Jedro

V sklepu o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga ni treba še enkrat povzeti opise kaznivih dejanj iz obtožnega predloga, ampak zadostuje, če se sodišče nanje sklicuje.

Če sodnik po opravljenem materialnem in formalnem preizkusu obtožnega predloga tega ne zavrže, odredi njegovo vročitev obdolžencu in takoj razpiše glavno obravnavo. Ker o tem procesnem dejanju sodišče ne izda odločbe, iz katere bi bili razvidni razlogi, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju utemeljenosti suma, mora v sklepu o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga navesti razloge o dejstvih, na podlagi katerih je ugotovilo, da je podana potrebna stopnja utemeljenosti suma.

Pri podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga sodišče ne more presojati verodostojnosti posameznih dokazov, ker to lahko stori le na glavni obravnavi. Ocenjuje le, če je zadosti dokazov za utemeljen sum.

Dostavek v izreku sklepa o podaljšanju pripora "do konca glavne obravnave" je v nasprotju z določbo 2. odstavka 207. člena ZKP oziroma ker gre za skrajšani postopek, v nasprotju z določbo 3. odstavka 432. člena ZKP. Ker pa je v obrazložitvi navedeno, da bo sodišče po poteku enega meseca preizkusilo, ali so še podani razlogi za pripor, kar je tudi sicer dolžno po 3. odstavku 432. člena ZKP, ne gre za tako kršitev določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Žalcu je zoper obdolženega B.Z. s sklepom z dne 29.6.2001 iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor do konca glavne obravnave. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega B.Z. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dne 11.7.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpobijana sklepa razveljavi.

Vrhovno državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo o varstvu zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve niso podane, saj je v obeh sklepih po že vloženem obtožnem predlogu natančno navedeno, kaj je podlaga za utemeljen sum, da je obdolženec storil vsa očitana mu kazniva dejanja. Poudarja, da je podrobno obrazložen priporni razlog ponovitvene nevarnosti in sorazmerje med odvzemom prostosti obdolžencu ter njegovim dolgotrajnim nasiljem - predvsem nad bližnjimi. Izpostavlja, da nima osnove trditev v zahtevi, da podaljšanje pripora do konca glavne obravnave pomeni, da je pripor podaljšan za neomejen čas. V 3. odstavku 432. člena ZKP je namreč jasno navedeno, da mora sodnik po izročitvi obtožnega predloga vsak mesec preizkusiti, ali še obstajajo razlogi za pripor. Po mnenju vrhovne državne tožilke je ob smiselni uporabi določb 207. člena ZKP povsem jasno, da pripor po vložitvi obtožnega predloga v nobenem primeru ne sme trajati več kot dve leti. Zato ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Za presojo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa je pomemben obstoj utemeljnega suma za kaznivo dejanje nasilništva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 199. člena KZ, kajti za ostala kazniva dejanja po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP iz razloga ponovitvene nevarnosti obdolžencu sploh ni mogoče odrediti pripora.

Zagovorniku obdolženega B.Z. ni mogoče pritrditi, da sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne vsebuje konkretnega opisa dejanj(a), iz katerih(ega) bi izhajali zakonski znaki določenih(ega) kaznivih(ega) dejanj(a) ter da zato tudi ni mogoč preizkus obstoja utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor. S to navedbo vložnik zahteve po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

V drugem 2. odstavku 202. člena ZKP je predpisano, da mora biti v odločbi o odreditvi pripora, ta se po 1. odstavku 432. člena odredi le izjemoma, kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Taka zakonska ureditev je razumljiva, saj preiskovalni sodnik zoper obdolženca praviloma odredi pripor, še preden državni tožilec v rednem postopku zahteva preiskavo oziroma v skrajšanem postopku predlaga opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Vendar procesnega položaja pri odločanju o podaljšanju pripora, četudi gre za skrajšani postopek, ni mogoče enačiti s tistim v času njegove odreditve, saj je po vloženem obtožnem predlogu opis kaznivega dejanja razviden že iz obtožnega akta. Po 1. odstavku 273. člena v zvezi s 429. členom ZKP se obdolžencu, če je ta v priporu, obtožni predlog vroči v 24. urah po prejemu. Če je obdolženec v priporu in v obtožnem predlogu ni predlagano, naj se izpusti, preizkusi sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnega predloga, ali so še dani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi (2. odstavek 272. člena ZKP v zvezi 429. členom ZKP).

Obdolženemu B.Z. je bil obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 28.6.2001 vročen dne 28.6.2001, njegovemu zagovorniku pa naslednjega dne, izpodbijani prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora pa prvemu dne 29.6.2001, drugemu pa dne 2.7.2001. Obdolžencu in zagovorniku je bil obtožni predlog vročen pred sklepom o podaljšanju pripora, tako da sta oba vedela, na katere življenjske primere, ki po presoji državnega tožilca, s katero se je glede na to, da je odredilo vročitev obtožnega akta, strinjalo tudi sodišče, vsebujejo zakonske znake obtožencu kaznivih dejanj, se ta nanaša. Zato v sklepu o podaljšanju pripora tudi ni bilo treba še enkrat povzemati opise kaznivih dejanj, zajetih v obtožnem predlogu, in je sodišče ravnalo prav, ko se je na te opise samo sklicevalo.

