Jedro

Sodišče sprejema tožnikovo pojasnilo, da informacij o Romuniji ni mogel predložiti tekom postopka, saj se je nahajal v Centru za tujce v Postojni. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati.

Tožnik je v tožbi izpostavil, da položaj prosilcev za mednarodno zaščito ni enak položaju tistih oseb, katerih prošnja je bila predhodno že zavrnjena. Kot je navedeno v poročilu AIDA za Romunijo za leto 2020, na katero se tožnik sklicuje, osebe, ki vložijo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, namreč nimajo pravice do materialnih pogojev za sprejem. Po prepričanju tožnika pa bi slednje lahko pomenilo kršitev 4. člena Listine. Sodišče pri tem še izpostavlja, da je bil na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III razgovor s tožnikom opravljen zgolj v prisotnosti uradne osebe in tolmača, tožnik pa pomoči osebe z ustreznim pravnim znanjem ob tem ni imel. V takšnih primerih je še posebej pomembno, da se z osebo, ki je v našem okolju tujec in ji pravo ni poznano, razgovor opravi še posebej skrbno. Vprašanja, ki so bila tožniku v razgovoru postavljena in so se nanašala na azilni postopek v Romuniji, so vsa izhajala iz položaja prosilca za mednarodno zaščito in ne položaja, kot ga bo imel tožnik v primeru vrnitve v Romunijo, ko bo vložil ponovno prošnjo.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3519/2021/17 (1221-04) z dne 10. 12. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka), saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Romunija (2. točka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 23. 11. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). Izhajajoč iz uradnih podatkov Centralne baze Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je pred tem za mednarodno zaščito že zaprosil v Grčiji 18. 9. 2018 in v Romuniji 1. 4. 2021. Zato je Romuniji v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe EU št. 604/20131 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika ter 6. 12. 2021 prejela pritrdilni odgovor v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

3. Osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III je tožena stranka opravila s tožnikom 8. 12. 2021, na katerem ga je seznanila s potekom postopka, opravljenimi poizvedbami ter dejstvom, da je Romunija sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje. Tožnik je ob tem povedal, da v Romunijo ne želi, ker tam ne spoštujejo človekovih pravic, njegovi sovražniki, to je skupina ljudi iz Islamske republike Pakistan, ki ga želi ubiti, pa vedo, da je tam bival. Povedal je, da se je sprva nahajal v azilnem domu v Bukarešti, kjer težav ni imel in z njim niso ravnali nečloveško. Po prejemu telefonskega klica te sovražne skupine, pa se je prestrašil za svoje življenje in je azilni dom zapustil. Naselil se je v Temišvaru, v zapuščeni hiši v gozdu. V zvezi z vloženo prošnjo za mednarodno zaščito je povedal, da je postopek potekal ob prisotnosti tolmača za urdu jezik ter da je po prejemu negativne odločitve vložil tožbo pri sodišču. Na odločitev sodišča ni počakal, čeprav naj bi jo prejel v roku 24 ur. Med tem je namreč prejel klic sovražne skupine, zato je odšel. Zaradi težav s to skupino si vrnitve v Romunijo ne želi.

4. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi RS prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. Meni, da so težave, ki jih je tožnik navajal v zvezi s sovražno skupino, osebne narave in se ne nanašajo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Ugotavlja, da ni navajal nobenih težav, nečloveškega ali nehumanega ravnanja v času večmesečnega bivanja v nastanitvenem centru v Romuniji. Nasprotno od tega je celo dejal, da v času njegovega bivanja v azilnem domu težav ni imel. Izpostavlja, da je o sovražni skupini začel govoriti šele, ko je prejel negativno odločitev v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Poleg tega so njegove navedbe v zvezi s tem splošne in nekonkretizirane. Tožnik tudi ni navajal, da ga romunski organi ne bi želeli ali ne bi mogli zaščititi, če bi jim za težave povedal. Ugotavlja, da ima Romunija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo podobne pravice kot prosilci v RS. Ugotavlja še, da bi bila odločitev v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito tudi v RS enaka kot v Romuniji, saj ima Romunija uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Meni, da v kolikor obstajajo nova dejstva v zvezi z njegovo prošnjo, bo ta nova dejstva lahko uveljavljal v ponovnem postopku v Romuniji. Iz teh razlogov je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla, saj je za njeno obravnavo odgovorna Romunija.

5. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožnik v tožbi uveljavlja obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v Romuniji, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine oziroma 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). S tem v zvezi se sklicuje na poročilo AIDA za Romunijo, v katerem je med drugim zapisano, da prosilci, ki vložijo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito nimajo pravice do materialnih pogojev za sprejem. Tako po njegovem prepričanju ne bo imel pravice do nastanitve in drugih materialnih pogojev za sprejem. Opozarja še na sodbo Sodišča EU v zadevi Abdullahi proti Bundesaylamt, C-394/12, in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014. 7. Meni, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi članici ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti, pač pa tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Sklicuje se na informacije o Romuniji, iz katerih izhaja, da prosilci za azil, ki vložijo ponovno prošnjo, nimajo dostopa do azilnih centrov. Teh informacij med upravnim postopkom ni mogel predložiti, saj se je nahajal v Centru za tujce, tožena stranka pa ga k predložitvi teh dokumentov niti ni pozvala. Meni, da bi njegova predaja Romuniji pomenila hudo grožnjo njegovemu življenju ter fizičnemu in duševnemu zdravju, saj iz predloženih poročil izhaja, da so begunci in prosilci za azil v Romuniji izpostavljeni težkim razmeram, zakonsko določene pravice pa prosilcem za azil niso zagotovljene. S tem v zvezi se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 iz katere izhaja, da je obstoj utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Ko je enkrat obstoj te domneve izkazan, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi prevali na toženo stranko. Meni, da bi glede na navedeno tožena stranka bila dolžna pridobiti zagotovila v zvezi z nastanitvijo tožnika v primeru njegov predaje Romuniji. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

8. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Obenem predlaga, da sodišče preveri pravočasnost vložene tožbe.

9. Dne 3. 1. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je prebralo upravni in sodni spis s prilogami ter v tožbi navedene spletne strani. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)2, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje3. 10. Na glavni obravnavi je tožena stranka v zvezi z tožbeno navedbo glede sistemskih pomanjkljivosti azilnih postopkov v Romuniji še dodatno navedla, da varnostnih zadržkov glede vrnitve tožnika v Romunijo ni, saj da ima Romunija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Iz nobenih poročil, kot npr. EASO, namreč ni razvidno, da bi bilo vračanje oseb v Romunijo ustavljeno. V zvezi s tožnikovim očitkom glede materialne oskrbe oseb, katerim je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, pa je dodala, da tudi RS oseb, pri katerih je bil postopek odločanja v zvezi z njihovo prošnjo za mednarodno zaščito zaključen, ne nastani v azilni dom, pač pa v Center za tujce.

11. Tožba je utemeljena.

12. V zvezi z ugovorom tožene stranke glede pravočasnosti tožnikove tožbe sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep vročen tožniku oz. njegovemu pooblaščencu na dan srede, 22. 12. 2021 . V pravnem pouku izpodbijanega sklepa je navedeno, da lahko stranka zoper njega sproži upravni spor v treh dneh po prejemu pri Upravnem sodišču RS. Kot je razvidno iz vhodne štampiljke na tožbi, je bila ta vložena na Upravno sodišče priporočeno po pošti v ponedeljek 27. 12. 2021. Četrti odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Glede na navedeno je torej tožba pravočasna, saj je bila vložena na prvi delavnik po soboti in prazniku 25. 12. 2021, torej po dnevu, ki je bil glede na tridnevni rok za vložitev tožbe zadnji dan.

13. V tej zadevi je tožena stranka odločila na podlagi 3. člena Uredbe Dublin III, ki v prvem odstavku določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe.

14. Pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka kot odgovorno državo članico za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito določila Romunijo, je določilo (d) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katerega prošnjo je zavrnila in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, baze Eurodac ter razgovora s tožnikom, se je tožnik pred vstopom v RS nahajal v Romuniji, kjer je 1. 4. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Podatki spisa nadalje izkazujejo, da je Romunija tožnikovo prošnjo zavrnila, kar je v postopku navedel tudi tožnik sam. Tožnik je po tem Romunijo samovoljno zapustil ter novo prošnjo za mednarodno zaščito podal v RS.

15. Skladno z 18. členom Uredbe Dublin III je tožena stranka zaprosila za ugotovitev pristojne države za obravnavo tožnikove prošnje in Romunija je odgovorila, da bo tožnika v skladu z (d) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ponovno sprejela.

