Jedro

Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dni od vročitve dokončne odločbe toženca, kar je prepozno, zato se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil dne 10. 11. 2010. Razlog zavrženja je bila ugotovitev sodišča, da je bila tožba vložena prepozno, torej po izreku zakonsko določenega 30 dnevnega roka, določenega za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo tožene stranke.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa omenja tudi ženino pokojnino, ki pa ni upokojena. Tožnik se sprašuje, ali gre za napako. V nadaljevanju pojasnjuje, da se pritožuje na odločbo št. ... z dne 12. 2. 2010 in št. ... z dne 24. 9. 2009, saj meni, da ima pravico do invalidnine za telesno okvaro. Trdi, da je bila pritožba zoper omenjeni odločbi napisana in oddana v zahtevanem roku, vendar pa potrdila o oddaji pošiljke ne najde. Sodišče zato prosi, da razpiše nov narok za obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik dne 10. 11. 2010 vložil pritožbo, ki jo je sodišče štelo kot tožbo. K tožbi je priložil fotokopijo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 8. 2010. Z navedeno odločbo je bilo odločeno o pravici tožnika do invalidske pokojnine.

Na naroku za glavno obravnavo dne 19. 3. 2013, pa je tožnik navedel, da ne izpodbija odločb, ki se nanašajo na priznanje in odmero invalidske pokojnine, ampak zahteva odpravo odločb z dne 24. 9. 2009 in z dne 12. 2. 2010, s katerima je bilo ugotovljeno, da nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je postavil zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

V primeru, ko gre za spor o pravici iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da sodišče zadevo obravnava po vsebini, pravočasno vložena tožba zoper dokončno odločbo. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz vročilnice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, je bila dokončna odločba tožene stranke opr. št. ... z dne 12. 2. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 9. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro, tožniku vročena dne 19. 2. 2010. Tožnik je tožbo zoper odločbo z dne 12. 2. 2010, vložil po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka. Sodišče prve stopnje je zato tožnikovo tožbo utemeljeno, na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, kot prepozno vloženo zavrglo.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obrazložitev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče očitno pomotoma zapisalo, da naj bi tudi tožnikova žena prejemala pokojnino. Sodišče je zgolj napačno povzemalo tožnikove navedbe, kot so bile podane v njegovi tožbi z dne 10. 11. 2010. Vendar pa omenjeno ni v ničemer vplivalo na odločitev v sporni zadevi. Odločilno je bilo zgolj vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe zoper dokončno odločbo tožene stranke z dne 12. 2. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.