Jedro

Upravičenost za denacionalizacijo je treba priznati vsem tistim, ki jim je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in kasneje odvzeto iz posesti in to ne glede na čas, ko jim je bilo zemljišče odvzeto iz posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 760/2001-7 z dne 10.4.2002 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, Ljubljana z dne 22.3.2001 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke, št. 462-01-204/00 z dne 22.3.2001. S to je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 16.8.2000 (1. točka izreka), s katero je bila tožnikom priznana odškodnina za podržavljena zemljišča v obliki obveznic SOD v višini 19.826,00 DEM in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo (2. točka izreka). V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, ni podlage za denacionalizacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo zemljišče, ki je predmet tega postopka, prejšnjim lastnikom sicer podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58), torej na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen, vendar so prejšnji lastniki na podržavljenem zemljišču obdržali pravico uporabe. Na zemljišču parc. št. 1474/1 in št. 1474/2 k.o. D. so pravico uporabe obdržali do leta 1969, ko jim je bilo zemljišče odvzeto iz posesti z odločbo z dne 25.4.1969, izdano na podlagi Zakona o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča in Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja. Na zemljišču parc. št. 1479/1 k.o. D. pa so pravico uporabe obdržali do leta 1966, ko so s pogodbo prenesli pravico uporabe na Sklad za komunalno urejanje zemljišč občine L.Š., o odvzemu navedenega zemljišča pa je bila leta 1968 izdana upravna odločba. Glede na navedeno, zemljišče prejšnjim lastnikom ni bilo odvzeto na način, ki je v 3., 4. in 5. členu Zden naveden kot podlaga za denacionalizacijo.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je lastninska pravica prejšnjim lastnikom prenehala že na podlagi ZNNZGZ. Sklenjena pogodba je bila neke vrste izvedbeni akt odločbe o nacionalizaciji in jo je treba presojati v povezavi z odločbo o odvzemu iz posesti iz leta 1968. Prejšnji lastniki so se namreč zavedali, da bo nacionalizirano zemljišče odvzeto iz posesti in so zato sklenili pogodbo, ki pa ni predstavljala pravnega prometa, ampak le akt, s katerim je bila določena odškodnina za odvzeto zemljišče. Višina in način prejete odškodnine nima vpliva na samo pravico do denacionalizacije, ampak se prejeta odškodnina upošteva le pri določitvi odškodnine po ZDen. Tudi ostali dve parceli sta bili podržavljeni na podlagi ZNNZGZ.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke izhaja, da so bile parcele, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, prejšnjim lastnikom podržavljene na podlagi ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je v 3. členu naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Na tej podlagi podržavljeno nezazidano zemljišče je ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga ni bil po odločbi dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela (38. člen ZNNZGZ). V obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da so bile za vse parcele, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, izdane upravne odločbe o izročitvi zemljišč, da je bilo torej zemljišče podržavljeno na način, ki je po določbah ZDen podlaga za denacionalizacijo. Tako stališče je zavzelo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 54/2002. Iz navedene odločbe izhaja, da je upravičenost do denacionalizacije priznati vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno na podlagi ZNNSZ in odvzeto iz posesti. Upravičenost do denacionalizacije je glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljanja stavbnega zemljišča in ne od časa odvzema zemljišča iz posesti. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto zemljišče, ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje v izpodbijani sodbi, je sodišče zmotno uporabilo določbe ZDen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo zato morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.