Jedro

Tožencu zaradi njegovega bolezenskega stanja ni mogoče pripisati odgovornosti za neizpolnitev prevzetih obveznosti, to je dokončanje študija, za katerega je prejemal štipendijo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre v toženčevem primeru za primer iz 116. člena OZ. Po tej določbi v primeru, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga pogodbena stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke, če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih vračanja tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženec vtoževano glavnico dolžan vrniti tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka, v skladu z določbo 193. člena OZ, po kateri je v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača znesek 17.305,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva izplačila posameznega zneska) je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi. Tožeča stranka sprejema zaključek sodišča, da tožencu od leta 2008 dalje, zaradi njegovega bolezenskega stanja ni mogoče pripisati odgovornosti za neizpolnitev prevzetih obveznosti iz sklenjene pogodbe o štipendiranju, zato upoštevaje 116. in 193. člen OZ le za izplačane štipendije in potne stroške od 1. 1. 2008 dalje tečejo zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2010 dalje do izpolnitve. Za izplačane štipendije in potne stroške do 31. 12. 2007 pa tečejo obresti v skladu z VIII. členom Pogodbe o štipendiranju od plačila štipendije oziroma potnih stroškov tako, kot je tožeča stranka zahtevala s tožbo.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa predlaga sodišču, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Sodišče je v ponovljenem postopku ugotavljalo, ali je toženec zaradi duševne motnje procesno sposoben in ali je toženčeva duševna motnja vplivala na izpolnjevanje njegovih študijskih obveznosti in s tem svojih obveznosti po sklenjeni pogodbi o štipendiranju. V zvezi s tem je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da je v celoti sledilo mnenju sodnega izvedenca. Sodišče je ugotovilo, da je toženec sposoben samostojno opravljati pravdna dejanja v predmetnem postopku.

Po drugi strani pa je sodišče na podlagi mnenja izvedenca tudi ugotovilo, da tožencu zaradi njegovega bolezenskega stanja ni mogoče pripisati odgovornosti za neizpolnitev prevzetih obveznosti iz sklenjene pogodbe o štipendiranju. Kljub temu pa je uporabilo določilo 116. člena Obligacijskega zakonika kot pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Na navedeno pravno podlago se tožeča stranka ni sklicevala, temveč je zahtevek temeljil na kršitvi pogodbenih obveznosti, zaradi navedenega je sodišče kršilo materialno pravo.

Izvedenec je v točki 60 izvedenskega mnenja zapisal, da je toženec sposoben biti stranka v tem sodnem postopku. V točki 63 izvedenskega mnenja pa se je izvedenec opredelil do predloga za odvzem poslovne sposobnosti ter navedel, da bi bilo s tem v zvezi potrebno izpeljati temeljito dodatno diagnostiko (vsaj klinično psihološki pregled), to pa v primeru toženca zahteva hospitalizacijo v psihiatrični ustanovi. Izvedenec je torej dopustil možnost, da je toženec procesno nesposoben, kar pa je potrebno ugotoviti ob ustrezni diagnostiki, ki pa ni bila izvedena. Vse gornje ugotovitve izvedenca porajajo dvom o toženčevi procesni sposobnosti v tem sodnem postopku, saj glede na opisane njegove psihotične razlage ter doživljanja realnosti in posledično razumevanja samega sodnega postopka, kar dejansko pomeni, da toženec ni v celoti sposoben razumeti svojih dejanj in ni sposoben skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi.

To ne nazadnje potrjujejo tudi ugotovitve izvedencev dr. A.A. in dr. B.B., ki so povzete v izvedenskem mnenju. Tako je izvedenec dr. A.A. navedel, da je bil toženec v letu 2011, ko je bil obravnavan zaradi blodnjavosti, sposobnosti presoja in obvladovanja pri tožencu bistveno zmanjšane in da je imel že takrat znake paranoidne psihoze. Izvedenec dr. B.B. pa je tudi že predlagal delni odvzem poslovne sposobnosti. Glede na navedeno je sodišče storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 11. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je toženec procesno sposoben biti stranka postopka.

4. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka sama in navaja, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz štipendijske pogodbe, zato je to pogodbo ne glede na njen naslov treba šteti za pogodbo o donatorstvu. Tožeča stranka je s tem, ko je ozko razlagala svojo obveznost zagotavljanja finančnih sredstev za študij samo na C. fakulteti v D., ne pa tudi na C. fakulteti v okviru programa E. v Švicarski konfederaciji (kjer so življenjski stroški 3 x višji) v času, ko je imel status študenta na C. fakulteti v D., dejansko pa je študiral v F. v tujini, kršila svoje pogodbene obveznosti do te mere, da se je vsebina pogodbe bistveno spremenila.

Tožeča stranka priznava, da se s toženo stranko ni pisno ničesar dogovorila o rokih za dokončanje študija, kar pomeni, da se toženec ni strinjal z nobenim rokom, ki bi ga predlagal štipenditor. Samovoljna določitev roka ne glede na osebne okoliščine, ki jih štipenditor ni želel reševati, je zloraba prava. G.G. ne more delati nekih uradnih zaznamkov, ker ni uradna oseba, sploh pa ti ne morejo veljati kot dokaz v postopku, saj niso verodostojen dokaz. Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka morajo biti hkrati podani vsi pogoji: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.

Pravna podlaga za pridobitev štipendije je obstajala v času nakazovanja štipendij, zato ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez podlage. Sklicevanje na prenehanje pravice do štipendije zaradi nekrivdne osebne okoliščine pa tega zakonitega prenosa premoženja v ničemer ne more spremeniti. Sodišče ugotavlja, da krivda ne obstoji na strani štipendista, torej tudi ni pogodbene podlage za odškodninski zahtevek na podlagi kršitve pogodbe. Tožeča stranka namreč ni nikoli zatrjevala oziroma vtoževala obogatitvenega zahtevka in zato tudi sodišče ne sme preseči svojih pristojnosti na način, da prekorači svoja pooblastila in tožbeni zahtevek samo pravno preoblikuje v povsem drugo obliko. Sodišče prve stopnje 9. 9. 2013 v svoji sodbi tudi ni ugotovilo, da bi bila tožena stranka obogatena, tožnik tega tudi ni zatrjeval, zato ni šlo za okoriščanje na strani tožene stranke.

Če pogodba o štipendiranju nikoli ni prenehala veljati, saj za to ni bilo krivdne odgovornosti toženca, je potrebno uporabiti tisti pogodbeni del, ki se nanaša na odpis vračila štipendije. To je možno v primeru nekrivdnih dogodkov, ki vplivajo na opustitev študijskih obveznosti in so izredne narave. Sem spada smrt, invalidnost in pa tudi huda duševna bolezen, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 51. člen Zakona o štipendiranju določa, da je štipendist, ki opusti izobraževanje zaradi dalj časa trajajoče bolezni, lahko oproščen vračila štipendije in se mu štipendije tudi odpiše. Toženec izpolnjuje tako kriterij po tem členu, kot po naslednjem odstavku istega člena, ki določa, da se lahko dolžni znesek odpiše, če se ne more vrniti zaradi socialne ogroženosti, kar toženec tudi izpolnjuje glede na to, da mu pripada brezplačna pravna pomoč tekom celotnega postopka. Po 4. členu tega zakona se ta zakon uporablja za določbe, ki se nanašajo na kadrovske štipendije, smiselno tudi za dodelitev kadrovskih štipendij v javnem sektorju, če ta ali drug zakon ne določa drugače, torej je uporaben tudi v konkretnem primeru, pa ga sodišče ni uporabilo po uradni dolžnosti, pa bi ga moralo, saj je v korist šibkejše stranke po načelu in dubio preo reo.

Tudi 102. člen Zakona o štipendiranju (Zštip-1) določa, da se odpiše vračilo štipendije, če štipendist opusti izobraževanje zaradi najmanj 24 mesecev neprekinjeno trajajoče bolezni, zato bi moralo na to materialno podlago sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa tega ni storilo. Sodba je v tem delu materialnopravno povsem zgrešena.

