Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izpodbijana odločba je posledica spremenjenih zakonskih določb (ZKP-N), po kateri je tožniku (prej s.p.) onemogočeno nadaljnje opravljanje dejavnosti vročenja, ki jo je pred tem opravljal od leta 2002 dalje. Sodišče se strinja s toženko, da je zakonska ureditev subjektov vročanja v diskreciji zakonodajalca.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju Ministrstvo, tudi toženka) ugotovilo, da je pooblaščenemu vročevalcu A.A. (tožnik) s.p., Svetovanje in storitve, s sedežem ..., ..., z dnem 20. 10. 2019 prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja, št. 165-09-12/02 z dne 3. 7. 2002 (1. točka izreka). Z dnem 20. 10. 2019 pooblaščeni vročevalec A.A. s.p., Svetovanje in storitve, preneha opravljati dejavnost vročanja za sodišče (2. točka izreka). Navedeni pooblaščeni vročevalec mora v roku 15 dni od vročitve te odločbe Ministrstvu za pravosodje predati podatke v evidenci, ki jo je vodil v skladu z 8. členom Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 104/10, 35/13, 63/16, 10/17-ZPP-E in 22/19 – ZKP-N) in podatke v evidenci, ki jo je vodil na podlagi Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja, in o pravilih za njihovo delovanje (Uradni list RS, št. 32/00, 118/00, 22/02, 87/03 in 88/07) ter vrniti vse izkaznice, ki so bile izdane osebam, ki so pri njem opravljale vročanje.
2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo tožniku na njegovo pisno zahtevo na podlagi tedaj veljavnih določil četrtega odstavka 132. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvega, drugega ter tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje (v nadaljevanju Pravilnik) izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja. Z dnem izdaje dovoljenja je bil tožnik kot pooblaščeni vročevalec na podlagi 3. člena Pravilnika vpisan v register pooblaščenih vročevalcev in je svojo dejavnost opravljal kot A.A. s.p., Svetovanje in storitve.
3. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-N) v prehodnih in končnih določbah v prvem odstavku 139. člena določa, da pravne in fizične osebe, ki imajo dovoljenje ministra, pristojnega za pravosodje, za opravljanje vročanja in so vpisane v register pooblaščenih vročevalcev, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje, v skladu s Pravilnikom o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 104/10, 35/13, 63/16, 10/17 – ZPP-E in 22/19 – ZKP-N), prenehajo opravljati dejavnost vročanja za sodišče z dnem začetka uporabe tega zakona. Iz četrtega odstavka 139. člena ZKP-N nadalje izhaja, da z dnem ukinitve registra iz prejšnjega odstavka ministrstvo za pravosodje izda ugotovitveno odločbo, s katero se ugotovi, da je pooblaščenemu vročevalcu prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja. Tretja točka izreka izpodbijane odločbe pa temelji na petem odstavku 139. člena ZKP-N. 4. Navedeno odločbo s tožbo izpodbija A.A. (tožnik) (prej A.A. s.p., Svetovanje in storitve) – tožnik, saj se z njo ne strinja. Tožnik je bil pooblaščeni vročevalec in njegova edina dejavnost je bila dejavnost vročanja za sodišče. Z izdajo izpodbijane odločbe je bilo odločeno, da tožnik kot pooblaščeni vročevalec z 20. 10. 2019 preneha opravljati dejavnost vročanja za sodišča. Posledično je 20. 10. 2019 ostal brez dela, prenehal je tudi poslovati kot podjetnik in bil 26. 10. 2019 izbrisan iz poslovnega registra. Ostal je brez vseh prihodkov, pri čemer navaja, da mora skrbeti za preživljanje treh otrok, žena kot trgovka pa prejema nizke prihodke. Tožnikova družina se je tako z uveljavitvijo in uporabo določb ZKP-N znašla v socialni stiski. Ker mu je prenehal status samostojnega podjetnika, tožnik ne vlaga tožbe v tem statusu.
