom in izdelavo domače naloge na način skupnega reševanja, kar je sodišče opredelilo kot nekorektno predstavljanje avtorstva, kar bi se moralo upoštevati v okviru 11. člena Pravilnika. Tožena stranka tudi ni upoštevala stopenjskega izrekanja sankcij, kar bi terjalo izrek milejše sankcije opomina, ki bi v obravnavanem primeru nedvomno dosegel primarni namen, in sicer vzgojno vplivati na tožnika. Tožnik je prepričan, da sama narava in teža očitane kršitve, ki ji niti Fakulteta ne daje več take teže, in dejstva, da je bila to tožnikova prva kršitev, dejanje pa je iskreno obžaloval, ne daje podlage za opredelitev dejanja kot hujše kršitve študijskih obveznosti, hkrati pa dosedanja primerljiva praksa kaže na to, da so se disciplinske sankcije ukora izrekale le za prepisovanje pri izpitih.
6. Tožnik v tožbi podaja obširno pravno naziranje v zvezi z načelom zakonitosti in sankcioniranjem kršitev študijskih obveznosti. Izpostavlja predvsem to, da se med hujše kršitve študijskih obveznosti uvršča tudi prevara pri preverjanju znanja, česar Pravilnik določneje ne opredeli. Po mnenju tožnika takšna določba že sama po sebi ne more biti podlaga za ugotovitev „plagiatorstva“ kot hujše kršitve pri izpolnjevanju obveznosti v smislu 11. točke 9. člena Pravilnika. Plagiatorstvo pomeni prisvajanje tujega dela oziroma rezultatov tujega dela in njihove predstavitve kot svojih. Sodelovanje tožnika in A.A. pa predstavlja sodelovanje pri izdelavi neke naloge, kateri končni rezultat je bil vloženo avtorsko delo obeh študentov, in ne more biti plagiat v polnem smislu, kot ga razume tožena stranka. Poleg tega pa je tožena stranka prezrla dejstvo, da je šlo za izdelavo domače naloge in ne pri preverjanju znanja. Domače naloge so sicer sestavni del izobraževalnega procesa, vendar njihov namen ni v preverjanju znanja, temveč v ponovitvi in poglobitvi tekoče študijske in učne snovi oziroma utrjevanju snovi in pridobivanju delovnih navad. Uvrstitev tožnikovega dejanja pod pojem „prevara pri preverjanju znanja“ je materialnopravno zmotna.
7. Tožnik očita toženi stranki, da je neresnična trditev, da naj bi tožnik dejanje storil naklepno, čeprav je poznal pravila o disciplinski odgovornosti. Tožnik je v svojem zagovoru večkrat poudaril, da se ob izdelavi 4. naloge ni zavedal posledic skupnega dela in da je Pravilnik prebral šele, ko je dobil vabilo v disciplinskem postopku.
8. Tožnik v tožbi na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zahteva od tožene stranke, da mu povrne škodo v višini 4.300,00 EUR, ki mu je nastala s tem, ko zaradi nezakonitega ravnanja Fakultete za računalništvo in informatiko na njej ni mogel nadaljevati študija. Filozofska fakulteta mu je naknadno odrekla vpis v želeni program, zaradi česar se je bil tožnik brez svoje krivde primoran vpisati in ostati na privatni visokošolski izobraževalni instituciji. Dne 5. 6. 2015 je bila tožniku izrečena sankcija začasne izključitve iz Univerze v Ljubljani za obdobje 1 leta, kar je bilo dne 5. 8. 2015 spremenjeno v začasno izključitev iz Univerze v Ljubljani za obdobje 6 mesecev. Zoper slednjo odločitev je tožnik sprožil upravni spor. Ne glede na to je bila dne 28. 9. 2015 na podlagi odločbe tožene stranke o začasni izključitvi za obdobje 6 mesecev, izdana ugotovitvena določba Fakultete za računalništvo in informatiko, da lahko tožnik šele po 13. 2. 2016 uveljavlja pravice na temelju pravnega razmerja z Univerzo v Ljubljani. Tožnik je želel nadaljevati s študijem, zato se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kar mu je bilo sprva dovoljeno, naknadno pa je Visokošolska prijavno - informacijska služba Univerze v Ljubljani izdala sklep, s katerim je preklicala prvotni sklep o vpisu in izdala sklep o zavrnitvi prijave zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa izključitve iz Univerze v Ljubljani. Zaradi nezakonitih aktov tožene stranke se tožnik v študijskem letu 2015/2016 ni mogel vpisati ne na redni ne na izredni študij nobene od fakultete, ki delujejo v okviru Univerze v Ljubljani. Tožnik si je želel vključiti v izobraževalni proces v študijskem letu 2015/2016, zato mu ni preostalo nič drugega, kot da se izpiše iz Fakultete za računalništvo in informatiko ter vpiše v zasebno visokošolsko izobraževalno institucijo Visoko šolo. Dne 28. 9. 2015 je sklenil pogodbo o izobraževanju št. 8/2015, na podlagi katere je moral plačati letno šolnino v višini 4.300,00 EUR. Na podlagi sodbe v upravnem sporu opr. št. I U 1274/2015 z dne 30. 9. 2015, s katero je bilo tožnikovi tožbi ugodeno, odločba tožene stranke, s katero je bila tožniku izrečena sankcija začasne izključitve iz Univerze v Ljubljani za obdobje 6 mesecev pa je bila odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, je bil izdan sklep Visokošolske prijavno - informacijske službe Univerze v Ljubljani, ki je nalagal, da je tožniku treba omogočiti vpis na študij na Filozofski fakulteti. Tožnik se je poskušal vpisati na Filozofsko fakulteto, vendar je bil vpis pogojen s tem, da se tožnik izpiše iz zasebne Visoke šole. Slednja se je ob tožnikovi prošnji na izpis sklicevala na pogodbeno določilo, da se šolnina ne vrača, če študent odstopi od študija. Navedeno pomeni, da tožniku ne bi bila povrnjena plačana šolnina v višini 4.300,00 EUR, hkrati pa bi moral plačati še šolnino za izredni študij na Filozofski fakulteti, ki znaša 1.400,00 EUR. Zaradi vsega tega se tožnik ni mogel odločiti za izpis in je Filozofsko fakulteto prosil za vzporedni študij, kar pa je bilo zavrnjeno z utemeljitvijo, da je tožnik zamudil vpis za vzporedni študij, ki je potekel 16. 9. 2015. 9. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe ter predlaga, da se tožba zavrne. Navaja, da je tožnik v svojem zagovoru priznal, da se je večkrat zatekel k očitanim dejanjem, pozanimal se je o morebitnih sankcijah, vendar s kršitvami nadaljeval. Neutemeljeni so očitki, da je tožena stranka odstopila od svoje ustaljene prakse, saj je bil študentki s sklepom, objavljenim na spletni strani dne 20. 6. 2011, prav tako izrečen disciplinski ukrep ukora zaradi storitve hujše kršitve študijskih dolžnosti. Poudarja ustavno varovano avtonomijo univerze, ki pomeni pravico, da univerza samostojno, brez posegov države odloča o svoji organiziranosti in delovanju, torej tudi, katere odločitve presoja drugostopenjski organ ter kakšno težo bo disciplinski kršitvi podal v okviru Pravilnika kot hujšo kršitev dolžnosti in neizpolnjevanja obveznosti po 11. točki 9. člena Pravilnika. V avtonomijo Univerze v Ljubljani sodi tudi presoja o tem, ali delo študenta predstavlja plagiat, ker gre za strokovno opravilo Univerze v Ljubljani (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 26/2012 in II U 98/2012).