Če upravna odločba, s katero je bila upravičencu priznana štipendija, ni bila razveljavljena oziroma odpravljena, vračila štipendije ni mogoče zahtevati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj v takem primeru pravna podlaga za pridobitev štipendije še vedno obstoji in ni mogoče govoriti o prehodu brez podlage. Glej npr. VSL sodbo II Cp 481/2005 Višjega sodišča v Ljubljani. Tožbeni zahtevek štipenditorja nikoli ni zatrjeval obogatitve, temveč zgolj izpolnitev pogodbenega določila vračila štipendij, zato je v tem delu sodišče preseglo svoje pristojnosti in prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je oprlo odločitev na določila zakona, ki sploh ne pridejo v poštev in jih tožeča stranka sploh ni uveljavljala s tožbo. Sodišče naj napadeno sodbo razveljavi kot nezakonito in samo odloči, da je štipendist v konkretno ugotovljenem dejanskem stanju prost obveznosti, ki jih zatrjuje tožnik, saj za to ni podane nobene krivdne podlage.

5. Pritožba tožeče stranke in pritožbi tožene stranke niso utemeljene.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicuje pritožba tožene stranke.

K pritožbama tožene stranke:

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca s področja psihiatrije, prim. H.H., dr. med. pravilno presodilo, da je toženec sposoben samostojno opravljati pravdna dejanja v postopku pred sodiščem. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da toženčeva sicer resna bolezen ni vplivala na njegovo sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi, zlasti ob upoštevanju toženčevega širokega pravnega znanja in njegovega aktivnega sodelovanja v sodnem postopku v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Glede na mnenje sodnega izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo v tem postopku, ne morejo biti odločilna mnenja drugih izvedencev, ki so podali svoja mnenje v preteklih letih in tudi ne že pred leti podani predlog za delni odvzem poslovne sposobnosti, zlasti ker je sodni izvedenec prim. H.H., dr. med. ob podaji izvedenskega mnenja upošteval tudi predhodna mnenja v zvezi s tožencem. Zato pritožbi tožene stranke v zvezi z navedenimi vprašanji ni mogoče pritrditi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so v tem individualnem delovnem sporu bistvene, so naslednje: - Toženec je s tožečo stranko dne 16. 11. 2004 sklenil pogodbo o štipendiranju, s katero se je tožeča stranka zavezala štipendirati toženca v univerzitetnem programu dodiplomskega študija na C. fakulteti v D., z začetkom štipendiranja v 2. letniku (v študijskem letu 2004/2005).

- V pogodbi je določeno, da mora toženec, če svojih obveznosti ne opravi in izgubi pravico do štipendije, vrniti prejete zneske štipendije, stroške prevoza in druge stroške šolanja z obrestmi, kot jih pri terjatvah do fizičnih oseb obračunavajo poslovne banke.

- Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo toženčev ugovor, da je s tožečo stranko sklenil pogodbo o doniranju in ne pogodbe o štipendiranju, saj iz pogodbe izhaja, da je bila sklenjena le za študij na C. fakulteti v D., ne pa za študij v tujini.

- Toženec je štipendijo prejemal od oktobra 2004 do septembra 2009, prejel pa je tudi potne stroške, skupaj znesek 17.305,40 EUR.

- Toženec je imel status študenta do 31. 3. 2009, na razgovoru s toženo stranko dne 18. 11. 2009 pa je bil seznanjen, da ni več podlage za plačilo štipendije, ker mu absolventski staž ni bil podaljšan, določeno pa je bilo, da bo študij zaključil najkasneje v prvi polovici leta 2010, vendar študija do tedaj ni zaključil. - Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je bil toženec od leta 2008 dalje sicer sposoben še naprej izpolnjevati študijske obveznosti, vendar pa je neizpolnjevanje obveznosti pripisati njegovi razvijajoči se bolezni, zaradi katere je bil prepričan, da ne gre za štipendijo, ampak za donacijo, ki mu pripada zaradi njegovih sposobnosti in pomembnosti.

