Jedro

Če ena pogodbena stranka krši obveznost, ki izvira iz poslovnega razmerja, pogodbi zvesta stranka obdrži (ohrani) izpolnitveni zahtevek vse do tedaj, dokler izpolnitvena obveznost kasneje (po nastopu kršitve) ne preneha: bodisi s pravilno izpolnitvijo, ki je opravljena z zamudo, bodisi s tem, da pogodbi zvesta stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve. Pogodbi zvesta stranka torej lahko vztraja pri izpolnitvi in hkrati uveljavlja tudi sankcije zaradi nepravilne izpolnitve (zamudne obresti, pogodbeno kazen za zamudo in odškodninsko terjatev za škodo zaradi zamude - drugi odstavek 239. člena OZ)

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 33.631,52 EUR za čas od 1. 3. 2018 do 22.10.2020 zavrne;

II. Sicer pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu v točki II in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v petnajstih dneh plačati zakonske zamudne obresti od zneska 33.631,52 EUR z čas od 1. 3. 2018 do 7. 11. 2020, poleg tega pa tudi pravdne stroške v znesku 2.178,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da tožena stranka ni mogla priti v zamudo vse do trenutka, dokler tožeča stranka ni podala konkretnega zahtevka za plačilo razlike v ceni zdravstvenih storitev. Vse zdravstvene storitve je namreč tožena stranka plačevala na podlagi izstavljenih računov. Tožeča stranka teh računov v zvezi s sporno terjatvijo ni izdala. Pritožba opozarja na določbo 37. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (SD za leto 2017). Opozarja, da je tožena stranka proračunski uporabnik in kot takšna podvržena kontroli računskega sodišča ter tako ne more plačevati nekaj, za kar ni bilo osnove v računih. Opozarja tudi na določbo 165. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru je sodišče vezano na obseg škode. Zakonske zamudne obresti gredo od nastanka zamude. Rok za izpolnitev obveznosti pa je pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika, naj se mu povrne škoda. Pritožba opozarja tudi na stališče Višjega sodišča v Mariboru, sprejetem v sklepu I Cpg 87/2021. 3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Če ena pogodbena stranka krši obveznost, ki izvira iz poslovnega razmerja, pogodbi zvesta stranka obdrži (ohrani) izpolnitveni zahtevek vse do tedaj, dokler izpolnitvena obveznost kasneje (po nastopu kršitve) ne preneha: bodisi s pravilno izpolnitvijo, ki je opravljena z zamudo, bodisi s tem, da pogodbi zvesta stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve. Pogodbi zvesta stranka torej lahko vztraja pri izpolnitvi in hkrati uveljavlja tudi sankcije zaradi nepravilne izpolnitve (zamudne obresti, pogodbeno kazen za zamudo in odškodninsko terjatev za škodo zaradi zamude – drugi odstavek 239. člena OZ). V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala izpolnitveni zahtevek iz razloga, ker je tožena stranka kršila svojo plačilno obveznost iz Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (priloga A 35), to je obveznost iz plačila razlike v ceni zdravstvenih storitev (povišane cene zdravstvenih storitev zaradi povišanja plač za določena delovna mesta v javnem sektorju v letu 2017).

6. Stranki pogodbe določita rok izpolnitve lahko datumsko, s potekom časa od sklenitve pogodbe ali pa rok vežeta na določen drug dogodek ali določita čas po tem dogodku. Praviloma je bistvena razlika med dospelostjo obveznosti, ko je rok določen ali določljiv in ko rok ni določen, v tem, da obveznost brez roka za izpolnitev dospe šele po upnikovem opominu ali zahtevku, pri čemer se pri denarnih obveznostih kot opomin ali zahtevek šteje tudi izstavljena faktura. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki v Splošnem dogovoru za pogodbeno leto 2017 (upoštevaje, kot pravilno opozarja obravnavana pritožba, da je tožena stranka posredni proračunski uporabnik in kot taka podvržena kontroli računskega sodišča) v 37. členu določili postopek in vsebino obračunavanja zdravstvenih storitev. Izvajalci so namreč dolžni za vse opravljene storitve Zavodu izstavljati račune, zahtevke za plačilo in poročila, in šele nato zapade v plačilo posamezna denarna obveznost v razmerju do Zavoda. To velja tudi za račune, ki jih izvajalci izstavljajo na podlagi obdobnih obračunov, pri čemer se obračun obveznosti med izvajalci in Zavodom izvaja za prvi kvartal, prvo polletje in za koledarsko leto oziroma končni letni obračun (prvi odstavek 40. člena SD za leto 2017). Te račune so namreč dolžni izvajalci izstaviti zavodu v petih dneh po prejemu obvestila zavoda o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje. Nestrinjanje izvajalca z višino obračuna ne zadrži obveznosti izvajalca, da Zavodu izstavi račun v višini, navedeni v obvestilu, pri čemer sporni del obračuna izvajalec in Zavod rešujeta naknadno (šesti odstavek 37. člena SD za leto 2017). To pa pomeni, da kolikor tožena stranka sporne denarne terjatve (33.631,52 EUR) ni vključila v končni letni obračun za leto 2017, ta terjatev najkasneje takrat še ni mogla dospeti v plačilo, marveč je dospela v plačilo šele po tem, ko je tožeča stranka izrazila svoje nestrinjanje z višino končnega obračuna na način, da je Zavodu postavila jasno in nedvoumno zahtevo (tako po temelju kot po višini) po izplačilu sporne denarne terjatve (drugi odstavek 299. člena OZ).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka takšen zahtevek prejela šele 22.10.2020 (zahtevek z dne 21. 10. 2020), zato gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 33.631,52 EUR za čas od 23. 10. 2020 do 7. 11. 2020. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 33.631,52 EUR za čas od 1. 3. 2018 do 22. 10. 2020, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Spremenjena sodba glede obrestnega dela nima nobenega vpliva na stroškovno odločitev iz točke III izreka izpodbijane sodne odločbe. Zaradi tega je sodišče pritožbo zavrnilo tudi v tem delu.

8. Tožena stranka je sicer s pritožbo dosegla pretežni uspeh, vendar ji pritožbeno sodišče ni moglo priznati stroškov pritožbenega postopka, ker v pritožbi ni določno in nedvoumno (specificirano) postavila zahteve po povrnitvi stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka v pritožbenem postopku v pretežnem delu ni dosegla uspeha, zato tudi ona nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.