Jedro

Ob primerjavi pravnega standarda nevarne dejavnosti z okoliščinami konkretnega primera se pokaže, da »montiranje« kondenzatorjev na hladilne skrinje za tekočim trakom ni takšno delo, ki bi po svoji naravi in opravljanju pomenilo povečano nevarnost nastanka škode na življenju in zdravju ljudi ali drugih dobrinah, niti ne v okoliščini, ko morajo delavci zaradi visokih norm in pritiska nadrejenih hiteti, na voljo pa imajo le en transporter za 40 delavcev.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: Tožena stranka G. d.d., je dolžna tožeči stranki F. Š., plačati odškodnino v znesku 7.115,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 139,78 EUR od dne 15. 09. 2003 dalje do prenehanja obveznosti, 19,70 EUR od dne 04. 12. 2003 dalje do prenehanja obveznosti,

6.955,63 EUR od dne 11. 02. 2004 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku, to je za še zahtevanih 1.390,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 02. 2004 dalje do prenehanja obveznosti, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 3.121,64 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15–dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 146,20 EUR pritožbenih stroškov, vse v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo odškodnino v višini 4.269,07 EUR s pripadki za škodo nastalo v posledici nesreče pri delu, ki jo je tožnik utrpel kot delavec tožene stranke dne 18. 06. 2003. V presežku, to je še za zahtevanih 4.236,26 EUR, je zahtevek zavrnilo. Sodišče je glede temelja odškodninske odgovornosti razsodilo, da je za obravnavani škodni dogodek podana deljena odgovornost, in sicer je tožena stranka odgovorna 60 %, tožnik pa 40 %. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne 1.713,74 EUR pravdnih stroškov, tožniku pa, da toženi stranki povrne 197,80 EUR pravdnih stroškov.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe za znesek 4.236,26 EUR in glede stroškov ter uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni tako, da prisodi tožniku poleg prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino v višini 4.236,26 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in da toženi stranki naloži plačilo vseh, po tožniku zaznamovanih pravdnih stroškov. Materialnopravno je napačna odločitev sodišča, da objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Delo, ko morajo delavci zaradi visokih norm hiteti, pri čemer imajo za premikanje težkih palet na voljo samo en transporter oziroma viličar na 40 delavcev je zagotovo delo s povečano stopnjo nevarnosti. Nadalje tožnik sodišču očita, da je zaključek, da je tožnik zaradi tega, ker je sam ročno potegnil paleto soprispeval kar 40 % k obravnavanemu škodnemu dogodku, materialnopravno zmoten in odraža nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstvo je, da je izvedenec iz varstva pri delu ugotovil, da je tožena stranka tolerirala in celo spodbujala vlečenje težkih palet, kar je v nasprotju s predpisi varnega dela, vse z namenom doseganja norme in pospešitve delovnega procesa. Kršitev, ki se jo očita tožniku, da ni počakal na transporterja, je v primerjavi s kršitvami, ki so bile ugotovljene na strani tožene stranke, neznatna in torej ne gre tožniku pripisati prav nobene sokrivde za nastalo mu škodo. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. Ips 463/2006. Glede višine odškodnine je sodba že zaradi deleža 60 % priznane odškodnine nepravilna, pa tudi »priznani zneski« po posameznih zahtevkih so prenizki. Prisojena odškodnina 2.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja je bistveno prenizka, saj je sodišče prenizko vrednotilo objektivne ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Višjo odškodnino opravičuje že sama narava telesne poškodbe in prepričljiva izpoved tožnika ter dejstvo, da bo tožnik telesne bolečine doživljal do konca svojega življenja, t.j. še približno 40 let. Tako bi moralo sodišče tožniku iz tega naslova priznati celotno odškodnino, ki jo je vtoževal (3.338,34 EUR). Prav tako tožnik meni, da je upravičen tudi do celotnega vtoževanega zneska 1.251,88 EUR iz naslova strahu, saj je utrpel hud primaren strah, ki se je nato razvil v hud sekundaren strah, ki je trajal 1 dan, srednje hud pa še nadaljnje 3 tedne. Ker opravlja fizično naporna dela in je torej odvisen od tega, v kakšnem stanju ima zgornje okončine, je bil še posebej zaskrbljen za izid zdravljenja, zaradi česar je prisojena odškodnina v višini 700 EUR iz naslova strahu prenizka. Tožnik oporeka tudi celotni prisojeni odškodnini, ker ta ne ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj bi moralo sodišče izračunati povprečje uspeha tožnika glede na uspeh po temelju in glede na uspeh po višini, in ne napačno zaključiti, da je uspel v predmetni pravdi zgolj v višini 50 %. Vendar pa meni, da je upoštevajoč zgoraj navedena dejstva upravičen do povračila celotnih pravdnih stroškov, saj je tožena stranka tista, ki je 100 % odgovorna za nastalo mu škodo.