10. Glede na 2. člen Pravilnika o preverjanju podobnosti vsebine elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija in pogojih za začasno nedostopnost vsebine pisnega zaključnega dela študija dne 22. 12. 2015, ki opredeljuje definicijo plagiatorstva kot „vsi načini prisvajanja katere koli oblike tujega avtorskega dela in nespoštovanje moralnih pravic avtorja, zlasti pa predstavljanje tujega dela kot lastno, kopiranje besedila ali drugih vrst avtorskih del, vključno s slikovnim in notnim gradivom, avdioposnetki, /../, kopiranje stavka in spreminjanje besed v njem brez navajanja vira oziroma avtorstva, opustitev grafičnih oblik v navedbi besedila, ki nedvoumno kažejo, da gre za navedek, podajanje nepravilnih ali zavajajočih podatkov o viru navedbe“, je tožena stranka ugotovila, da je šlo pri dejanju tožnika za zavestno plagiatorstvo - predstavljanje tujega dela kot lastnega ter kopiranje besedila nekoga drugega brez navedb avtorstva. Tožnikovo predloženo delo dejansko ni bilo plod njegovega samostojnega dela, tožnik tudi ni opozoril, da je izdelek, ki je del izpita, nastal v soavtorstvu z drugim študentom. Prepisovanje pri katerikoli vrsti študentovega dela je dejanje v nasprotju z akademsko poštenostjo, zato ga tožena stranka utemeljeno šteje za hujšo kršitev študijskih dolžnosti. Tožena stranka nasprotuje zaslišanju prof. dr. B.B., ker ne vidi, kako bi zaslišanje prispevalo k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja. Po mnenju tožene stranke je irelevantno, ali gre za plagiat pri domači nalogi, ker je bistvena okoliščina to, da je domača naloga del izpita, ker je ocena pri predmetu Programiranje 2 sestavljena iz sprotnega preverjanja (domače naloge) in končnega preverjanja znanja (pisni in ustni izpit). Nesmiselna je torej razlaga, ki jo ponuja tožnik, in sicer da bi študent lahko izpit skoraj že opravil z domačimi nalogami, ki bi bile v celoti plagirane. V zvezi z elektronskim sporočilom prof. dr. B.B. z dne 9. 6. 2015 pa tožena stranka pojasnjuje, da sankcioniranje prepisovanja ne izključuje tudi uvedbe disciplinskega postopka, poleg tega pa profesor kot nosilec predmeta v okviru svoje akademske avtonomije odloča, kako bo ravnal v prihodnje.
11. Tožena stranka se ne strinja, da je izrek opomina primernejša disciplinska sankcija v obravnavanem primeru. Pojasnjuje, da je tožnik na glavni obravnavi pred prvostopenjskim organom priznal dejanje prepisovanja in povedal, da je ob prejemu vabila na glavno obravnavo pregledal pravilnik in ugotovil, kakšne so možne sankcije, vendar je še naprej oddajal prepisane naloge, ker je ocenil, da že zaradi 4. naloge ne bo mogel na izpit, zato je poizkusil, če mu slučajno uspe. Na podlagi navedenega je tožena stranka tako utemeljeno ocenila, da izrečeni ukrep opomina ne bo dosegel namena disciplinskega ukrepa, ki bi vzgojno vplival na študenta, saj je dejanje storil z naklepom, dejanje je večkrat ponovil, hkrati pa je s svojim obnašanjem izkazal nespoštljiv odnos do temeljnih zahtev akademske etike. Tožena stranka ne more slediti navedbam tožnika glede neizkazanega naklepa, ker je tožnik v zagovoru jasno povedal, da se je pozanimal o sankcijah, a je kljub temu nadaljeval z dejanji, ker je ocenil, da že zaradi 4. domače naloge ne bo mogel na izpit in je „šel, če slučajno rata“.
12. Tožena stranka prereka tožnikove navedbe glede zahtevka na povrnitev škode. Zatrjevana škoda ni v vzročni zvezi s postopanjem tožene stranke, kar izključuje obstoj enega izmed bistvenih elementov odškodninskega delikta. Tožnik se je prostovoljno izpisal iz Fakultete za računalništvo Univerze v Ljubljani dne 17. 9. 2015, brez da bi počakal na odločitev sodišča, ki je odločilo 30. 9. 2015. Na podlagi te sodbe je tožena stranka izdala sklep z dne 2. 10. 2015 (tožniku vročen 5. 10. 2015), skladno s katerim je imel tožnik možnost rednega vpisa na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kar pa tožnik ni storil in je podpisal pogodbo o izobraževanju z zasebno Visoko šolo. Tožnik pa se vzporedno ni mogel vpisati zato, ker ni bilo razpisanih prostih mest, pa tudi, če bi bila, tožnik ni izpolnjeval osnovnega pogoja za vzporedni študij, saj bi moral biti redno vpisan na Univerzi v Ljubljani, in ne zato, ker bi zamudil rok za prijavo, kot to neresnično navaja tožnik. Poleg vsega tega je tožnik imel možnost se vpisati na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, vendar se je odločil za študij na zasebnem visokošolskem zavodu in je s podpisom pogodbe prevzel odgovornost, da bo v primeru odstopa od študija visokošolski zavod zadržal šolnino, zato zahtevek tudi ni utemeljen po višini.
