Jedro

Sodišče prve stopnje kljub temu, da je oškodovanec kot tožilec uveljavljal odškodninski zahtevek v postopku, v sodbi s katero je spoznalo obdolženko za krivo ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku. Zaradi tega se je pritožil oškodovanec kot tožilec in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in mu prizna odškodninski zahtevek. Njegovo pritožbo je bilo potrebno zavreči kot nedovoljeno. Po čl. 63/1 ZKP ima namreč oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Državni tožilec pa po zakonu o kazenskem postopku nima pravice izpodbijati odločbe o premoženjskem zahtevku zaradi česar, ne more imeti te pravice niti oškodovanec kot tožilec. Pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku gre namreč za pritegnitev pravde k kazenskemu postopku, zakon o kazenskem postopku pa državnemu tožilstvu kot rečeno ne daje pravice zastopati tudi te interese. Res je, da sodišče ni odločilo o odškodninskem zahtevku, vendar pa s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 2. odst. 371. čl. ZKP, saj ni nasprotja v izreku, niti z izrekom in obrazložitvijo, vsa odločilna dejstva, v kazenskem postopku pa je tudi pravilno ugotovilo in jih ustrezno obrazložilo.

Glede na navedeno, bo moral oškodovanec kot tožilec za uveljavitev svojega zahtevka sprožiti pravdo.

Izrek

Pritožbi oškodovanca kot tožilca in zagovornika obdolženke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s čl. 95/I in 92 ZKP mora obdolženka plačati kot stroške pritožbenega postopka na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je s citirano sodbo spoznalo obdolženko za krivo storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po čl. 224/I KZ in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP jo je oprostilo.

Zoper takšno sodbo sta se pravočaso pritožila zagovornik obdolženke in oškodovanec kot tožilec. Zagovornik obdolženke uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprostila obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Oškodovanec kot tožilec pa se je pritožil zoper odločbo o stroških postopka, pritožuje pa se tudi zaradi premoženjskopravnega zahtevka.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ko je to zaključilo, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Pri tem se je oprlo na izpovedbo oškodovanca kot tožilca pa tudi izpovedbo priče A. M. ter na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je bilo s strani oškdovanca obdolžnki dano soglasje zgolj za posek vej, ki segajo nad hišo obdolženke in ki jo motijo, ne pa tudi glede preostalih vej. Na podlagi pregleda fotografij in zaslišanja priče B. Š., pa tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključuje, da je bila lipa močno poškodovana, saj sta ostali le dve odsekani debli z nekaj vejevja na vrhu. Neutemeljeni pa so nadalje tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, saj je sodišče prve stopnje to utemeljeno ocenilo kot verodostojno in strokovno, izvedenca pa je na glavni obravnavi tudi neposredno zaslišalo. Tako ni moč dvomiti v njegove zaključke, da je bilo drevo z močnim obsekom poškodovano, zaslišan na glavni obravnavi pa je izvedenec tudi pojasnil, da je pri določitvi prvotne vrednosti lipe upošteval zlasti kriterije kot so nabava sadike, prevoz sadike, gnojenje, izkop jame in količenje drevesa in ne vrednosti parkovnega drevesa, kakor to navaja v pritožbi zagovornik obdolženke. Tako tudi ni moč dvomiti v izvedenčevo oceno povzročene škode. Nadalje je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdoženka ravnala z direktnim naklepom, saj je brez soglasja oškodovanega J. S. dala močno obsekati okrasno drevo - lipa, pri čemer se je nedvomno zavedala prepovedanosti svojega ravnanja in dejstva, da bo z močnim obsekom vej z obeh strani debla tako, da je ostalo le nekaj vej na vrhu, močno poškodovala in iznakazila drevo, pa je to hotela storiti.

Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi pravilen materialni zakon in ni zagrešilo kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ker pritožba podana v korist obdolženca zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni pravilno ugotovilo in jih tudi ustrezno ovrednotilo, pri čemer so prišle olajševalne okoliščine še posebej do izraza, saj je obdolženki namesto predpisane kazni izreklo zgolj kazensko sankcijo opominjevalne narave, ki tudi po zaključku pritožbenega sodišča ustreza vsem razlogom kazenskopravnega varstva.

Pritožba oškodovanca kot tožilca v delu, kjer uveljavlja premoženjsko pravni zahtevek ni utemeljena. Sodišče prve stopnje, sicer glede njegovega premoženjskopravnega zahtevka ni odločalo, vendar pa v tem delu, oškdovanec kot tožilec nima pritožbe. Po čl. 63/1 ZKP ima namreč oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Ker zakon o kazenskem postopku ne predvideva pravice državnega tožilca do pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahteku, je tako ne more imeti tudi ne oškodovanec kot tožilec. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je namreč adhezijski postopek, oziroma pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku, za zastopanje tega interesa pa državni tožilec po zakonu o kazenskem postopku nima pooblastil. Zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, čeprav bi sicer to moralo, pa tudi ni podana bistvena kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. tč.

1. odst. 371.čl. ZKP, saj izrek ni nerazumljiv, prav tako pa ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, sodišče prve stopnje pa je vsa odločilna dejstva tudi pravilno in popolno ugotovilo. Tako bo moral oškodovanec kot tožilec za povrnitev nastale škode sprožiti pravdni postopek. Njegova pritožba v delu, kjer izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka, češ, da sodišče ni priznalo oz. ni naložilo v plačilo obdolženki njegovih potnih stroškov, pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženko oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, med katere pa ne spadajo potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonskega zastopnika ali nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca. Po 4. odst. 95. čl. ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, če so seveda zato podani pogoji, venda pa mora natančno navesti katerih stroškov ga je oprostilo, nima pa sodišče možnosti oprostiti obdlženca plačila stroškov, ki jih je ta dolžan plačati oškodovancu.

Tako bo oškodovanec lahko svoje stroške uveljavljal naknadno. O čemer bo izdalo sodišče prve stopnje poseben sklep.

Glede na vse navedeno, je bilo potrebno zavrniti obe pritožbi kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka, odmerjene glede na zapletenost obravnavane kaznske zadeve ob upoštevanju obdolženkinih premoženjskih razmer.