Jedro

Zahteva po zadostni obrazloženosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca je namenjena varstvu njegove pravice do izjave v morebitnem sodnem sporu, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. To tudi ne pomeni, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti, zakaj tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti premestitve tožnika s 1. 10. 2017 na uradniško delovno mesto v uradniškem nazivu podsekretar za komunalne dejavnosti ter za razveljavitev sklepa župana tožene stranke z dne 27. 9. 2017 in sklepa Komisije vlade RS z dne 22. 11. 2017; za razporeditev na vodstveno delovno mesto v uradniškem nazivu sekretar in priznanje vseh pravic, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2010 z veljavnimi aneksi, vključno z uvrstitvijo v 51. plačni razred in položajnim dodatkom; za obračun in plačilo razlike med plačo 48. plačnega razreda in plačo 51. plačnega razreda z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 10. 2017 dalje do odprave nezakonitosti; ter za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne 665,55 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku 15‑dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v ugodilno, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačno in neobrazloženo stališče sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi dovolj obrazložena. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali bi bil tožnik strokovno usposobljen za katero od razpoložljivih štirih delovnih mest v istem nazivu, in je tožnika omejevalo pri postavljanju vprašanj v tej smeri na glavni obravnavi. Glede delovnega mesta vodje razvojno-projektne pisarne sodišče prve stopnje ni opravilo celovite in tehtne dokazne presoje, sodba v tem delu nima razlogov, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo neprerekanih trditev o tožnikovi uspešni dosedanji karieri v občinski upravi in tožnikove izpovedi. Po tem, ko je prišlo do spora med tožnikovim bratom in županom, je bilo tožnikovo delo vodje ocenjene le še z oceno 3, tožena stranka pa mu je nezakonito odvzela položajni dodatek. Nato je sledila sprememba sistemizacije, ki je ukinila samo tožnikov urad, tožnikovo delovno mesto kot edino na tem nivoju ni bilo sistemizirano v nazivu sekretar, tožniku se je znižala tudi plača. Sistemizacija ni bila potrebna, razlog zanjo je bil osebne narave, odločitev zanjo pa je sprejel župan. Sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo dejstva, da je tožena stranka takoj po prejemu tožbe ukinila delovno mesto vodje razvojno-projektne pisarne. Navaja še, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bil tožnik premeščen iz poslovnega razloga, ampak zaradi učinkovitejšega dela organa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da je v sklepu o premestitvi natančno obrazložena reorganizacija, spremenjena sistemizacija, pravna podlaga in razlogi za premestitev, iz sklepa pa tudi izhaja, da v organu ni bilo prostega delovnega mesta v istem nazivu, za katerega bi tožnik izpolnjeval pogoje in bil zanj strokovno usposobljen. V sodnem postopku tožena stranka ni dopolnjevala razlogov, ampak jih je le podrobneje obrazložila. Tožnik za zasedbo delovnega mesta vodje razvojno-projektne skupine ni bil primeren, saj tam znanja s področja komunale, ki jih ima tožnik, niso potrebna, ampak se zahteva znanje s področja podnebnih, demografskih in energetskih sprememb, obvladovanje in prepoznavanje vpliva gospodarske krize in področje socialnih vprašanj. Ocena tožnikovega dela za leto 2015 je vsebovala priporočilo glede vodenja urada, ki se ni spremenilo v pozitivno smer, zato je bila ocena za leto 2016 le dobro. Preostala štiri delovna mesta vodij oddelkov so zasedli javni uslužbenci, ki so prej koordinirali ta področja. Razvojno-projektna pisarna ni bila ukinjena zaradi vložene tožbe, ampak nesprejete Strategije A. in neustreznega kadra. Tožnik bi se lahko prijavil na javni natečaj za zasedbo tega delovnega mesta, saj je bil objavljen po vročitvi sklepa o premestitvi tožniku, vendar se ni, kar kaže na to, da zanj ni bil zainteresiran. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je do premestitve prišlo iz poslovnega razloga. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče obstoja pritožbenih razlogov ne ugotavlja, zato je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti premestitve tožnika na uradniško delovno mesto podsekretar za komunalne dejavnosti v Oddelku B. Urada C.. Premestitev je bila izvedena zaradi delovnih potreb tožene stranke na podlagi 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pred premestitvijo 1. 10. 2017 od 1. 7. 2015 dalje zaposlen na delovnem mestu vodja Urada D. znotraj občinske uprave tožene stranke. Občinski svet tožene stranke je 6. 7. 2017 ukinil Urad D.1, čigar področja oziroma naloge sta prevzela Urad E. ter Urad F.. V skladu z odločitvijo občinskega sveta je moral župan v roku treh mesecev sprejeti akt o sistemizaciji delovnih mest. Nov Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Občinski upravi tožene stranke je bil sprejet 15. 9. 2017 in je pričel veljati 1. 10. 2017 ter v skladu z odločitvijo občinskega sveta ni več predvideval Urada D. kot organa občinske uprave tožene stranke, s tem pa tudi ne delovnega mesta vodje tega organa. S sklepom z dne 15. 9. 2017 je bil zato tožnik razrešen z uradniškega naziva sekretar, prenehal mu je položaj vodje Urada D. 2. Tožena stranka je 27. 9. 2017 izdala izpodbijani sklep o premestitvi na uradniško delovno mesto podsekretar za komunalne dejavnosti v Oddelku B. Urada F.. S tem sklepom so bile določene naloge delovnega mesta, kraj opravljanja dela in plača (48. plačni razred). Tožnik se je pritožil zoper navedeni sklep o premestitvi, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno s sklepom z dne 22. 11. 2017. 8. Ne drži pritožbena navedba, da je bila premestitev tožnika v resnici izvedena na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, tj. zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa. Iz sklepa tožene stranke o premestitvi z dne 27. 9. 2017 in iz sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 11. 2017 izrecno izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila premestitev izvedena na podlagi 1. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, tj. iz poslovnega razloga.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da izpodbijana sklepa nista dovolj obrazložena in da ni v tem delu dovolj obrazložena niti sodba sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je jasno in v zadostni meri utemeljilo (glej 24. točko obrazložitve) svoje stališče, da sta izpodbijana sklepa dovolj obrazložena, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Iz izpodbijanih sklepov, ki jih je treba presojati kot celoto3, je razviden razlog za premestitev tožnika, ta razlog pa je tudi utemeljen. Zahteva po zadostni obrazloženosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca je namenjena varstvu njegove pravice do izjave v morebitnem sodnem sporu, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami4. To tudi ne pomeni, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti, zakaj tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU. Stališče sodišča prve stopnje tudi ne odstopa od stališč pritožbenega in revizijskega sodišča v drugih primerljivih primerih. Tako se v sodni praksi za neobrazložen sklep šteje sklep, utemeljen zgolj s prepisom zakonske določbe (glej npr. VIII Ips 104/2015, VIII Ips 228/2015 in Pdp 1137/2015), ne pa tudi sklep, v katerem je naveden konkretni razlog za premestitev in v katerem je ta tudi (pa čeprav le skopo) obrazložen (glej npr. Pdp 215/2016 in Pdp 801/2015).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za premestitev tožnika na delovno mesto podsekretar za komunalne dejavnosti v Oddelku B. Urada F.. Sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je v skladu s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga, je bila po pravilni presoji sodišča prve stopnje dejansko izvedena in ni bila zgolj navidezna, namenjena sankcioniranju tožnika. Sodišče prve stopnje se pri tem pravilno ni spuščalo v ugotavljanje smotrnosti in učinkovitosti izvedene reorganizacije, saj te ni pristojno ocenjevati. Prav tako na nezakonitost premestitve tožnika še ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da je bil tožnik premeščen v edini oddelek brez vodje, in zgolj na podlagi posledic v delovnopravnem položaju tožnika. Pritožbene navedbe v tej smeri zato niso utemeljene.

11. V pritožbi se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožnikova premestitev posledica spora med tožnikovim bratom in županom ter da naj bi bilo že pred tem izvedenih več negativnih ukrepov zoper tožnika. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi navedena okoliščina imela vpliv na odločitev o njegovi premestitvi. Direktorica občinske uprave G.G. je namreč navedeno zanikala in logično izpovedala, da je bil tožnikov brat le eden od občinskih svetnikov (skupaj jih ta organ šteje 30) in da so nasprotujoča mnenja del vsakdanje občinske politike. V pritožbi tožnik neutemeljeno izpostavlja, da je navedenemu sporu sledila slabša (zgolj dobra) ocena njegovega dela, v prejšnjih letih pa je bil ocenjen z oceno odlično. Ker tožnik zoper to oceno ni vložil pravnega sredstva, teh navedb ni mogoče upoštevati kot relevantnih v tem sporu. Prav tako o drugem dejanskem razlogu za premestitev ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je tožena stranka sprejela nezakonito odločitev, da tožniku od 1. 2. 2017 ne pripada položajni dodatek. Celo nasprotno, razlogi Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja govorijo v prid zaključku, da je bila reorganizacija občinske uprave tožene stranke dejanski razlog za tožnikovo premestitev. Komisija je namreč pojasnila, da bi morala tožena stranka, če je ocenila, da je področje dela Urada D. tako obsežno, da zahteva delitev posameznih področij dela in vodenja ter nadzor nad opravljanjem teh nalog s strani dveh vodij, najprej spremeniti organizacijsko strukturo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica drugih zatrjevanih subjektivnih okoliščin na strani tožnika, ampak reorganizacija občinske uprave tožene stranke, zato je pritožba tožnika v tej smeri neutemeljena.

12. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu. Drugi odstavek 158. člena ZJU določa, da se uradnik, čigar delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno, premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto. Če takšna premestitev ni mogoča, se mu v skladu s tretjim odstavkom istega člena lahko zagotovi poklicna prekvalifikacija ali dokvalifikacija, na podlagi katere izpolni pogoje oziroma se usposobi za prosto delovno mesto v organu. Če pa niti to ni mogoče, ima uradnik v skladu s četrtim odstavkom istega člena pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda. Tožena stranka je tožnika z delovnega mesta vodje Urada D., ki se opravlja v uradniškem nazivu sekretar, premestila na delovno mesto podsekretar za komunalne dejavnosti v Oddelku B. Urada F., ki se opravlja v uradniškem nazivu podsekretar, torej v nazivu prvega nižjega kariernega razreda v skladu s četrtim odstavkom 158. člena ZJU.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi ga bila tožena stranka dolžna premestiti na enega od delovnih mest vodje novo ustanovljenih oddelkov Urada F. (tožnik izpostavlja Oddelek H., Oddelek I. ter Oddelek J.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovna mesta vodij teh oddelkov niso bila prosta, saj so jih zasedli javni uslužbenci, ki so pred reorganizacijo znotraj Urada F. oziroma znotraj Urada D. (področje ... je pred reorganizacijo spadalo v navedeni urad) pokrivali področja novo ustanovljenih oddelkov. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje in ali je ustrezno strokovno usposobljen za opravljanje dela na teh delovnih mestih, saj ni izpolnjen drugi pogoj za premestitev na takšno delovno mesto, namreč delovna mesta niso bila prosta. Zato ni podana očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zato tudi ni utemeljena (sicer zgolj pavšalna) pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožnika na glavni obravnavi omejevalo pri postavljanju vprašanj. Dejstvo, da je K.K. po spremembi organizacije postal vodja Oddelka J., prej pa je bil tožniku podrejen v Uradu D., na pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne vpliva.

14. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala tožnika premestiti na delovno mesto vodje Razvojno-projektne pisarne. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena, iz obrazložitve pa je razvidna tudi jasna in prepričljiva dokazna ocena relevantnih dokazov, zato nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka istega člena v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi župana tožene stranke in priče G.G. pravilno ugotovilo, da tožnik ni ustrezno strokovno usposobljen za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz njunih izpovedi izhaja, da je tožnik delal na področju komunale in imel izkušnje zgolj z navedenega področja (iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno kot logično izpostavilo odločitev tožene stranke, da je tožnika premestila v Oddelek B.), področje dela novo ustanovljenega oddelka Urada F. pa je bilo drugačno5. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja svoje dosežke iz dolgoletne kariere, ki pa niso bistveni pri presoji izpolnjevanja kriterija ustrezne strokovne usposobljenosti za opravljanje dela vodje Razvojno-projektne pisarne, saj se tožnikovi dosežki očitno nanašajo na drugo področje dela. Sodišču prve stopnje se zato do listin, iz katerih izhajajo tožnikovi dosežki, ni bilo treba posebej opredeljevati. Pomembno pa je dejstvo, da je bil tožnik od leta 2016 kot vodja Urada D. ocenjen (le) z oceno dobro, pri čemer sodnega varstva zoper to oceno ni uveljavljal. Prav tako je pri oceni strokovne usposobljenosti (to so tako strokovno znanje kot tudi osebne sposobnosti za opravljanje dela6) bistveno mnenje zastopnika tožene stranke, to je njenega župana7, ki je pristojen za sprejem kadrovskih odločitev. Ta pa je v svoji izpovedi poudaril, da tožnik glede na znanja, kompetence in izkušnje, ki so potrebna za opravljanje dela na področjih Razvojno-projektne pisarne, ni primeren za opravljanje dela vodje tega oddelka. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo tudi, da se tožnik na javni natečaj za vodjo Razvojno-projektne pisarne ni prijavil in da nikoli ni izrazil želje po delu na drugem področju. Dejstvo, da je tožena stranka kasneje ukinila delovno mesto vodje tega oddelka, v predmetnem sporu ni odločilno, prav tako ni odločilno, kdaj je tožena stranka tak ukrep sprejela. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi sodišče to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.)8 priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR.

1 Ta odločitev je bila izvedena s sprejetjem Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o organizaciji in delovnem področju Občinske uprave tožene stranke z dne 23. 4. 2015. 2 Tožnik je vložil pritožbo zoper navedeni sklep, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z odločbo z dne 22. 11. 2017 zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik je vložil tudi tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, ki pa o zadevi v času odločanja sodišča prve stopnje še ni odločilo. Navedeni upravni spor sicer nima vpliva na reševanje predmetnega delovnega spora, saj razrešitev z uradniškega naziva sekretar in prenehanje položaja vodje Urada D. ne predstavlja predhodnega vprašanja pri odločanju o zakonitosti premestitve. 3 VIII Ips 37/2015. 4 V skladu s prvim odstavkom 214. člena Zakona o upravnem postopku, ki se uporablja na podlagi 39. člena ZJU, mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedba določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. 5 Župan je izpostavil projekt mestne kartice, mestni potniški promet na zahtevo, podpis pogodb za štiri pilotne projekte s L. in M., ki se nanašajo na področje pametnega parkiranja, pametne razsvetljave, inteligentnega sistema odčitavanja porabe in merjenja javnega mnenja. 6 15. točka 6. člena ZJU. 7 Prvi odstavek 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS; Ur. l. RS, št. 72/93 in nasl.). 8 Ta se uporablja na podlagi petega odstavka 50.c člena ZLS v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/17 in nasl.).