Obdolženčev zagovornik se v zahtevi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 5.4.2001, opr. št. I Ips 97/2001, v kateri je zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, če je zoper obdolženca vložena neposredna obtožba na podlagi 6. odstavka 170. člena ZKP in podaljšan pripor, v sklepu navesti določne razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum. Po vložnikovem mnenju sodišče tega ne more storiti, ne da bi v sklepu navedlo opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Obdolženčev zagovornik zmotno enači opis kaznivega dejanja z razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve tega kaznivega dejanja. V skrajšanem postopku obdolženec nima pravice podati ugovora zoper obtožni predlog, temveč materialni in formalni preizkus tega obtožnega akta opravi sodnik na podlagi 1. odstavka 435. člena ZKP. Če obtožnega predloga po 437. členu v zvezi z 277. členom ZKP ne zavrže, odredi vročitev obtožnega predloga obdolžencu in takoj razpiše glavno obravnavo. O tem procesnem dejanju ne izda sodišče posebne odločbe, iz katere bi bili razvidni razlogi, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Zato mora sodišče v sklepu, s katerim je po vloženem obtožnem predlogu podaljšalo pripor, navesti razloge tudi o dejstvih, na podlagi katerih je ugotovilo, da je podana potrebna stopnja utemeljenosti suma. Ni pa dolžno povzemati opisa kaznivega dejanja iz obtožnega predloga, marveč je dovolj, če se na ta opis sklicuje.

Sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo. V razlogih sklepa je pojasnilo, da ima utemeljen sum - kakor je že navedeno, je za presojo zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora relevanten le tisti glede kaznivega dejanja nasilništva - podlago v izpovedbah oškodovanke A.T., prič S.T., A.G. in S.P., v mnenju izvedenke medicinske stroke dr. S.Š.Z., vsebini dopisa Centra za socialno delo na P. ter v zapisnikih Centra za socialno delo Ž. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tedaj navedlo razloge o tem, zakaj sklepa, da je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno osumljen kvalificirane oblike kaznivega dejanja nasilništva. Sodišče v tej fazi postopka ne more presojati verodostojnosti posameznih dokazov, ker to lahko stori le na glavni obravnavi, marveč ocenjuje le, če je zadosti dokazov za utemeljen sum. Tej zahtevi pa je v pravnomočnem sklepu zadostilo.

Kršitev kazenskega zakona vidi vložnik v tem, da sodišče ni ugotovilo dejstev, iz katerih bi izhajali znaki kaznivih dejanj. Zato bi po vložnikovem mnenju moralo zaključiti, da kaznivost dejanj ni izkazana niti s stopnjo suma, kaj šele utemeljenega suma kot pogoja za pripor. Na ta način obdolženčev zagovornik po vsebini izpodbija sklep sodišča o tem, da je pri obdolžencu podan ta temeljni pogoj za pripor. Sodišče pa je svoje, vložnikovemu naziranju nasprotno stališče, v izpodbijanem sklepu prepričljivo utemeljilo.

Prav tako je sodišče v zadostni meri obrazložilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pri čemer je navedlo tako okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, kot tudi na storilca, in kažejo na realno nevarnost, da bo ta ponovil kaznivo dejanje nasilništva.

Napačna je navedba v sklepu sodišča druge stopnje, da obdolženčev zagovornik v pritožbi ni z ničemer izrecno oporekal obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. V pritožbi je vložnik namreč posplošeno zatrjeval, da prvostopenjski sklep ne vsebuje razlogov "o zaključku ponovitvene nevarnosti." Glede na to, da je sodišče prve stopnje primerno obrazložilo sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, zgolj zaradi tega, ker je pritožbeno sodišče napačno povzelo do kraja nekonkretizirano navedbo obdolženčevega zagovornika, s katero je ta izpodbijal obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni podana v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Enako velja za sicer napačno navedbo v izreku izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da se pripor zoper obdolženca podaljša do konca glavne obravnave. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi z dne 10.5.2001, opr. št. I Ips 129/2001, zavzelo stališče, ki se nanaša na podaljšanje pripora v rednem postopku, da je dostavek "do konca glavne obravnave" v nasprotju z določbo 2. odstavka 207. člena ZKP. V konkretnem primeru, ko gre za skrajšani postopek, je v izreku izpobijanega pravnomočnega sklepa uporabljena dikcija v nasprotju 3. odstavkom 432. člena ZKP. Vendar pa si je vsebino izpodbijanega pravnomočnega sklepa treba razlagati celovito. Tako ni mogoče obiti obrazložitve, v kateri sodišče pravi, da bo v primeru, če glavna obravnava ne bo končana v roku enega meseca, tudi brez predloga strank preizkusilo, ali so še podani razlogi za pripor. To mora tudi sicer storiti po določbi 3. odstavka 432. člena ZKP, pri čemer je popolnoma jasno, da pripor v nobenem primeru ne more trajati dlje, kot je določeno v 5. odstavku 207. člena ZKP. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tako kršitev določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega B.Z. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.