Jedro

Kolektivne organizacije imajo svoj način določanja in urejanja tarife. Argumentov, da bi bila določena tarifa občutno previsoka ali prenizka, toženka ni podala.

Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače le v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 6.350,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 dalje do plačila; - v II. točki izreka pa tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov: 529,17 EUR od 16. 2. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 3. 2014 do 27. 12. 2015, 529, 17 EUR od 16. 4. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 5. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 6. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 7. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 8. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 9. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 10. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 11. 2014 do 27. 12. 2015, 529,17 EUR od 16. 12. 2014 do 27. 12. 2015 in 529,17 EUR od 16. 1. 2015 do 27. 12. 2015. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 6.350,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot je to razvidno iz I. točke izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 184,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga spremembo sodbe z ustreznim zmanjšanjem zneska za plačilo oz. razveljavitev sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno zavrnilo ugovor zastaranja, saj je napačno upoštevalo 5-letni zastaralni rok. Moralo bi upoštevati 3-letni zastaralni rok. Zmotno je uporabilo določilo 336., 347. in 352. člena OZ, prav tako je glede ugovora zastaranja zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se do ugovora zastaranja zamudnih obresti ni opredelilo. Napačno je sodišče prve stopnje odločilo, da Tarifa iz leta 1998 ni veljavna, glede česar pritožba podaja obširne pritožbene razloge. Toženka je v postopku predstavila tarife tujih primerljivih držav, ki so bistveno nižje od tarife, ki jo je v uporabilo sodišče v tej zadevi. V zvezi z dokazovanjem višine tarife je sodišče nepravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. in predlog za imenovanje izvedenca, ki bi podal mnenje o tarifi ter mnenje glede analize ZKOS in študije EIPF, s čimer je zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z uporabo tarife, določene s strani VS RS, namesto Tarife iz leta 1998, je sodišče podrlo legitimno pričakovanje toženke in arbitrarno uporabilo pravo ter posledično kršilo toženkine pravice iz 2. in 22. člena URS. Prav tako je sodišče tožniku napačno prisodilo zakonske zamudne obresti pred vložitvijo tožbe, saj je bila toženka do vložitve tožbe dobroverna. Tožnik nedobrovernosti toženke ni uspel izkazati, sodišče pa je njegovim navedbam nekritično sledilo. Pri odločanju o teku zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo določilo OZ, ki v prvem odstavku 347. člena določa, da za zastaranje zakonskih zamudnih obresti kot občasnih terjatev velja 3-letni zastaralni rok. Z opustitvijo opredelitve do ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti je sodišče zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo pravico do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine tarife, ki jo je določilo VS RS v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017, odpravilo najočitnejše računske pomote, vendar pa bi moralo upoštevati tudi drugačno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, kot ga je upoštevalo VS RS v teh zadevah. Ker je napačno upoštevano razmerje med AV in glasbenimi deli, je bila v konkretnem primeru kršena pravica do obrazložene odločbe, do enakega varstva pravic in poštenega postopka iz 22. člena URS in do poštenega postopka iz 6. člena EKČP, prav tako pa sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je prekršilo tudi pravila postopka, saj navedb toženke glede tarif v drugih primerljivih državah EU, študije EIPF in sodne prakse sodišča EU sploh ni vsebinsko presojalo ali se do njih opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Ker ni ugotavljalo višine tarif v predstavljenih primerljivih državah, je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 81. člen ZASP, 9. člena ZPOmK-1 in 102. člen PDEU ter sodno prakso sodišča EU. Zaradi neustrezne obrazložitve je prekršilo določilo 22. člena URS.

3. Tožnik na pritožbo ni podal odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej zadevi tožnik od toženke, ki je kabelska operaterka, vtožuje plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih za leto 2014 v višini 0,4286 EUR za vsakega naročnika. Toženka ima 41.698 naročnikov.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju pravilno oprlo na določbo 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ); zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage (tožnik ne zahteva izpolnitve pogodbe, zahteva plačilo nadomestila za uporabo, pri čemer uporaba avtorskih del med pravdnima strankama ni bila dogovorjena), zato se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ). Čeprav tožnik nadomestilo obračunava na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja terjatev) vezan na mesečno obdobje.1

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo in v bistvenem povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča RS, sprejeta v zadevah, ki so primerljiva z obravnavano. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 81. člen ZASP, 9. člen ZPOmK-1 in 102. člen PDEU ter sodno prakso Sodišča EU, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je namreč glede kabelske retransmisije glasbenih del ugotovilo obstoj tarifne praznine,2 ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je določilo višino nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA in TV programih v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.3 Zato so neutemeljene obsežne pritožbene navedbe (iz 2. točke pritožbe), s katerimi se toženka zavzema za veljavnost Tarife 1998, kot tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem priče A. A. ter mnenje glede analize ZKOS in študije EIPF, s katerimi je toženka izpodbijala višino nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA in TV programih. Zakaj je sodišče prve stopnje navedene dokazne predloge zavrnilo, je obrazložilo v 7. točki sodbe. Zato pritožbena očitka o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker pri določitvi višine nadomestila ni upoštevalo Tarife 1998, prekršilo materialno pravo in zagrešilo kršitev iz 2. in 22. člena Ustave RS.