13. Tožnik v svojih nadaljnjih vlogah dodatno navaja, da ne prereka navedb tožene stranke, da je bilo očitano dejanje pri 4. domači nalogi pri predmetu Programiranje 2 storjeno na opisan način. Prereka pa pavšalne in nekonkretizirane navedbe, da naj bi druge naloge opravljal na isti način oziroma, da naj bi večkrat in zavestno kršil vnaprej znana pravila. Navaja, da je verjetnost, da so citirani deli iz zagovora, kot izhaja iz odgovora na tožbo, v bistvu deli zagovora študenta A.A. in ne tožnika, saj se takšnih navedb ne spomni. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odločila mimo dejanskega in materialnopravnega izhodišča upravnega sodišča, da ravnanje tožnika ne more predstavljati plagiata, ki je toženi stranki naložilo, da mora pri presoji očitanega dejanja ustrezno razlikovati med plagiatom in izdelavo domače naloge, kar predstavlja le nepošteno in nekorektno predstavljanje avtorstva in ne plagiat. Za rešitev obravnavanega upravnega spora je nujno potrebno opredeliti pojem plagiat, saj izpodbijana odločba in presoja tožene stranke, da gre za hujšo kršitev študijskih obveznosti in dolžnost, temelji prav na presoji tožene stranke, da je v primeru tožnika in Timoteja Lotriča šlo za zavestno plagiatorstvo, ki naj bi bilo eno najbolj zavržnih kršitev akademske etike. Vztraja pri zaslišanju prof. dr. B.B., ki bo lahko pojasnil okoliščine naknadno spremenjenega pristopa pri sankcioniranju tovrstnih kršitev, kot je skupna izdelava domače naloge dveh ali več študentov. Poleg tega je profesor v študijskem letu 2015/2016 ukinil domače naloge kot del izpita, to je prav tiste naloge, zaradi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep ukora, s katerim je bilo grobo poseženo v njegovo osebno dostojanstvo, pravico do izobraževanja in lastninsko pravico v povezavi s socialno funkcijo. V zvezi z zahtevkom na povrnitev škode dodatno navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da naj bi imel možnost vpisa v redni in brezplačni študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani do 30. 10. 2015. Pojasnjuje, da se je v študijskem letu 2012/2013 redno vpisal na Fakulteto za elektrotehniko, ker pa s področjem ni bil zadovoljen se je v študijskem letu 2013/2014 redno vpisal na Fakulteto za računalništvo in informatiko, vendar ni naredil prvega letnika in je v študijskem letu 2014/2015 pavziral, ko se je tudi zgodil obravnavani dogodek. Ker je že bil redno vpisan na dve različni fakulteti v okviru Univerze v Ljubljani, redni in brezplačni vpis na tretjo fakulteto (Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani) v šolskem letu 2015/2016 ni bil in nikoli več ne bo možen, ker država ne omogoča brezplačnega študija na tretji fakulteti.
14. Tožena stranka v svojih nadaljnjih vlogah dodatno navaja, da v primeru tožnika naloge ni bilo mogoče oddati v „soavtorstvu“, vsak študent jo je moral rešiti in oddati sam, zato so vse navedbe tožnika, ki želijo zadevo prikazati v drugi luči, brezpredmetne. Tožnik je sam priznal, da je večkrat in zavestno kršil vnaprej znana pravila, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, tožnik pa je ob vsaki izjavi tudi podpisan. Tožena stranka navaja, da se tožnik spreneveda, ko pravi, da ni podal izpostavljenih izjav na glavni obravnavni, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 6. 2015 A.A. izhaja, da je on trdil bistveno drugače, kar pa ni predmet obravnavanega upravnega spora. Definiranje odprtega pojma „plagiat“ ni pravno relevantno vprašanje za obravnavani upravni spor, ker je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep zaradi prevare pri preverjanju znanja.
K I. točki izreka:
15. Tožba ni utemeljena.
16. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je prvič s sodbo opr. št. I U 1274/2015 z dne 30. 9. 2015 ugodilo tožbi in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V izreku takrat izpodbijane odločbe je bila bistvena napaka, ker je bil tožnik izključen za obdobje 6 mesecev, kar pa ni bilo v skladu z materialno določbo drugega odstavka 13. člen Pravilnika, ki je določala izključitev za obdobje od enega do petih let. Dodatna nerazumljivost in nezakonitost takrat izpodbijane odločbe je povzročala navedba, da se bo tožnik lahko udeleževal predavanj, saj so javna, čeprav ne bo formalno vpisan na fakulteto, kar pa se ni skladalo z 2. točko izreka in zadnjim odstavkom 13. člena Pravilnika, po katerem se študentu, ki je izključen, z odločbo za določeno dobo prepove udeleževanje pri pedagoškem in raziskovalnem delu na Univerzi v Ljubljani. Sodišče je zaradi učinkovitega vodenja postopka med drugim tudi naložilo toženi stranki, da bo morala v ponovljenem postopku upoštevati, če bo še enkrat ugotovila, da večja materialna škoda zaradi nedopustnega ravnanja tožnika ni nastala in da ni povzročil večje škode za ugled univerze, da ne more uporabiti določbe 1. alineje drugega odstavka 13. člena Pravilnika. Lahko pa tožniku v ponovnem postopku izreče sankcijo ukora iz tretjega odstavka 13. člena Pravilnika, vendar bo v tem primeru morala upoštevati načelo prepovedi reformatio in peius glede na to, da je pravno sredstvo vložil tožnik.