16. Nadalje iz drugega in tretjega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III izhaja, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz poglavja III, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

17. Za odločanje v tej zadevi je upoštevaje navedeno treba najprej ugotoviti, ali obstoji utemeljena domneva, da v državi članici, ki je določena za odgovorno za obravnavo prošnje tožnika, obstajajo sistemske pomanjkljivosti oziroma pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. S tem v zvezi pa je glede na položaj tožnika, ki bo imel ob vrnitvi v Romunijo le pravico do vložitve ponovne prošnje, saj je bila njegova prva prošnja zavrnjena, potrebno ugotoviti, da je tožnik v tožbi zatrjeval obstoj prav takih pomanjkljivosti, tožbi pa priložil povzetke iz različnih poročil in člankov, ki se nanašajo na azilni sistem v Romuniji ter se skliceval na poročilo AIDA za Romunijo iz leta 2020, iz katerega izhaja, da osebe, ki vložijo ponovno prošnjo nimajo pravice do materialnih pogojev za sprejem.

18. ZUS-1 v 52. členu določa, da sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa pri tem obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Zakon v nadaljevanju določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

19. V tem primeru ni sporno, da so bile te navedbe in dokazi predloženi šele v upravnem sporu, obstajali pa so že v času upravnega odločanja. Vendar pa sodišče v zvezi s tem sprejema tožnikovo pojasnilo, da informacij o Romuniji ni mogel predložiti tekom postopka, saj se je nahajal v Centru za tujce v Postojni. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati.

20. Tožnik je v tožbi izpostavil, da položaj prosilcev za mednarodno zaščito ni enak položaju tistih oseb, katerih prošnja je bila predhodno že zavrnjena. Kot je navedeno v poročilu AIDA za Romunijo za leto 2020 (94. stran poročila), na katero se tožnik sklicuje, osebe, ki vložijo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, namreč nimajo pravice do materialnih pogojev za sprejem. Po prepričanju tožnika pa bi slednje lahko pomenilo kršitev 4. člena Listine. Sodišče pri tem še izpostavlja, da je bil na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III razgovor s tožnikom opravljen zgolj v prisotnosti uradne osebe in tolmača, tožnik pa pomoči osebe z ustreznim pravnim znanjem ob tem ni imel. V takšnih primerih je še posebej pomembno, da se z osebo, ki je v našem okolju tujec in ji pravo ni poznano, razgovor opravi še posebej skrbno. Vprašanja, ki so bila tožniku v razgovoru postavljena in so se nanašala na azilni postopek v Romuniji, so vsa izhajala iz položaja prosilca za mednarodno zaščito in ne položaja, kot ga bo imel tožnik v primeru vrnitve v Romunijo, ko bo vložil ponovno prošnjo. Zato je kot že navedeno po presoji sodišča v tej zadevi dopustno upoštevati tudi njegovo tožbeno navedbo, v kateri zatrjuje in izkazuje, da položaj, ki bi ga imel sedaj v Romuniji, ni primerljiv s položajem, v katerem je bil v Romuniji pred tem.

21. Sodišče ob tem še ugotavlja, da položaj tožnika toženi stranki ni bil neznan, saj se je opredelila tudi do njegove pravice, da v Romuniji vloži ponovno prošnjo za mednarodno zaščito (stran 4 izpodbijanega sklepa), vendar pa je po presoji sodišča ob tem zgolj pavšalno navedla (stran 3 izpodbijanega sklepa), da imajo tam prosilci podobne pravice kot v RS.

22. Tudi v odgovoru na tožbo se tožena stranka v zvezi s tem tožnikovim ugovorom ni opredelila, na glavni obravnavi pa je pojasnila, da tudi v RS se oseb, ki vložijo ponovno prošnjo, ne nastani v Azilni dom, pač pa v Center za tujce. Sodišče ob tem pojasnjuje, da v tej zadevi ni sporno mesto namestitve, pač pa pravica do materialne oskrbe. Ni sporno, da imajo osebe, katerim je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in nimajo pravice do vložitve nove prošnje, v RS položaj tujca, vendar pa se te osebe namesti v Centru za tujce, kjer imajo glede materialne oskrbe primerljiv položaj s prosilci za azil. 23. Glede na navedeno je zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 3 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).