8. Opirajoč se na tarifo sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom, Pravilnik Zavoda o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %); in kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu (v RA in TV programih). Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč zgoraj predstavljeno metodologijo VS RS, določeno v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017, samo izračunalo višino nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA in TV programih v znesku 0,1893 EUR na naročnika, s čimer je odstopilo od višine izračuna VS RS, ki znaša 0,198 EUR na naročnika. Zoper višino izračunanega nadomestila se tožnik ne pritožuje. Zato se pritožbeno sodišče do odstopa pri višini nadomestila iz zneska 0,198 EUR na naročnika na znesek 0,1893 EUR na naročnika, ni opredeljevalo. Ker je toženka za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih že plačala primerno nadomestilo v višini 0,03 EUR, kolikor je bila toženka dolžna plačati tožniku, in je po neprerekanih trditvah tudi plačala po sodbi sodišča prve stopnje, potrjeni s sodbo VSL II Cp 1454/2018, je sodišče prve stopnje to pri višini nadomestila pravilno upoštevalo.

9. Glede na to, da je VS RS v nosilnih zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 samo določilo tarifo, pri čemer je kot enega izmed kriterijev upoštevalo v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je obširna pritožbena graja tako upoštevanega razmerja, na katerem temeljita sodbi VS RS II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017, neutemeljena. VS RS je namreč, kot že rečeno v zadevi II 52/2018 in mnogih nadaljnjih,4 zavzelo stališče, da določena tarifa, ki temelji na kriterijih iz sodb II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017, velja prav za vse obstoječe in bodoče spore, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Kot izhaja iz sodbe VS RS II Ips 52/2018, bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča, nujno pomenilo, da bi bili različni tudi zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicaçoes e Multimédia, lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Toženka pa s pritožbenimi navedbami tudi sicer ni vnesla dvoma v pravilnost uporabljenega podatka o delitvenem razmerju med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, ki je del uporabljene metode VS RS za izračun tarife. Poseg v delilno razmerje bi namreč posledično pomenil poseg v metodologijo, določeno s strani VS RS.

10. Argumentov, da bi bila tako določena tarifa občutno previsoka ali prenizka, toženka po presoji pritožbenega sodišča ni podala. Kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, sklicevanje na tarife drugih držav članic EU (gre za Nemčijo, Slovaško, Estonijo, Latvijo, Madžarsko, Litvo, Poljsko in Češko), ni utemeljeno, saj primerjava ni možna, ker imajo kolektivne organizacije vsaka svoj način določanja in urejanja tarife. Zato je sodišče prve stopnje navedbe toženke, ki so se nanašale na višino nadomestila za kabelsko retransmisijo v predstavljenih nekaterih članicah EU, pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaradi neugotavljanja višine tarif v predstavljenih državah članicah nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

11. Glede teka zakonskih zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe je sodišče prve stopnje sledilo stališču VS RS, zavzetem v sodbi II Ips 260/2018, ki je bilo sprejeto na podlagi identičnih okoliščin, kot so podane v obravnavani zadevi, po katerem kljub temu, da je bila med pravdnima strankama sporna višina nadomestila, toženkina dobrovernost s tem, ker je plačevala minimalne zneske nadomestila, ni podana. Okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka, da je med pravdnima strankama obstajal spor o višini dolgovanega nadomestila, kot izhaja iz sodbe VS RS II Ips 260/2018, ne zadostuje, da bi riziko nepravočasnega plačila prešel na tožnika. Sodišče prve stopnje je v 28. točki navedlo jasne razloge, zakaj je toženka nepoštena pridobiteljica kljub temu, da v času zapadlosti dolga ni vedela za višino svoje obveznosti. Sledeč praksi VS RS II Ips 260/2018, te razloge kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ker je toženka nepoštena pridobiteljica, je v skladu z določilom 193. člena OZ dolžna plačati obresti od dneva pridobitve, ne pa od dneva vložitve zahtevka, za kar se pritožba posledično neutemeljeno zavzema. Da je bila toženka nedobroverna, je tožnik izkazal, saj je glasbo uporabljala brez pogodbene podlage s tožnikom. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik nedobrovernosti toženke ni uspel izkazati (7. in 212. člen ZPP).

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki ga toženka uveljavlja glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Upoštevajoč pravilo iz prvega odstavka 347. člena OZ, velja za zamudne obresti krajši, triletni zastaralni rok. Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače le v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen OZ5)6. Navedeno pomeni, da je za zamudne obresti, ki so se natekle v času treh let pred vložitvijo tožbe (torej pred 27. 12. 2015), nastopilo zastaranje.

13. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo jasne in popolne razloge, med katerimi ni nasprotij. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kakor tudi očitek, da je prekršilo toženkino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je do vseh pravnorelevantnih navedb toženke opredelilo, glede ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti pa je toženka uspela s pritožbo.

14. Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo (358. člen ZPP) in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo zneska 6.350,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 dalje do plačila. Opisana sprememba je narekovala tudi spremembo v zavrnilnem delu (v II. točki izreka) tako, da je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih prisojenih obrokov nadomestila, kot to izhaja iz izreka odločbe, do 27. 12. 2015. V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Delna sprememba sodbe, ki se nanaša le na akcesorno terjatev toženke, po oceni pritožbenega sodišča ni spremenila pravdnega uspeha strank pred sodiščem na prvi stopnji. Zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

16. Ker je toženka s pritožbo uspela zgolj glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti, torej zgolj glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da je zaradi neznatnega uspeha toženka na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodbe VSL II Cp 196/2019, I Cp 872/2020 in II Cp 880/2020. 2 Glej sodbe VS RS II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018. 3 Te razloge je nato VS RS ponovilo v kasnejših sodbah II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018. 4 II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 185/2017, 5 Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. 6 Ko zastara glavna terjatev oz. ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni.