Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, tudi upoštevaje dosedanjo prakso pri toženi stranki, da je bilo zaposlenim to, da jim bo obračunavana konkretna boniteta, vnaprej znano, to pa ni izkazano za konkretni primer. Zato je bistveno, da je tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil, plačal vozilo, ni pa bil dolžan plačati tudi bonitete. Zaradi neobstoja takšnega dogovora tožena stranka ne more prevaliti breme davčnega plačila na tožnika. Bistveno je torej, da razen dogovora o ceni pogodba o nakupu vozila nima določb, ki bi opredeljevale morebitne ostale denarne obveznosti oziroma stroške tožnika v zvezi z nakupom avta. Glede na navedeno je torej obstajala dolžnost tožene stranke, da plača davčne obveznosti iz naslova bonitete, ne more pa te svoje obveznosti prevaliti na tožnika glede plačila odpravnine, saj z njim takšnega dogovora ni sklenila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo neto zneska odpravnine 5.300,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 1. 2015 dalje do plačila in da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 5.300,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2015 dalje do plačila, zato je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati neto znesek odpravnine 5.300,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 1. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 952,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje in podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je boniteta nakup za ceno, nižjo od primerljive tržne cene, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo na stališče, da gre za boniteto le tedaj, če sta stranki dosegli soglasje o tej sestavini (prodaji s popustom) njune obveznosti, o čemer pa v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Ker med strankama ni bila dogovorjena prodaja oziroma nakup avta v smislu bonitete, po stališču sodišča prve stopnje ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke. Pritožba meni, da je odločitev v sporu odvisna od tega, ali je tožnik od tožene stranke prejel boniteto ali ne. Ker je po ugotovitvi sodišča ni, je tožena stranka neutemeljeno znižala za znesek davkov in prispevkov obračunanih in plačanih za tožnika na znesek bonitete. Takšno stališče je pravno zmotno, pri čemer pritožba izpostavlja, da je boniteta vrsta dohodka iz zaposlitve, ki po 37. členu ZDoh-2 pomeni vsako ugodnost v obliki proizvoda, storitve in druge ugodnosti in vključuje popust pri prodaji blaga in storitev. Ali je bila prodaja izvršena s popustom ali ne, je v smislu davčnih predpisov odvisno od tega, ali je dogovorjena cena prodaje dosegla tržno vrednost ali ne. To ne izhaja samo iz povzete zakonske opredelitve, temveč tudi iz zakonske določbe o vrednotenju bonitet iz 43. člena ZDoh-2. Kriterij obstoja bonitete v smislu davčnih predpisov je torej objektiven, neodvisen od tega, ali sta kupec in prodajalec želela dogovoriti popust ali ne, oziroma ali sta popust k pogodbi kot takšnega izrecno opredelila ali ne. Vprašanje obstoja ali neobstoja obdavčljivega dohodka ni predmet pogodbene avtonomije. Če gre za prodajo pod primerljivo tržno vrednostjo, gre za ugodnost in s tem za boniteto, ne glede na uporabljen besednjak strank. Tožnikova boniteto, na katero je v skladu s slovenskimi predpisi tožena stranka dolžna za tožnika obračunati in plačati davke in prispevke, pomeni odhodek tožene stranke oziroma predstavlja prihodek tožnika. Poudarja, da je bilo tožniku v naprej znano, da kupuje avto s popustom, popust pa je bil tudi unovčen, saj je tožnik navedeno vozilo nekaj tednov po odkupu prodajal za slabih 29.000,00 EUR. Tožnikova seznanjenost o nakupu s popustom, to je boniteti, ni pravno odločilna za vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna za boniteto obračunati davke in prispevke. Navaja, da je tudi vinjeta za leto 2015, za decembra 2014 odkupljen avto, boniteta, ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi moral slediti zaključek, da je bil tožnik ob nakupu avta deležen bonitete kot dohodka iz zaposlitve, da je bila zaradi tega tožena stranka dolžna za tožnika obračunati in plačati davke in prispevke v višini 5.300,00 EUR, izvršiti akontacijo dohodnine z odtegljajem, ki se mora izvesti v breme kateregakoli dohodka, ki je bil tožniku kot davčnemu zavezancu izplačan v denarju. Iz sodbe ni razvidno, zakaj naj bi bile kogentne določbe ZDoh-2 in ZDavP-2 v konkretnem primeru nepomembne. Takšno stališče sodišča prve stopnje je nerazumljivo, pri čemer se je tožena stranka sklicevala tudi na sodbo II Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 126/2012. 3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. V odgovoru prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik vtožuje neto razliko odpravnine na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 29. 12. 2014. Po navedenem sporazumu je upravičen do bruto odpravnine v višini 31.000,00 EUR. Tožena stranka je od navedenega bruto zneska obračunala prispevke v znesku 6.851,00 EUR ter dohodnino v znesku 12.074,50 EUR. Neto odpravnina tako znaša 12.074,50 EUR, od tega zneska pa je tožniku že izplačala neto znesek 6.774,15 EUR. Preostanka neto odpravnine v znesku 5.300,35 EUR mu ni izplačala, saj je štela, da je za tožnika ta znesek že plačala Finančni upravi Republike Slovenije, ko je morala obračunati prispevke in dohodnino od zneska bonitete zaradi tožnikovega nakupa službenega vozila po knjigovodski ceni, ki je nižja od tržne cene vozila.

7. V citiranem sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sta se stranki sporazumeli, da bo tožnik skladno s sklepom nadzornega sklepa tožene stranke z dne 24. 12. 2014 odkupil službeno vozilo, katero je uporabljal na podlagi Pogodbe o stalni uporabi službenega avtomobila za službene in ostale potrebe z dne 30. 4. 2013. Sporazum v v 5. členu določa, da se vozilo odkupi po knjigovodski vrednosti na presečni dan 31. 12. 2014, tožnik pa plača kupnino najpozneje do 30. 1. 2015. Knjigovodska vrednost vozila je na presečni dan 21. 12. 2014 znašala 17.518,00 EUR, primerljiva vrednost vozila enake znamke, tipa, opreme in starosti pa je po Eurotax-u (računalniški program za cenitev vozil) znašala 26.270,00 EUR. Znesek razlike med knjigovodsko vrednostjo in dejansko vrednostjo znaša 8.752,00 EUR. Tožena stranka je navedeni znesek obravnavala kot boniteto v smislu 39. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.). Ker je bila tožena stranka dolžna na podlagi ZDoh-2 obračunati prispevke in dohodnino od skupnega zneska bonitete v višini 8.862,00 EUR, je znesek plačanih prispevkov in davka v skupni višini 5.300,35 EUR (1.958,50 EUR prispevkov in 3.341,85 EUR bonitete) odštela od neto zneska odpravnine v višini 12.074,50 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja dejstva in zavzelo pravna stališča: - pogodbena obveznost tožnika glede nakupa vozila je bila določena kot knjigovodska vrednost avta, tak dogovor pa je povsem dopusten glede na obligacijsko načelo pogodbene avtonomije strank; - za prodajo s popustom, ki predstavlja pravno relevantno podlago za obračun bonitete, gre lahko le tedaj, če sta stranki dosegli soglasje o tej sestavini posla (prodaje s popustom) in njune obveznosti v zvezi s tem, česar pa stranki nista dogovorili; - v pogodbi o stanju uporabe službenega avtomobila za službene in ostale potrebe, ki sta jo stranki sklenili 30. 4. 2013, je določeno, da se tožnik obvezuje plačevati boniteto za stalno rabo vozila, tožena stranka pa se obvezuje obračunavati tožniku to boniteto v višini in možnostmi določenimi v ZDoh-2. 9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tudi upoštevaje dosedanjo prakso pri toženi stranki, da je bilo zaposlenim to, da jim bo obračunavana konkretna boniteta, vnaprej znano, to pa ni izkazano za konkretni primer. Zato je bistveno, da je tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil, plačal vozilo, ni pa bil dolžan plačati tudi bonitete. Zaradi neobstoja takšnega dogovora tožena stranka ne more prevaliti breme davčnega plačila na tožnika. Bistveno je torej, da razen dogovora o ceni pogodba o nakupu vozila nima določb, ki bi opredeljevale morebitne ostale denarne obveznosti oziroma stroške tožnika v zvezi z nakupom avta. Glede na navedeno je torej obstajala dolžnost tožene stranke, da plača davčne obveznosti iz naslova bonitete, ne more pa te svoje obveznosti prevaliti na tožnika glede plačila odpravnine, saj z njim takšnega dogovora ni sklenila. Zato ni bistveno sklicevanje tožene stranke na zakonsko opredelitev bonitete (4. alinea prvega odstavka 37. člena ZDoh-2) oziroma na dolžnost plačila, ki naj bi objektivno izhajala iz dejstva, da je tožnik za avto plačal nižjo kupnino od tržne vrednosti, saj pravdni stranki ob nakupu nista nista sklenili dogovora, da bi tožnik toženi stranki povrnil stroške, ki jih je tožena stranka kot davčni plačnik plačala Finančni upravi RS.

10. Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 126/2012 z dne 4. 7. 2012. Iz jedra objavljene odločbe izhaja, da je DURS-u plačana akontacija dohodnine od dohodkov iz življenjskega zavarovanja delna izpolnitev, ki se upošteva, kot da bi bilo izpolnjeno upniku. V obravnavani zadevi je tožena stranka (zavarovalnica) tožeči stranki plačevala mesečno rento na temelju pogodbe o življenjskem zavarovanju. Tožeča stranka je menila, da so ti zneski prenizki glede na sklenjeno pogodbo. Od tožene stranke je zahtevala razliko med prejetimi in po njenem mnenju dolgovanimi zneski od aprila 2006 do maja 2011 (za vsak mesec posebej), skupaj z zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je v navedeni zadevi zavzelo stališče, da je tožeča stranka davčni zavezanec, tožena stranka pa je bila plačnik akontacije dohodnine iz rente. Čeprav plača akontacijo dohodnine plačnik, se z akontacijo dohodnine v resnici izpolnjuje davčna obveznost davčnega zavezanca. Če plačnik plača akontacijo dohodnine, to torej stori v korist davčnega zavezanca. Morebitno plačilo akontacije davka (po davčnopravnih predpisih) pomeni izpolnjevanje pogodbene obveznosti (nastale po civilnopravnih predpisih) do davčnega zavezanca. Upniku osebno sicer ni izplačan celoten pogodbeno dolgovani znesek, temveč je del zneska plačan davčnemu organu kot akontacija dohodnine. Obveznost je delno izpolnjena naravnost upniku, delno pa Republiki Sloveniji. Takšno dolžnikovo ravnanje velja za izpolnitev po prvem odstavku 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Iz prikazanega je razvidno, da se odločitev nanaša (le) na obračun akontacije dohodnine iz rente, ter da se akontacija, ki jo plača zavarovalnica, šteje kot del obveznosti, v celoti pa zavarovalnica izpolni svojo obveznost z izplačilom „neto“ zneska rente zavarovancu. Odločitev v citirani zadevi bi bila za obravnavani spor relevantna le, če bi iz odločitve Višjega sodišča v Ljubljani izhajalo, da bi tožena stranka plačilo akontacije dohodnine iz naslova mesečne rente upoštevala pri pobotu kakšne druge pravice tožeče stranke. To pa iz odločitve ne izhaja. Gre torej za drugačen pravni položaj, saj zavarovalnica zneska akontacije dohodnine ni uveljavljala v pobot pri kakšni drugi obveznosti do zavarovanca, kot je to primer v obravnavani zadevi, temveč je le izvršila odvod davščin od bruto zneska mesečne rente in s tem izpolnila svojo celotno obveznost do zavarovanca.

11. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

14. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP).