Jedro

Pri pravici do sojenja v razumnem roku in pravici do učinkovitega pravnega sredstva gre res za dve ločeni pravici, vendar je prav odsotnost učinkovitega pravnega sredstva med drugimi razlogi povzročila nerazumno dolgotrajnost postopka, kar posledično vpliva na obseg nastale škode in odškodnino zanjo. Zahteva po prisoji posebne odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva bi zato v tem primeru pomenila nedopustno kopičenje odškodninskih terjatev, kar bi nasprotovalo namenu odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je prisodilo 3.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 11. 2006 dalje, zahtevek za plačilo preostalih 5.763,14 EUR pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da mu prisodi še preostalo zahtevano odškodnino z zamudnimi obrestmi in stroški vred, medtem ko toženka predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Sklicuje se na judikaturo Evropskega sodišča, ki bi jo moralo upoštevati sodišče prve stopnje. Tudi po slovenski sodni praksi je tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Opozarja na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, po katerem je razumna in primerna pred nacionalnim sodiščem prisojena tista odškodnina v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki dosega vsaj 45 % odškodnine, ki bi jo prisodilo ESČP. V tožnikovem primeru je to vsaj 5.000,00 do 8.000,00 EUR. Sodišče je v celoti spregledalo tožnikov zahtevek iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, tako da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačno je odločilo tudi o stroških postopka. Uspeh pravdnih strank v pravdi nikakor ni enak. Tožnik je uspel po temelju v celoti, po višini pa s 34,23 % svojega zahtevka, zato bi mu toženka morala povrniti 67,12 % odvetniških stroškov.

4. Toženka se v svoji pritožbi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 305/2009 z dne 24. 06. 2009. Vztraja, da v tožnikovem primeru ne gre za pravno priznano škodo, ker pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici. Izpodbijana sodba nima ugotovitve o tem, kakšen pomen je imela sporna zadeva za tožnika. Le če bi bila zanj življenjskega oziroma bistvenega pomena, bi bil upravičen do denarne odškodnine. Poleg tega tožnikovih trditev o nastali škodi ne podpira noben objektivni dokaz. Tožnik ni niti zatrjeval, da je bilo njegovo duševno ravnovesje porušeno, izpodbijana sodba pa o tem nima nobenih razlogov.

5. Tožnik je odgovoril na toženkino pritožbo, vendar prepozno. Pritožbo je prejel 10. 09. 2009, svoj odgovor nanjo pa je poslal sodišču 02. 10. 2009, ko je 15-dnevni zakonski rok za odgovor že potekel. Sodišče druge stopnje ga zato v skladu z drugim odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo.

6. O pritožbah je že bilo odločeno s sodbo tega sodišča II Cp 3713/2009 z dne 20. 01. 2010, ki pa jo je tožnik uspešno izpodbijal z revizijo. Vrhovno sodišče RS je navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ker se višje sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v tem primeru ni pravno priznana oblika škode, ni opredelilo do vseh pritožbenih trditev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 03. 2010, predstavlja pravno podlago za odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2) (ZVPSBNO). Nepremoženjska škoda, povzročena zaradi kršitve te pravice, se domneva. Toženka zanjo po 16. členu ZVPSBNO odgovarja objektivno; pri določitvi višine odškodnine se upoštevajo merila iz 4. člena zakona, zlasti zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko, prisojena odškodnina pa ne sme presegati 5.000,00 EUR.

9. Po navedenem ni nobenega dvoma, da gre tudi v tožnikovem primeru za pravno priznano škodo, zato se toženka ne more uspešno upirati plačilu odškodnine. Čeprav se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo na 26. člen Ustave RS (3) in na splošna pravila odškodninskega prava, to ni kvarno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V dokaznem postopku je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s podlago in višino tožnikove odškodninske terjatve, tako da ugotovljene okoliščine primera omogočajo tudi sklepanje o pomenu obravnavane zadeve za tožnika. Izpodbijana sodba ima torej razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Brez podlage je zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, za povrh je toženka niti ni ustrezno konkretizirala.

10. Iz obrazložitve sodbe (na 4. in 5. strani) je razvidno, da je sodišče prve stopnje brez pridržkov sprejelo tožnikove trditve in verjelo njegovi izpovedi. Toženka nasprotnih dokazov ni ponudila. Zmotno je njeno pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo izvesti „vsaj še kakšen objektivni dokaz“. Sodišče v pravdnem postopku je namreč pri dokazovanju vezano na dokazno ponudbo pravdnih strank in na njuno trditveno gradivo. Za raziskovanje o tem, ali je tožnik zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in svojega s tem povezanega duševnega nelagodja jemal zdravila in obiskoval zdravnika, torej ni bilo podlage. Glede na ugotovljene okoliščine primera, ko je tožnik ves čas trajanja postopka premišljeval o njegovem izidu in pravih vzrokih za zavlačevanje postopka, trpel zaradi motenj spanja ter nazadnje izgubil zaupanje v sodni sistem in odločanje, je očitno, da je imela obravnavana zadeva za tožnika velik pomen, vsekakor pa tolikšnega, da ga je treba upoštevati pri odločanju o višini odškodnine. Za pritožbeni dvom o obsegu nastale škode torej ni tehtnih razlogov.

11. Sodišče prve stopnje je poleg ugotovljenega obsega tožnikove nepremoženjske škode pri odmeri denarne odškodnine pravilno upoštevalo tudi druge podobne primere in tako ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR predstavlja protivrednost nekaj več kot treh povprečnih plač v državi v času sojenja. Za spremembo višine odškodnine, za katero se zavzema tožnik v svoji pritožbi, zato ni podlage. Prisojena odškodnina predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo prestano duševno trpljenje, medtem ko bi višja odškodnina šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V primeru iz slovenske sodne prakse, ki ga ponuja tožnik v pritožbi (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 2295/2006 z dne 26. 06. 2007), prisojena odškodnina le nebistveno odstopa od tožnikove. Za povrh je šlo v navedenem primeru za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v delovnem sporu, zato narava spora kljub temu, da je postopek trajal nekaj manj kot tožnikov, opravičuje nekoliko višjo odškodnino. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na primere iz sodne prakse ESČP. Tožnik pozablja, da je prav po stališču navedenega sodišča (v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 06. 05. 2008) odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, lahko tudi za več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. Poleg tega zadeve, ki jih tožnik našteva v svoji pritožbi, niso primerljive s tožnikovo. V prvem primeru (M.) je sodišče presojalo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v pravdi, kjer je oškodovanka zahtevala odškodnino za hude telesne poškodbe v prometni nezgodi, bila pa je več kot 30 let mlajša od tožnika. V drugem primeru (G.) postopek ob izdaji sodbe še ni bil zaključen, predmet obravnave pa je bila tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V tretjem primeru (Ž.) postopek ob izdaji sodbe tudi še ni bil zaključen, oškodovanec pa je pred domačim sodiščem uveljavljal odškodnino za nesrečo pri delu. V vseh treh zadevah je šlo torej po presoji pritožbenega sodišča za hujše kršitve kot v tožnikovem primeru.

12. Čeprav se je tožnik v tožbi izrecno skliceval tudi na kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, do višje zahtevane odškodnine ni upravičen. O istem vprašanju se je že izreklo Ustavno sodišče. Iz odločbe Up-2965/08-12 z dne 13. 05. 2010 izhaja, da zadošča, če je bilo pritožniku na podlagi ZVPSBNO naknadno zagotovljeno odškodninsko sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in zato ni bistveno, da med sodnim postopkom ni imel na voljo učinkovitega pospešitvenega pravnega sredstva. Res gre pri pravici do sojenja v razumnem roku in pravici do učinkovitega pravnega sredstva za dve ločeni pravici, vendar je prav odsotnost učinkovitega pravnega sredstva med drugimi razlogi povzročila nerazumno dolgotrajnost postopka, kar posledično vpliva na obseg nastale škode in odškodnino zanjo. Zahteva po prisoji posebne odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva bi zato v tem primeru pomenila nedopustno kopičenje odškodninskih terjatev, kar bi nasprotovalo namenu odškodnine.

13. Končno tožnik ni upravičen niti do drugačne odločitve o stroških postopka, kot jo vsebuje izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je glede na doseženi uspeh strank v pravdi v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP pravilno odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške. Okoliščine obravnavanega primera namreč niso takšne, da bi terjale drugačno porazdelitev stroškovnega bremena. Podlaga in višina tožbenega zahtevka sta se obravnavali skupaj, tudi dokazovanje je bilo zaključeno na enem naroku. Posebni stroški z ugotavljanjem temelja zahtevka torej sploh niso nastali. Ob tem ni bistveno, da so bili morebiti tožnikovi odvetniški stroški višji od stroškov toženkinega zastopanja. Enaki razlogi veljajo tudi za toženkino pritožbo zoper stroškovno odločitev.

14. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, torej niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, zato je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

15. Čeprav je toženka v prejšnjem sojenju uspela s pritožbo, tožnik pa z revizijo, pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih stroškov obeh pritožbenih postopkov in revizijskega postopka. Končni izid pravde je namreč pokazal, da njuno nasprotovanje odločitvi sodišča prve stopnje, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, ni bilo utemeljeno. To pomeni, da tudi stroški, ki so pravdnima strankama nastali v postopku s pravnimi sredstvi, niso bili potrebni.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 49/2006 in 58/2009. (3) Ur. l. RS, št. 33/91 – I do 68/2006.