Jedro

Tožnica kot občinska svetnica, sodnica porotnica oziroma kandidatka za direktorico doma starejših občanov ni bila absolutna javna oseba. Posameznikova zasebnost je najstrožje varovana in za poseg vanjo mora obstajati tako močan javni interes, da prepričljivo prevlada. Interesa javnosti za seznanitev s posredovanimi oziroma objavljenimi odločbami ni bilo, saj njihova vsebina ni v ničemer povezana s tožničinim opravljanjem navedenih funkcij.

Ni res, da je poseg v čast in dobro ime možen zgolj z izjavo o neresničnih dejstvih. Ločiti je treba med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Drugače kot pri dejstvih bo pri presoji mnenj in vrednostnih sodb protipravnost izključena, če posameznik pri njihovi podaji ni imel zaničevalnega namena. Pri tem morajo tudi mnenja imeti vsaj nekaj podlage v dejstvih, da jih je mogoče šteti kot upravičene kritike. Nedopustne so žaljive ocene, za katere ni več mogoče reči, da so usmerjene v predmet javne razprave, ampak predstavljajo diskvalifikacijo, ponižanje osebe. Toženec je poslane odločbe opremil z dopisi, v katerih je izrazil svoje mnenje oziroma vrednostne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel pri tem zaničevalni, oškodovalni namen. Ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne zdaj v pritožbi ni navedel dejstev, zaradi katerih bi bilo njegova mnenja mogoče šteti kot upravičene kritike.

Le izjemoma je mogoče kot relevanten prispevek k nastanku škode opredeliti tudi oškodovančevo ravnanje, ki časovno ne sovpada s škodnim ravnanjem povzročitelja škode.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo se praviloma prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, izjemoma pa kot enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo. To bo predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožnici plača 3.000,00 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2018 dalje (I. točka izreka). V presežku (za plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma vsaj zniža dosojeno odškodnino ter odloči, da mu je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške za pritožbo.

Meni, da je izkazan 50% soprispevek tožnice, saj je očitana dejanja storil iz obupa (občutek nemoči zaradi tožničinega neupoštevanja sodnih odločb glede stikov toženca s hčerko, blatenje toženca s strani tožnice v številnih postopkih zoper njega). Odločitev sodišča v tem delu je v nasprotju s sodno prakso (VSRS sodba in sklep II Ips 405/2004), razlogi pa nejasni in v medsebojnem nasprotju oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Enotna odškodnina v višini 6.000,00 EUR, iz katere je izhajalo prvostopenjsko sodišče, je previsoka in v nasprotju s sodno prakso (VSRS sodba II Ips 60/2021). Poleg tega bi moralo sodišče presojati utemeljenost vsakega zahtevka tožnice posebej in tudi obrazložiti, zakaj je določen zahtevek (ne)utemeljen. Ne gre za izjemen primer, ko ločeno obravnavanje zaradi medsebojne povezanosti in prepletenosti ne bi bilo mogoče. Obrazložitev sodišča, da je toženec s svojim ravnanjem posegel v tožničino pravico do zasebnosti, do mirnega družinskega življenja, do varstva osebnih podatkov ter do časti in dobrega imena, vse brez konkretnih opredelitev posameznih kršitev, je pavšalna. Zahtevek na plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR zaradi razžalitve dobrega imena in časti ni utemeljen, saj se v skladu s sodno prakso (VSL sodba II Cp 222/2020) ta pravica prekrši z izjavo o neresničnih dejstvih, toženec pa ni objavil neresničnih dejstev, temveč je poslal sodbo. V dopisih je zgolj izrazil svoje mnenje, izjave pa niso takšne, da bi bile glede na svojo intenzivnost lahko objektivno žaljive. Iz obrazložitve ni razvidno, kolikšen del enotne odškodnine prvostopenjsko sodišče pripiše temu. Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da je tožnica javna oseba. Glede tega bistvenega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Nazadnje toženec izpodbija še odločitev o stroških. Meni, da bi mu morala tožeča stranka povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o pravdnih stroških glede tožbenega zahtevka prve tožnice, ki je bil v celoti zavržen in je z njim prva tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla. Tožnici sta skupno tožili na 14.000,00 EUR, druga tožnica pa je uspela zgolj v višini 3.000,00 EUR, zato je njen uspeh le 21,43% in bi mu morala povrniti stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta bivša partnerja, ki imata skupno mladoletno hčer. S sodbo okrožnega sodišča in sodbo višjega sodišča je bilo odločeno o toženčevih stikih s hčerko in o preživnini zanjo. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec navedeni sodbi (eno izmed njiju ali obe skupaj) obesil na oglasno desko v vasi, v kateri tožnica (prvotno druga tožnica) biva, ju poslal njenemu delodajalcu (s spremnim dopisom, da oseba, ki s svojim otrokom ravna kot ona, ni primerna oseba za predavanje drugim), svetu zavoda, kjer je tožnica v tistem času kandidirala za direktorico (s spremnim dopisom, da ni primerna kandidatka za direktorico doma, saj se lahko glede na to, kakšen odnos ima do svoje hčere, le vprašamo, kakšen odnos bi imela do varovancev v domu starejših občanov), v osnovno šolo, ki jo obiskuje hčerka, na center za socialno delo, elektronskemu mediju B. (s spremnim dopisom) in v dva zdravstvena domova. Prav tako je županu Občine A. (skupaj z dopisom, da tožnica ne bi smela biti občinska svetnica) in predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani (z dopisom, da tožnica ni primerna za sodnico porotnico) poslal sklep o izvršbi, ki je bil izdan zaradi neizvrševanja stikov. Isti sklep je nalepil še na oglasno desko v A. in ga pustil v lokalnem baru med časopisi. Poleg tega je pod članek na mediju B. napisal komentar o tožnici in njenih ravnanjih v okviru sodnih postopkov.

6. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, katera izmed toženčevih dejanj so (pretežno) posegla v katero tožničino pravico. S puščanjem sodnih odločb na javnih mestih in njihovim pošiljanjem na različne naslove je posegel predvsem v njeno zasebnost (10. točka obrazložitve), z negativnimi vrednostnimi sodbami v spremnih dopisih pa jo je razvrednotil in tako posegel v njeno čast in dobro ime (12. in 17. točka obrazložitve). Vsa dejanja so sicer medsebojno povezana, kot bo kasneje pojasnjeno.

7. Ni res, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do toženčevih navedb, da je tožnica javna oseba. V 12. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, da tudi status javne osebe ne pomeni, da ima javnost pravico vedeti, kakšni so družinski odnosi teh oseb, zdravstveno stanje njihovih družinskih članov in zaslužek posameznika. Tožnica kot občinska svetnica, sodnica porotnica oziroma kandidatka za direktorico doma starejših občanov ni bila absolutna javna oseba. Posameznikova zasebnost je najstrožje varovana in za poseg vanjo mora obstajati tako močan javni interes, da prepričljivo prevlada. Interesa javnosti za seznanitev s posredovanimi oziroma objavljenimi odločbami ni bilo, saj njihova vsebina ni v ničemer povezana s tožničinim opravljanjem navedenih funkcij.

8. Ni res, da je poseg v čast in dobro ime možen zgolj z izjavo o neresničnih dejstvih.1 Ločiti je treba med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti.2 Drugače kot pri dejstvih bo pri presoji mnenj in vrednostnih sodb protipravnost izključena, če posameznik pri njihovi podaji ni imel zaničevalnega namena. Pri tem morajo tudi mnenja imeti vsaj nekaj podlage v dejstvih, da jih je mogoče šteti kot upravičene kritike.3 Nedopustne so žaljive ocene, za katere ni več mogoče reči, da so usmerjene v predmet javne razprave, ampak predstavljajo diskvalifikacijo, ponižanje osebe.4 Toženec je poslane odločbe opremil z dopisi, v katerih je izrazil svoje mnenje oziroma vrednostne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel pri tem zaničevalni, oškodovalni namen. Ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne zdaj v pritožbi ni navedel dejstev, zaradi katerih bi bilo njegova mnenja mogoče šteti kot upravičene kritike.5 Dejstva, navedena v spornih sodnih odločbah, sama po sebi sicer ne morejo protipravno posegati v pravico do časti in dobrega imena, lahko pa imajo tak učinek v povezavi s spremnimi dopisi. Predvsem pa njihovo posredovanje oziroma objava kršita tožničino pravico do zasebnosti in mirnega družinskega življenja ter njeno dostojanstvo. Protipravnost toženčevega ravnanja zato ni izključena.

9. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med strankama vse od razhoda teklo več sodnih postopkov in da je bil toženec zaradi neutemeljenih očitkov s strani tožnice in oviranja stikov s hčerko prizadet oziroma obupan, je pravilno zaključilo, da soprispevek tožnice kljub temu ni podan. Njegovi razlogi glede tega (v 15. in 16. točki obrazložitve) si niso med seboj v nasprotju. Le izjemoma je mogoče kot relevanten prispevek k nastanku škode opredeliti tudi oškodovančevo ravnanje, ki časovno ne sovpada s škodnim ravnanjem povzročitelja škode. Toženčevo sklicevanje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 405/2004 ni utemeljeno, saj spregleda, da je v tisti zadevi šlo za večletno maltretiranje toženca, ki se zaradi mišične distrofije ni mogel braniti, in je to pri njem povzročilo patološko stanje ponižanosti in ogroženosti, zaradi katerega je bila bistveno okrnjena njegova sposobnost razumevanja posledic škodnega dejanja. Toženec takšnega vpliva tožničinih ravnanj ni zatrjeval, tožnica je zgolj sodno varovala svoje pravice oziroma interese.

10. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se praviloma prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, izjemoma pa kot enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo. To bo predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožničin položaj bližje tistim, ki utemeljujejo odmero enotne odškodnine. Morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic v njeni duševni sferi. Tudi če bi npr. lahko rekli, da sta objava in posredovanje odločb z vsemi osebnimi podatki in intimnimi podrobnostmi iz tožničinega življenja bolj posegla v njeno pravico do zasebnosti in mirnega družinskega življenja, toženčeve vrednostne sodbe pa v njeno pravico do časti in dobrega imena, se vsa njegova ravnanja, hkrati pa tudi posledice teh ravnanj, prepletajo. Odločbe in dopise je poslal skupaj, kot vsebinsko povezano celoto, in jih zato ni mogoče obravnavati ločeno. Vse škodne posledice (občutek ogroženosti, tesnobe, slabo telesno počutje, nespečnost, nemirnost itd.) so vezane na tožničino osebnost. Njena nepremoženjska škoda zato utemeljuje enotno odmero odškodnine, ki upošteva vse okoliščine primera, ne glede na to, kako je opredelila svoj tožbeni zahtevek.6

11. Sodišče prve stopnje je glede na utrpele duševne bolečine tožnice ocenilo, da je primerna odškodnina zanje 6.000,00 EUR. Pritožba pri tem spregleda, da je za škodo, ki je posledica toženčevih ravnanj, dosodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR (ostalo je pripisalo sami vsebini sodnih odločb oziroma tožničinemu neuspehu v sodnih postopkih). Takšen znesek je glede na sodno prakso, ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje, primeren.

12. Toženec utemeljeno opozarja, da je v izpodbijani odločbi izpadel izrek o stroških, ki so mu nastali zaradi zavržene tožbe prve tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč v sklepu, s katerim je zavrglo tožbo prve tožnice, odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo, v tej pa je nato odločilo le o stroških, ki so nastali v sporu med drugo tožnico in tožencem. Ker ni odločilo o vseh oziroma celotnih zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, lahko stranka predlaga izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen v zvezi s 332. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje naj zato pritožbo v tem delu šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. V preostalem je odločitev o stroških glede na uspeh (druge) tožnice in višino stroškov obeh strank pravilna. Pritožbeno sodišče se glede tega v izogib ponavljanju v celoti pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča. 13. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa je glede na vrednost izpodbijanega dela v roku 15 dni dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 375 točk oziroma 225,00 EUR (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), administrativne stroške v višini 4,50 EUR (po prvem odstavku 11. člena OT) in DDV v višini 50,49 EUR (22 %), skupno 279,99 EUR. V primeru zamude ji je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 Glej npr. VSL sodba I Cp 3132/2011, VSRS sodba I Ips 8096/2011-66, VSRS sodba I Ips 15366/2011-44, VSRS sodba I Ips 115/2008. 2 VSRS sodba II Ips 117/2014. 3 VSL sodba I Cp 2718/2016. 4 VSL sodba II Cp 3259/2016. 5 Prim. VSL sodba II Cp 4203/2008. 6 Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 173/2015.