17. Upravno sodišče je že zavzelo načelno in interpretacijsko stališče glede avtonomije državnih univerz(1). Postavilo je stališče, da iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena URS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu drugega odstavka 58. člena URS to področje urejal zakon. Vendar pa zakonodajalec v ZVis ni uredil samo načina financiranja visokošolske dejavnosti, ampak je uredil tudi statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti in je opredelil tudi javno službo v visokem šolstvu (1. člen ZVis). Za obravnavani spor je pomembno, da je zakonodajalec v okviru navedenih področij opredelil, da univerza, ki jo ustanovi Republika Slovenija, deluje po načelih avtonomije, ki ji zagotavlja med drugim tudi svobodo raziskovanja in posredovanja znanja, določanje študijskega režima, določanje oblik preverjanja znanja študentov ter podeljevanje znanstvenih naslovov (1., 6. in 7. alineja 6. člena ZVis). Glede obravnavanega predmeta spora – to je disciplinski postopek – je zakonodajalec uredil, da se ta vprašanja uredijo s statutom (tretji odstavek 66. člena ZVis). Statut Univerze v Ljubljani pa v 250. členu določa, da disciplinsko odgovornost študentov univerze ureja pravilnik, ki ga sprejme senat univerze. Pred sprejemom pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov mora senat pridobiti mnenje študentskega sveta univerze.
18. Določilo 71. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis) določa, da se „zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem lahko sproži upravni spor.“ Izpodbijana dokončna odločitev tožene stranke, ki je javni zavod, se nanaša na zadevo, ki je povezana s študijem oziroma z dostopom do študija glede na to, da gre za ponovljen postopek, v zvezi s katerim je tožnik zatrjeval, da so odločitve tožene stranke dejansko vplivale na tožnikov dostop do študijskega procesa. Samo iz tega razloga je sodišče v tem upravnem sporu sprejelo tožbo v vsebinsko obravnavo.
19. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na očitek, da je tožnik skupaj s A.A. zavestno oddajal skupno rešene druge naloge, ker tožena stranka teh drugih nalog natančno ne opredeli. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo na podlagi dokaznega gradiva ugotovljeno, da je tožnik namenoma oddal 4. domačo nalogo, ki je bila v celoti prepisana na način skupnega reševanja domače naloge, kar tožnik niti ne zanika. Na podlagi tožnikovega zagovora pa je bilo ugotovljeno, da je tudi druge naloge reševal skupaj s A.A., brez da bi navajal, da so narejene v soavtorstvu. Skladno z drugim odstavkom 164. člena ZUP se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. V izpodbijani odločbi je tudi navedeno, da so bile kršitve glede drugih domačih nalog ugotovljene na podlagi tožnikovega zagovora, kot izhaja to iz upravnih spisov, in sicer iz zapisnika o glavni obravnavi št. 721-4/2015-2 z dne 5. 6. 2015. Iz navedenega nedvomno izhaja, da tožena stranka z „drugimi nalogami“ misli druge domače naloge, poleg 4., ki jih je bilo potrebno opraviti pri predmetu Programiranje 2, saj se očitki glede tožnikove hujše kršitve študijskih obveznosti nanašajo na izdelovanje domačih nalog v sooavtorstvu, brez navajanja avtorja, pri predmetu Programiranje 2. 20. Opredelitev tožnikovih dejanj kot plagiat ali kot prisvajanje tujega dela ali kot zamolčevanje soavtorja pri deli izpitnih obveznosti, predstavlja oceno univerzitetnega organa tožene stranke, v katero sodišče zaradi avtonomije univerze lahko poseže samo preko t.i. testa očitne nerazumnosti. Vprašanje, v kolikšnem delu je bil tožnik pri posamezni domači nalogi udeležen samostojno in ali mu je dejansko mogoče očitati, da 4. domača naloga ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti, je tako prepuščeno polju proste presoje toženi stranki in po oceni sodišča, v konkretnem primeru ni očitno nerazumno; pri tem pa tožena stranka ni vezana na avtorsko pravo(2). Napolnitev standarda „prevara pri preverjanju znanja“ spada v okvir ustavnega načela avtonomije univerze, kamor spada že sámo področje sankcioniranja študentov zaradi kršitev študijskih obveznosti. Vsled navedenega se sodišče ne more opredeliti do tožbenih navedb o tem, da v obravnavanem primeru ne gre za plagiat oziroma, da si tožnik ni prisvajal tujega dela oziroma, da v obravnavanem primeru ne gre za prevaro pri preverjanju znanja, saj mora imeti pristojni organ tožene stranke pri tem vso avtonomijo.