5. Tožnik navaja, da je z uveljavitvijo in uporabo ZKP-N ter z izdajo izpodbijane odločbe in z njeno izvršitvijo kršeno ustavno načelo, da je Republika Slovenija pravna in socialna država (2. člen Ustave RS), tožniku pa so kršene temeljne človekove pravice in sicer pravica do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), pravica do dela (49. člen Ustave RS) ter pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V nadaljevanju pojasnjuje, da je ZKP-N v 23. členu spremenil določbo 117. člena ZKP. Slednji je pred spremembo določal: „Pisanja se vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Z uveljavitvijo in uporabo določbe 23. člena ZKP-N pa se je besedilo prvega stavka prvega odstavka 117. člena ZKP spremenilo tako, da se glasi: „Pisanja se vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po detektivu in izvršitelju.“ Z navedeno zakonsko spremembo je zakonodajalec ukinil dejavnost vročanja za sodišča osebam (pravnim in fizičnim – pooblaščenim vročevalcem), ki niso detektivi ali izvršitelji. Tožnik opisuje še druge s tem povezane določbe kazenskega postopka, ki jih je zakonodajalec prav tako spremenil. 6. Navedene spremembe, ki jih je določil ZKP-N glede oseb, pooblaščenih za vročanje, po katerih osebe, ki niso detektivi in izvršitelji, prenehajo opravljati dejavnost vročanja za sodišča z dnem začetka uporabe tega zakona, po mnenju tožnika predstavljajo kršitev ustavnega načela, da je Republika Slovenija pravna in socialna država ter predstavljajo kršitev temeljnih človekovih pravic tožnika in sicer: pravice do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), pravice do svobode dela (49. člen Ustave RS), pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in kršitev 66. člena Ustave RS, da je dolžna država ustvarjati možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavljati njuno zakonsko varstvo. Tožnik meni, da je zakonska podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba, neustavna ter izpodbijana odločba posledično nezakonita. Tožnik meni, da so mu z izpodbijano odločbo kršene temeljne človekove pravice in meni, da pri izdaji navedene odločbe ni bil pravilno uporabljen zakon ter uveljavlja razloge, zaradi katerih naj se upravni akt izreče za ničnega. Prav tako uveljavlja toženi razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka.
7. Tožnik v nadaljevanju opisuje, da je 3. 7. 2002 pridobil dovoljenje Ministrstva za opravljanje dejavnosti vročanja in da je bil od tedaj dalje pooblaščeni vročevalec ter torej preko sedemnajst let opravljal dejavnost vročanja za sodišča. Z namenom, da bo izvajal vročanje kot pooblaščeni vročevalec, je tožnik odprl podjetje v statusni obliki samostojnega podjetnika (podjetje je odprl 15. 5. 2002). Vsaj zadnjih deset let je pridobival vse prihodke izključno iz naslova vročanja za sodišča. Pri tem tožnik opisuje koliko sodnih vročitev je opravil v posameznih obdobjih, ki jih navaja, s čimer utemeljuje, da je bila tožnikova edina dejavnost in edini vir zaslužka vročanje za sodišča ter navaja, da je to dejavnost opravljal strokovno, kvalitetno in uspešno. Pojasnjuje, da se še sodišča v tako kratkem času niso uspela prilagoditi spremenjenim določbam zakona, zato je še toliko bolj jasno, da je nemogoče, da bi tožnik v tako kratkem času (med uveljavitvijo in uporabo zakona) prilagodil poslovanje in si omogočil preživetje, saj mu je bilo izključni vir preživljanja opravljanje dejavnosti vročanja za sodišča. 8. V nadaljevanju tožnik navaja, da je z uveljavitvijo in uporabo določb ZPP-E (na podlagi prehodne določbe 126. člena ZPP-E in spremembe določbe 132. člena ZPP) bila v septembru 2017 v pravdnih postopkih ukinjena možnost vročanja sodnih pisanj po pooblaščenih vročevalcih (vpisanih v register) ter uvedeno sodno vročanje pisnih pošiljk izključno po izvršiteljih in detektivih. Obseg vročanja za sodišča, opravljenih po določbah ZPP, je bil majhen, zato ta zakonska sprememba ni bistveno spremenila položaja tožnika. Položaj tožnika pa se je bistveno spremenil, ko je bila z uveljavitvijo novele ZKP-N v celoti ukinjena možnost sodnega vročanja za pooblaščene vročevalce. Tožnik se sklicuje na podjetništvo, kot temeljno načelo gospodarske ureditve, ter človekovo pravico, v kar meni, da je z izpodbijano odločbo in zakonsko ureditvijo poseženo. Tudi zakonodajalec ob sprejemanju novele ZKP-N ni navedel razlogov, ki bi opravičevali poseg v status tožnika, temveč se je skliceval le na ZPP-E. 9. Tožnik meni, da so mu z izpodbijano odločbo odvzele že pridobljene pravice ter mu tudi ni bilo omogočeno ustrezno obdobje, v katerem bi lahko pridobil pogoje za opravljanje funkcije izvršitelja ali detektiva. Meni tudi, da ne obstajajo okoliščine na strani javnega interesa in pravne varnosti, zaradi katerih registrirani pooblaščeni vročevalci ne bi mogli opravljati dejavnosti vročanja za sodišča pod prej veljavnimi pogoji. Upravni organ je tožniku z uveljavitvijo in uporabo ZKP-N odvzel pravico do izvajanja gospodarske dejavnosti in izvajanje le-te omogočil izključno manjši skupini privilegiranih oseb (izvršitelji, detektivi). Z izpodbijano odločbo je upravni organ kršil tožnikovo pravico do svobode dela (49. člen Ustave RS) ter pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Z odvzemom pravice do sodnega vročanja je tožnik ostal brez vseh prihodkov in je tudi zaprl podjetje (to je status samostojnega podjetnika). Poseženo mu je bilo v zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in v pravico do svobode dela (49. člen Ustave RS). Izpodbijana odločba predstavlja kršitev 66. člena Ustave RS, saj je tožniku odvzeta pravica do opravljanja edine dejavnosti, ki jo je opravljal ter predstavlja kršitev 2. člena Ustave RS. Med drugim tožnik kot dokazne predloge predlaga zaslišanje naslednjih oseb: tožnika, tožnikove računovodkinje B.B., predstavnika finančno računovodske službe Okrožnega sodišča v C. in predsednice Okrajnega sodišča v C.. Tožnik predlaga, da sodišče postopek prekine in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti. Prav tako predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.
10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in dodatno utemeljuje izpodbijano odločbo. Sklicuje se na ZKP-N, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, zaradi česar zavrača tožnikove očitke o zmotni uporabi materialnega prava in nepravilno oz. nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. V postopku prav tako niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, saj je šlo v obravnavani zadevi za skrajšani ugotovitveni postopek na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prav tako zavrača tožnikove ugovore o kršitvi ustavnih pravic, na katere se sklicuje tožnik ter zavrača tožnikove ugovore o prekratkem prehodnem obdobju, ki je bilo predvideno za spremembo subjektov vročanja. Predlaga zavrnitev tožbe.
11. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih ugovorih. Nova zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločba, posega v tožnikovo že pridobljeno pravico in pomeni kršitev načela pravne varnosti in načela zaupanja v pravo. Med drugim toženki očita, da ne pojasni stvarnega razloga za odvzem dovoljenja tožniku za opravljanje dejavnosti vročanja za sodišča oziroma tudi drugim pooblaščenim vročevalcem.
12. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi, kar dodatno pojasnjuje. Med drugim pojasnjuje, da so bili cilji zakonske spremembe ZKP-N v delu, ki ne predvideva več opravljanja dejavnosti vročanja preko pooblaščenih vročevalcev, zagotoviti vročanje po kvalificiranih subjektih (izvršitelji in detektivi), večja ekonomičnost dela sodišča, učinkovitejši nadzor ter poenotenje načinov vročanja v sodnih postopkih. Toženka zato meni, da določbe ZKP-N niso neskladne z določbami Ustave RS in predlaga, da sodišče tožbo, brez prekinitve postopka pred Ustavnim sodiščem RS, zavrne.