9. Na podlagi ugotovitve, da tožencu zaradi njegovega bolezenskega stanja ni mogoče pripisati odgovornosti za neizpolnitev prevzetih obveznosti, to je dokončanje študija, za katerega je prejemal štipendijo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre v toženčevem primeru za primer iz 116. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po tej določbi v primeru, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga pogodbena stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke, če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih vračanja tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Upoštevajoč navedeno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženec vtoževano glavnico v znesku 17.305,40 EUR dolžan vrniti tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka, to je od 1. 10. 2010, v skladu z določbo 193. člena OZ, po kateri je v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

10. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sklenjena pogodba o štipendiranju po svoji vsebini pogodba o donatorstvu, ker naj tožeča stranka ne bi izpolnila svojih obveznosti in tožencu ni zagotovila finančnih sredstev za študij v tujini v okviru programa E. v času, ko je imel status študenta na C. fakulteti v D.. Stališče tožene stranke je zgrešeno, saj je pogodba o štipendiranju povsem jasna in se nanaša le na študij prava v Sloveniji, zato tožeča stranka ni z ničemer kršila svojih pogodbenih obveznosti do tožene stranke.

11. Dejstvo je, da je bil tožencu s strani tožene stranke določen dodatni rok za dokončanje študija, česar nikakor ni mogoče šteti za zlorabo prava, kot meni toženec. Nobenega dvoma tudi ni o tem, da je toženec v spornem obdobju prejemal štipendijo in je bil zato neupravičeno obogaten za prejete zneske, čeprav je neizpolnitev študijskih obveznosti posledica njegove bolezni.

Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati prekoračitve tožbenega zahtevka, ker se tožeča stranka ni sklicevala na neupravičeno obogatitev, ampak je sodišče samo odločilo ob uporabi določbe 116. člena OZ. Ker sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni vezano, je toženčevo stališče napačno.

12. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o štipendiranju v zvezi z oprostitvijo vračila štipendije oziroma odpisom štipendij, saj pogoji za to niso izpolnjeni. 51. člen Zakona o štipendiranju (ZŠtip- Ur. l. RS, št. 59/2007 in nasl.), ki je veljal v času, ko je toženec prejemal štipendijo, in na katerega se sklicuje toženec, je do spremembe te določbe (1. 1. 2012) veljal za štipendista, ki prejema državno štipendijo ali Zoisovo štipendijo, ki opusti izobraževanje zaradi dalj časa trajajoče bolezni oziroma poškodbe ali invalidnosti I. kategorije. Določal je, da v takem primeru pristojni center za socialno delo oziroma sklad lahko oprosti štipendista vračila štipendije in mu štipendijo odpiše v skladu s kriteriji za odpis, ki jih s podzakonskim aktom določi minister, pristojen za delo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance. Že iz citirane določbe izhaja, da se nanaša na druge vrste štipendij, kot jo je prejemal tožnik pri tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o štipendiranju (kot kadrovsko štipendijo). Iz istih razlogov je neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke na 102. člena ZŠtip-1 (Ur. l. RS, št. 56/2013 in nasl.), ki ureja odpis vračila štipendije za štipendije, ki se dodelijo po tem zakonu.

13. Glede na vse navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, obe pritožbi tožene stranke pa neutemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

14. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, ki se zavzema za spremembo odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti z utemeljitvijo, da le za štipendije in potne stroške, izplačane od 1. 1. 2008 dalje, tečejo zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2010 dalje, za štipendije in stroške, izplačane do 31. 12. 2007, pa tečejo od dneva izplačila posameznih zneskov štipendije. Stališče tožeče stranke je zmotno, saj toženi stranki tudi glede štipendije in stroškov, izplačanih pred 1. 1. 2008, ni mogoče očitati, da bi bila nepošteni pridobitelj, saj je tedaj svoje obveznosti po štipendijski pogodbi izpolnjevala, kasneje pa jih ni mogla izpolnjevati zaradi bolezni. Zato ni pravne podlage za odločitev o plačilu zamudnih obresti od dneva pridobitve zneskov štipendije.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke ter obe pritožbi tožene stranke kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP). Izrek o stroških tožeče stranke je odpadel, ker niso bili priglašeni.