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tudi tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Navaja, da ji ni mogoče očitati 60 % krivdne odgovornosti zato, ker je tiho dopuščala ročno prestavljanje palet. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da se je razvila praksa ročnega prestavljanja težkih palet in da so nadrejeni to tolerirali, ampak so izpovedbe zaslišanih različne, iz česar je kvečjemu zaključiti, da je verjetno v proizvodnem procesu kakšen delavec ročno prestavil že zelo izpraznjeno paleto, ki ni bila več težka. Če pa se je posamezni delavec odločil za ročno prestavljanje polnih palet, pa nikakor ne moremo govoriti o pomanjkanju nadzora in tihem toleriranju nepravilnega dela s strani tožene stranke, ampak gre za kršitev delavca, za katero je odgovoren sam. Tožnik je bil strokovno usposobljen in samostojen pri svojem delu, zato za svoja ravnanja odgovarja sam, in sicer do tiste meje skrbnosti, ki se zahteva od povprečnega delavca za enako delovno mesto. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper višino dosojene odškodnine, saj je ta previsoka. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti in odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta najmanj za ½ previsoko določeni in nista primerljivi z že dosojenimi odškodninami v podobnih primerih. Tožnik zaradi poškodbe leve roke ni opustil nobenih aktivnosti, niti dela na kmetiji niti športnih aktivnosti. Dosojena odškodnina za strah ni utemeljena. Končno se tožena stranka pritožuje tudi glede določitve teka zamudnih obresti od zneska 139,78 EUR in 19,70 EUR, ker sodišče pri določitvi zneskov materialne škode ni upoštevalo 60 % odgovornosti tožene stranke. Meni tudi, da ni upravičen do povrnitve stroškov za predpravdni odškodninski zahtevek in tudi ne do stroškov za končno obrazloženo poročilo stranki.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podana. Tožnik je zatrjeval, da delo sestavljalca hladilno zamrzovalnih naprav za tekočim trakom predstavlja nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer v okoliščini, ko mora delavec zaradi visokih norm hiteti, pri čemer ima za premikanje težkih palet na voljo samo enega viličarja na 40 delavcev. Ob primerjavi pravnega standarda nevarne dejavnosti z okoliščinami konkretnega primera se pokaže, da »montiranje« kondenzatorjev na hladilne skrinje za tekočim trakom ni takšno delo, ki bi po svoji naravi in opravljanju pomenilo povečano nevarnost nastanka škode na življenju in zdravju ljudi ali drugih dobrinah, niti ne v okoliščini, ko morajo delavci zaradi visokih norm in pritiska nadrejenih hiteti, na voljo pa imajo le en transporter za 40 delavcev. Konkretne okoliščine škodnega primera niso bile takšne, da bi pomenile večjo nevarnost od povprečne, poleg tega pa je imel delavec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, možnost premik težke palete opraviti s priklicem viličarja, torej je imel možnost odvrniti vir nevarnosti.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje delno nepravilno uporabilo materialno pravo pri presoji deleža odškodninske odgovornosti tožene in tožeče stranke. Iz ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je moral tožnik opravljati delo v okoliščinah, ki v celoti niso ustrezale predpisanim ukrepom iz varstva pri delu. Iz izpovedi prič, katerih verodostojnost tožeča in tožena stranka ne izpodbijata, izhaja, da so tožniku nadrejeni videvali, kako so delavci ročno premikali težke palete, a so to tolerirali. Navedeno je izpovedal tudi tožnik zaslišan kot stranka, potrdil pa izvedenec iz varstva pri delu. Slednji je v svojem mnenju izpostavil, da tožnikova ocena o zmožnosti dvigovanja težjih bremen ni bila pravilna, da pa si je kot delavec svoje znanje pridobival prav s potrditvijo v praksi (čemur pravimo izkušnje). Ker je tožnik takšno dvigovanje pred nezgodo opravil že večkrat in mu takšno ravnanje do škodnega dne ni povzročilo kakršnekoli poškodbe, takšno ustaljeno prakso pa je videl tudi pri ostalih delavcih, pri čemer pa ga pri teh dvigovanjih ni nihče (torej tudi ne njegovi nadrejeni) oviral oz. jim prepovedoval, je dobil izkušnjo, da to kar počne ni napačno. Nasprotno, pa je bil delodajalec - tožena stranka, dolžan izvajati nadzor nad izvajanjem del, upoštevanjem navodil in predpisov s področja VZPD ter v primeru kršitve le – teh ustrezno ukrepati. To pa pomeni, da bi moral delodajalec izvesti dodaten poduk delavcem, v kolikor pa bi šlo za ponovne kršitve, pa izvesti ukrep odstranitve z dela ter posledično, v skladu z internimi akti družbe, izvesti disciplinski postopek.

Po povedanem pritožba tožnika utemeljeno graja odločitev o tem, da je tožnik zaradi tega, ker je sam ročno potegnil paleto soprispeval kar 40 % k obravnavanemu škodnemu dogodku. Po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje 100 % odškodninsko odgovornost tožene stranke in ima podlago v I. odstavku 131. člena OZ, prispevek tožnika k nastanku škode pa je neznaten. Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so delavci, konkretno na prvi liniji, kjer jih je bilo 40, bili vsi odvisni od enega viličarja, pri čemer so imeli predpisane visoke norme (po izpovedbah prič so morali narediti med 260 in 280 skrinj na dan), za izdelavo ene skrinje pa je imel delavec za to, da doseže normo, časa manj kot 2 minuti (po izpovedbah tožnika le 1,46 min), zaradi česar se je fizično premikanje težkih palet (polna paleta tehta 95 kg) dopuščalo in celo spodbujalo, tožniku ni mogoče pripisati 40 % odgovornosti, ampak je njegov prispevek glede na dejanske okoliščine primera neznaten. Navedena dejstva, ki jih je potrdil tudi izvedenec iz varstva pri delu, dajejo sodišču zaključiti, da je bil delovni proces s strani tožene stranke slabo organiziran, tožena stranka oziroma tožniku nadrejeni delavci, ki so bili odgovorni za varnost pri delu, so tolerirali vlečenje težkih palet, kar je v nasprotju s predpisi varnega dela, opustili so dolžno skrbnost in nadzor nad izvajanjem del in upoštevanjem navodil ter predpisov s področja VZPD, ko so te kršitve zaznali, niso ukrepali v skladu z pooblastili in niso delavcev, ki so palete fizično sami premikali odstranili z dela ali pa zoper njih uvedli disciplinske postopke. Takšne grobe kršitve pa utemeljujejo 100 % odškodninsko odgovornost tožene stranke. Okoliščina, da tožnik ni poklical viličarja in je sam premaknil paleto, je zato v obravnavanih okoliščinah ob ugotovljenih hudih kršitvah varstvenih predpisov s strani delodajalca, tako neznatna in zanemarljiva, da ne opravičuje ugotovitve kakršnegakoli prispevka oškodovanca k nastali škodi.

Obe pritožbi napadata tudi zaključke sodišča prve stopnje o višini primerne odškodnine za posamične oblike negmotne škode. Za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja je tožnik zahteval plačilo 3.338,34 EUR, sodišče pa mu je priznalo znesek v višini 2.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče pri odmeri odškodnine ustrezno uporabilo merila iz 179. člena OZ. Stopnja telesnih bolečin in nevšečnosti ter njihovo trajanje in pomen prizadete dobrine opravičujejo odškodnino v prisojeni višini. Dosojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR je ustrezna satisfakcija tako za bolečine, kot za vse težave, ki jih je v zvezi z zdravljenjem in v času zdravljenja opisuje tožnik, tudi v pritožbi. Glede na to, da pri zdravljenju ni bilo zapletov, upoštevajoč zahtevnost rehabilitacije, izvršene zdravniške posege in čas zdravljenja, prisojena odškodnina, gledano s primerljivimi škodami, ni nizka ne previsoka, ampak primerna.

Za strah je sodišče tožniku priznalo 700,00 EUR, zahteval pa je 1.251,88 EUR. Pritožbo zoper zavrnilni del višine zahtevka za strah tožnik utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje pri oceni intenzivnosti sekundarnega strahu povsem spregledalo dejstvo, da je tožnik delavec, ki opravlja fizično naporna dela in je njegova eksistenca odvisna od tega, ali je fizično zmožen opravljati neka dela, zaradi česar je bil še posebej zaskrbljen za izid zdravljenja, saj ni vedel, ali bo še sploh sposoben za svoje delo. Nasprotno pa tožena stranka zatrjuje, da dosojena odškodnina za strah ni utemeljena, saj je bil primaren strah le kratkotrajen, sekundaren pa je trajal le do diagnostične obdelave pri kirurgu, ki je izključil resnejše poškodbe. Na podlagi zaslišanja tožnika in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik ob samem poškodovanju utrpel kratkotrajen nekaj sekund trajajoč srednje hud primaren strah. Sekundarni strah je sodišče oprlo na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec sekundaren strah ocenil kot strah, ki ga je tožnik trpel po poškodbi do pregleda v kirurški ambulanti, zaradi zaskrbljenosti pred hujšimi trajnimi posledicami poškodovanja. Ta strah je bil srednje hud, trajal pa je 1 dan. Nadalje je izvedenec še ocenil, da je tožnik trpel tudi lažjo obliko sekundarnega strahu pred trajnimi posledicami, dokler se bolečine niso bistveno zmanjšale in se je ponovno vzpostavila dobra gibljivost komolčnega sklepa. Ta strah je trajal 3 tedne. Upoštevajoč navedeno, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je glede na intenzivnost in trajanje strahu prisojena odškodnina za strah v višini 700,00 EUR priznana v primernem znesku glede na konkretne ugotovitve in materialnopravno podlago.

Odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.755,63 EUR je prvostopenjsko sodišče tožniku priznalo v okviru zahtevane odškodnine. Takšno odločitev napada s pritožbo le tožena stranka, ki zatrjuje, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljene posledice tožnikove poškodbe vsaj za polovico previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi odškodnina iz omenjenega naslova priznana v primernem znesku. Sodišče je utemeljeno sledilo jasnemu in argumentiranemu mnenju izvedenca ter po njegovemu zaslišanju pravilno ugotovilo, da je zaradi obravnavane poškodbe pri delu posledično prišlo do trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti zaradi bolečin, ki se mu v predelu levega komolca pojavijo pri večjih fizičnih obremenitvah levega zgornjega uda, po dolgotrajnih fizičnih opravilih in opravilih, ki zahtevajo dalj časa trajajoč prisiljen položaj uda v komolčnem sklepu. Takšne ugotovitve smiselno potrjujejo izpoved tožnika, da ima zaradi obravnavane poškodbe doma na kmetiji težave, tako npr. pri košnji trave s kosilnico, oz. pri vseh težjih fizičnih opravilih. Tudi avto težje vozi, manjše omejitve ter težave pa ima še pri rekreativnih športnih dejavnostih, predvsem pri nekaterih igrah z žogo (košarka, odbojka). Tožnik je bil tudi premeščen na drugo delovno mesto, vendar pa je njegovo delo še vedno vezano na pretežno fizična opravila. Izvedenec je še ugotovil, da je pri tožniku prišlo do pretrganja dela mišičnih vlaken, zaradi česar prihaja do hitrejše utrudljivosti pri ponavljajočih se opravilih, kar pomeni, da tožnik pri tistih delih, ki trajajo dlje časa, porabi več časa, da jih opravi, kot pred nezgodo. Glede na navedeno je sodišče odmerilo primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.755,63 EUR.

Navržene navedbe tožnika, da celotno dosojena odškodnina ne dosega standarda pravične in primerne denarne odškodnine ter navedbe tožene stranke, da tako dosojena višina ni v skladu s sodno prakso, so pravno zmotne, saj je celotna odškodnina sumarij posameznih postavk denarne odškodnine, katerih višino je prvostopenjsko sodišče primerno in pravično odmerilo glede na okoliščine obravnavanega škodnega primera. Od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče toženi stranki v plačilo tožniku prisodilo tudi zamudne obresti, in sicer od 11. 02. 2004 dalje do prenehanja obveznosti. Teku zamudnih obresti ne oporeka nobena od pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki priznalo tudi vso zahtevano odškodnino iz naslova materialne škode, in sicer znesek 139,78 EUR za kolikor je bil tožnik prikrajšan na plači ter znesek 19,70 EUR za plačan račun št. 199952973 za zdravniško potrdilo. Glede na ugotovljeno 100 % odgovornost tožene stranke, takšna višina odškodnine za materialno škodo ni več vprašljiva. Skupaj je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati 7.115,11 EUR s pp (6.995,63 EUR na račun nematerialne škode in 159,48 EUR na račun materialne škode).

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (4. tč. 358. člena ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno. Uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP) ni zasledilo.

V posledici spremembe prvostopne sodbe je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka na prvi in pritožbeni stopnji. Stroške tožnika je prvo sodišče odmerilo na 3.427,49 EUR, glede na uspeh v pravdi v višini 92 % (100 % po temelju, 83 % po višini) mu je tožena stranka dolžna povrniti 3.153,29 EUR. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo v višini 395,00 EUR glede na uspeh v pravdi, ji je tožnik dolžan povrniti 31,6 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 3.121,60 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem postopku je tožnik uspel po temelju, ne pa po višini. Tako mu je tožena stranka dolžna povrniti polovico pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo na 292,41 EUR, polovico predstavlja znesek 146,20 EUR. Priznani so stroški sestave pritožbe 500 točk, poročilo stranki 20 točk, korespondenca 5,00 EUR in 20 % DDV.