Jedro

Zakon o dedovanju ne predvideva obnove postopkov v zapuščinskih zadevah. Rok za vložitev revizije pa je potekel, še preden sta prosilca vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 521/2012-32 z dne 12. 12. 2012. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji za vložitev tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 521/2012-32 z dne 12. 12. 2012 v zadevi brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in med katere se presoja tudi to, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Tožena stranka ugotavlja, da je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena prošnja tožnika in A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za obnovo postopka in za vložitev revizije. Pri tem je služba za brezplačno pravno pomoč vpogledala v spis D 59/2010 Okrajnega sodišča v Brežicah. Ugotovljeno je bilo, da želita tožnik in njegov oče vložiti zahtevo za obnovo in revizijo zadeve, ki se je vodila pod to številko. Zakon o dedovanju v 224. členu določa, da kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, se zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Zakon o dedovanju torej ne predvideva obnove postopkov v zapuščinskih zadevah, pač pa lahko stranke svoje pravice uveljavljajo v pravdi in je obravnavana prošnja za brezplačno pravno pomoč za uveljavljanje zahteve za obnovo zapuščinskega postopka neutemeljena. Glede revizije pa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa zakonsko določene pogoje za vložitev revizije, pri čemer je določen tudi rok, v katerem je treba revizijo uveljavljati. V kolikor gre za dopuščeno revizijo, je le-to treba uveljavljati v 30-dneh od vročitve prepisa sodbe, dopuščeno revizijo pa je treba vložiti v roku 15 dni od prejema sklepa Vrhovnega sodišča o dopustnosti revizije, pri čemer je treba predlog za dopustnost revizije vložiti v 30-dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Strokovna služba za BPP je vpogledala v spis Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. D 59/2010 in ugotovila, da je bil sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cp 634/2012 z dne 29. 8. 2012 prosilcema vročen 27. 8. 2012. Tako je bilo ugotovljeno, da bi morala prosilca vložiti zahtevo za revizijo najkasneje do 26. 9. 2012, torej pred 13. 11. 2012, ko sta vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na to, da je rok za vložitev revizije potekel, še preden sta prosilca vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč, je strokovna služba za BPP ocenila, da njuna vloga ni izpolnjevala kriterijev iz 24. člena ZBPP. Tožena stranka ugotavlja, da je glede na razloge iz odločbe ugotoviti, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno ter v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njegovo odpravo. Tožena stranka tako ocenjuje, da vložitev tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila onemogočena pravica do uresničevanja Ustave RS, predvsem 14., 15., 21, 22. 23., 25., 26., 34. in 35. člena Ustave. Odločba se opira na 24. člen ZBPP, tožena stranka pa je spregledala, da je v 22. členu Ustave določeno enako varstvo človekovih pravic vsakomur, isto je določeno s 14. členom Ustave, posebej pa še z drugim odstavkom istega člena. V 6., 13. in 17. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) je določeno, da ni dovoljeno kakršnikoli skupini ali osebi, pravni ali fizični, kratiti in omejevati pravice. Sama dikcija 10. člena ZBPP je v koliziji s prvim in drugim odstavkom 15. člena Ustave, kar pomeni, da se ta omejitev ne sme upoštevati iz razloga, ker ima Ustava višjo pravno moč od zakona. Z obrazložitvijo odločbe je tožena stranka kratila človekove pravice iz 13., 14., 17. in 18. člena EKČP. Še posebej je šlo za diskriminacijo po 14. členu EKČP, ki se v tem konkretnem primeru lahko obravnava kot diskriminacija na podlagi socialnega izvora, lastnine ali druge okoliščine. Ker ZBPP v 1. in 10. členu predstavlja diskriminacijo iz 14. člena EKČP, ter krši tudi določila 1. točke 6. člena, 13., 14., 17. in 18. člena EKČP, mora sodišče izpodbijano odločbo razveljaviti in naložiti toženi stranki, da izda pozitiven sklep o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Kolikor pa to ne bo storilo, naj pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZBPP, saj je le-ta v nasprotju z Ustavo RS. Tožena stranka je o zadevi odločila mimo obveznega pravičnega dokaznega pravdnega postopka, češ da zadeva ni razumna in nima izgleda za uspeh, ne da bi za to uporabila predpisano pravno pot do pravičnega sojenja, za katerega se je Republika Slovenija zavezala z ratifikacijo EKČP. Kvalifikacije pravic je sodišče utemeljilo le s fiktivnimi navedbami, brez enega samega dokaza, s katerim bi lahko utemeljili fiktivno nerazumnost, fiktivno pričakovanje, fiktivno nesorazmerje, fiktivna očitnost, fiktivnega očitanja zlorabe možnosti BPP, fiktivne očitno nerazumne zadeve, fiktivnega verjetnega izgleda za uspeh. Razen tega izpodbijana odločba ni bila vročena v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZPP. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da naj izda sodbo, s katero se tožniku dodeli brezplačna pravna pomoč oziroma da je dolžna tožena stranka dodeliti le-to tožniku. Pri Ustavnem sodišču RS pa naj sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti celotnega 24. člena ZBPP oziroma celotnega ZBPP, ker je zakon v nasprotju z določili ratificirane EKČP. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid za zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je glede na razloge iz odločbe Okrožnega sodišča v Krškem ugotoviti, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno ter v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njegovo odpravo, saj Zakon o dedovanju ne predvideva obnove postopkov v zapuščinskih zadevah, rok za vložitev revizije pa je potekel, še preden sta prosilca vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Ker je bila torej odločitev službe za BPP Okrožnega sodišča v Krškem pravilna, je posledično temu pravilna tudi izpodbijana odločba.

Sodišče meni, da 24. člen ZBPP ni v nasprotju z nobenim členom Ustave, tudi tistimi ne, ki jih je tožnik izrecno izpostavil, torej z 22. ali 14. členom Ustave. Tožniku je bila prošnja za BPP zavrnjena pod enakimi pogoji, kot tudi vsem ostalim prosilcem, ki ne izpolnjujejo vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zaradi česar ni prišlo do kršitve pravice enakosti pred zakonom, niti do kršitve pravice do enakega varstva pravic. Tožniku nobena njegova pravica ni bila omejena na način, ki ne bi bil skladen z načelom sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave. Prošnja za brezplačno pravno pomoč je bila zavrnjena iz razloga, ker niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 10. člen ZBPP je v tej zadevi brezpredmeten, saj je bila tožniku prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena na podlagi 24. člena ZBPP, ker ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, medtem ko 10. člen ZBPP določa nekaj povsem drugega. 10. člen ZBPP določa, kdo so po tem zakonu lahko upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Brezplačna pravna pomoč tožniku ni bila zavrnjena zato, ker ne bi bil upravičenec do te pomoči, ampak ker ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V konkretnem primeru ni šlo za nikakršno diskriminacijo, saj je bilo že pojasnjeno, da se pri vseh prosilcih za brezplačno pravno pomoč upoštevajo enaki kriteriji pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kot jih določa ZBPP, med temi pa je tudi vsebinski kriterij. Določilo 6. člena EKČP ne zagotavlja brezplačne pravne pomoči v civilnih zadevah, razen če stranka izkaže, da bi bila le-ta za zavarovanje pravice do sodnega varstva nujna v konkretnih okoliščinah primera; tožnik pa z vidika 14. člena EKČP tudi ni izkazal domneve, da je bil z izpodbijano odločbo diskriminiran na podlagi neke osebne okoliščine. Ker sodišče ni ugotovilo nobene neskladnosti med ZBPP in Ustavo ali EKČP, tudi ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti ZBPP. Tožena stranka je povsem razumno ocenila, zakaj tožnik v upravnem sporu nima izgleda za uspeh. V zvezi z navedbo, da izpodbijana odločba naj ne bi bila vročena v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZPP, pa sodišče pojasnjuje, da je izpodbijana odločba izdana v upravnem postopku in zanjo veljajo pravila o vročitvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik po 10. členu Zakona o sodnih taksah v tem postopku oproščen plačila sodnih taks, torej je plačila taks oproščen že na podlagi samega zakona.