21. Sodišče se lahko spusti v presojo odločitev tožene stranke tudi, če tožnik vzpostavi domnevo o obstoju diskriminacije, česar pa tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal. Tožnik trdi, da je bil neenako obravnavan, kar utemeljuje s primerom študentke iz leta 2011, za kar je priložil objavljen sklep o izreku ukora, ki se nanaša na to študentko, ter s postopanjem prof. dr. B.B. glede sankcioniranja študentov po obravnavanem historičnem dogodku, za kar je priložil natisnjeno elektronsko sporočilo profesorja z dne 9. 6. 2015. Glede primera študentke iz leta 2011 sodišče pojasnjuje, da iz objavljenega sklepa o izreku ukora izhaja ugotovljeno dejansko stanje, niso pa razvidni vsi ostali podatki, zlasti razlogi, ki utemeljujejo izrečeno disciplinsko sankcijo ukora niti obteževalne in olajševale okoliščine primera, ki so bistvenega pomena za odločanje pristojnega organa tožene stranke. Individualna presoja vsakega posameznega primera zajema tako okoliščine glede same kršitve kot tudi osebne okoliščine glede vsakega kršitelja posebej. Te pa niso razvidne iz objavljenega sklepa o izreku ukora, zato sodišče položaja študentke in tožnika ne more primerjati oziroma tega dela dokaznega bremena tožnik ni izpolnil. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal domneve o obstoju diskriminacije, ki bi prevalila dokazno breme na toženo stranko, da do diskriminacije v obravnavanem primeru ni prišlo. Pogoji sankcioniranja študentov po obravnavanem historičnem dogodku pa za odločitev v obravnavanem primeru niso relevantni, ker gre v tem delu za individualni pristop profesorja, ne pa za splošno politiko sankcioniranja tovrstnih primerov s strani univerze.
22. Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Kljub predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava in se opravi zaslišanje, je sodišče odločilo na seji senata, brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Z zaslišanjem tožnika dejanskega stanja ne bi bilo mogoče ugotoviti drugače, saj je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno v upravnem postopku na podlagi izjav in listin. Zaslišanje prof. dr. B.B. glede sankcioniranja študentov po obravnavanem historičnem dogodku pa ni pravno pomembno za odločitev v tej zadevi, kot že obrazloženo zgoraj. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“.(3) Tudi iz sodne prakse vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.(4) Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave.
23. Sodišče tako ni odločalo o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi po 65. členu ZUS-1 (spor polne jurisdikcije), zato tudi ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o tožnikovem zahtevku na povrnitev škode skladno s 67. členom ZUS-1. K II. točki izreka:
24. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
opomba (1) : Tako Upravno sodišče v zadevah opr. št. U 610/2001 z dne 28. 5. 2003, U 1231/2001 z dne 4. 6. 2003, U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003, U 295/2000 z dne 10. 12. 2003, U 1998/2003 z dne 19. 12. 2003, U 742/2003 z dne 7. 7. 2004, U 739/2006 z dne 12. 4. 2006, U 250/2007 z dne 16. 10. 2007, I U 94/2009 z dne 23. 1. 2009, I U 995/2009 z dne 27. 10. 2010, I U 1182/2011 z dne 9. 5. 2012, I U 469/2013 z dne 28. 3. 2013. opomba (2) : Tako Upravno sodišče v zadevah opr. št. I U 94/2009 z dne 23. 1. 2009, I U 26/2012 z dne 20. 2. 2013 in II U 98/2012 z dne 10. 4. 2013, ter Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. X Ips 188/2013 z dne 14. 4. 2015. opomba (3) : Odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. opomba (4) : Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.