13. Tožba ni utemeljena.
14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na njene razloge, ki jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:
15. V obravnavani zadevi je sporno ali je z izpodbijano odločbo toženka pravilno in zakonito ugotovila, da je pooblaščenemu vročevalcu A.A. (tožnik) s.p., Svetovanje in storitve, z dnem 20. 10. 2019 prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja z dne 3. 7. 2002 in da omenjeni s tem dnem (20. 10. 2019) preneha opravljati dejavnost vročanja za sodišča ter da mora v roku 15 dni od vročitve te odločbe ministrstvu predati podatke v evidencah, ki jih je vodil na predpisan način.
16. Ni sporno, da je pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe ZKP-N, ki v prehodnih in končnih določbah v prvem odstavku 139. člena določa, da pravne in fizične osebe, ki imajo dovoljenje ministra, pristojnega za pravosodje, za opravljanje vročanja in so vpisane v register pooblaščenih vročevalcev, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje, v skladu s Pravilnikom o delovanju oseb, ki opravljanje vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, prenehajo opravljati dejavnost vročanja za sodišča z dnem začetka uporabe tega zakona. Iz tretjega odstavka 139. člena ZPK-N izhaja, da se z dnem začetka uporabe tega zakona ukine register pooblaščenih vročevalcev, ki ga ministrstvo upravlja na podlagi Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku. Iz četrtega odstavka 139. člena ZKP-N izhaja, da z dnem ukinitve registra iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za pravosodje, izda ugotovitveno odločbo, s katero se ugotovi, da je pooblaščenemu vročevalcu prenehalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja. Peti odstavek 139. člena ZKP-N pa določa, da mora pooblaščeni vročevalec v 15 dneh po dokončnosti odločbe iz prejšnjega odstavka ministrstvu predati podatke v evidenci, ki jo je vodil v skladu z 8. členom Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku in podatke v evidenci, ki jo je vodil na podlagi Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja, in o pravilih za njihovo delovanje ter vrniti vse izkaznice, ki so bile izdane osebam, ki so pri njem opravljale vročanje. Na podlagi 143. člena ZKP-N je navedeni zakon začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po njegovi uveljavitvi. ZKP-N je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 22/19 dne 5. 4. 2019, veljati je začel 20. 4. 2019, uporabljati pa se je začel 20. 10. 2019. 17. Na podlagi zgoraj citiranih določb ZKP-N je po presoji sodišča toženka pravilno izdala izpodbijano odločbo, s katero je zgolj ugotovila posledice, ki so nastale za tožnika na podlagi samega zakona, to je ZKP-N, z dnem njegove uveljavitve. Tožnik se v tožbi sam sklicuje, da je izpodbijana odločba posledica zakonske spremembe (ZKP-N), s katero je zakonodajalec ukinil dejavnost vročanja za sodišča osebam (pravnim in fizičnim osebam – pooblaščenim vročevalcem), ki niso detektivi ali izvršitelji. Vendar meni, da je navedena zakonska sprememba (ZKP-N), na podlagi katere je bila tožniku izdana izpodbijana odločba, neustavna. Pri tem se sklicuje na posledice, ki so mu zaradi navedene zakonske spremembe nastale, ostal je brez dela, prenehal je poslovati kot podjetnik (26. 10. 2019 je bil izbrisan iz poslovnega registra) ter tako ostal brez vseh prihodkov, zaradi česar se je njegova družina znašla v socialni stiski. Meni, da so mu v obravnavani zadevi z uveljavitvijo in uporabo ZKP-N kršena temeljna ustavna načela, na katera se sklicuje, zaradi česar predlaga, da sodišče navedeni postopek prekine in začne postopke za oceno njegove ustavnosti.
18. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Izpodbijana odločba je zgolj posledica spremenjenih zakonskih določb (ZKP-N), po kateri je tožniku (prej s.p.) onemogočeno nadaljnje opravljanje dejavnosti vročenja, ki jo je pred tem opravljal od leta 2002 dalje. Sodišče se strinja s toženko, da je zakonska ureditev subjektov vročanja v diskreciji zakonodajalca. Ta je zaradi poenotenja ureditve v sodnih postopkih določil druge pogoje oziroma subjekte za opravljanje dejavnosti vročanja tudi v kazenskih postopkih, torej detektive in izvršitelje. Pri omenjeni zakonski spremembi gre za sistemski pristop, ki uvaja novo ureditev vročanja v pravdnih postopkih (novela ZPP-E), temu pa sledi tudi novela ZKP.
19. Iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-E) izhaja, da bodo vročanje v primeru, ko nasprotna stranka (običajno zaradi neuspešnih poskusov vročitve po običajni poti – po pošti) predlaga vročitev po t.i. kvalificirani osebi, to opravljali detektivi, ki jim pooblastilo za vročanje daje že Zakon o detektivski dejavnosti, in izvršitelji, ki v postopkih izvršbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju prav tako že opravljajo vročanje sodnih pisanj. Zato je predlagano, da pravne in fizične osebe, ki imajo dovoljenje ministra, pristojnega za pravosodje, za opravljanje vročanja ter so vpisane v register pooblaščenih vročevalcev, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje, v skladu s Pravilnikom o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, prenehajo opravljati dejavnost vročanja za sodišča v pravdnem postopku z dnem začetka uporabe tega zakona.1
20. Kot povedano, novi ureditvi vročanja v pravdnih postopkih, sledi tudi novela ZKP. Tako kot v ZPP bodo vročanje opravljali detektivi in izvršitelji in ne več pravne in fizične osebe s seznama pooblaščenih vročevalcev, ki ga na podlagi prehodnih določb vodi Ministrstvo za pravosodje. S tem naj bi se zagotovilo učinkovito vročanje in ustrezen nadzor nad vročevalci.2 Tožnikovi ugovori, da za spremembo navedene zakonske ureditve ne obstojajo stvarni razlogi, po presoji sodišča tako niso utemeljeni, saj je večja učinkovitost in ekonomičnost poslovanja sodišč zagotovo v javnem interesu, na kar se utemeljeno sklicuje tudi toženka.
21. Že toženka je v odgovoru na tožbo pravilno pojasnila, da se je spremenjena določba glede dejavnosti vročanja po ZPP-E začela uporabljati šest mesecev po njegovi uveljaviti (14. 9. 2017), novela ZKP-N pa pav tako šest mesecev po njegovi uveljavitvi (20. 10. 2019), kar pomeni, da sta od samega začetka spreminjanja subjektov vročanja pa do dejanske ukinitve pooblaščenih vročevalcev, minili več kot dve leti. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bilo navedeno obdobje prekratko, da bi tožnik uspel prilagoditi svoje poslovanje. Toženka je tudi pravilo pojasnila, da do navedene spremembe ni prišlo nepričakovano, da se pooblaščeni vročevalci novim razmeram ne bi mogli pravočasno prilagoditi. Do navedene spremembe je prišlo, kot že pojasnjeno, v dveh korakih (najprej na področju pravdnega, nato pa še kazenskega postopka) in je od samega začetka spreminjanja subjektov vročanja minilo več kot dve leti. Sprememba zakonske ureditve je bila uveljavljena za naprej, zato ne gre za retroaktivno veljavnost zakona. Kolikor pa je navedena sprememba zakonske ureditve posegla v tožnikove že pridobljene in pričakovane pravice, pa so za takšno ureditev po presoji sodišča obstojali utemeljeni razlogi v javnem interesu.
22. Zato navedena sprememba zakona, čeprav ima za tožnika posledice, na katere se sklicuje, po presoji sodišča ni v nasprotju z ustavnimi načeli in ne gre za kršitve določb Ustave RS, na katere se sklicuje tožnik. Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore, da gre za kršitev 2. člena Ustave RS, po katerem je Slovenija pravna in socialna država ter zavrača tožnikovo sklicevanje na 15. člen Ustave RS, po katerem se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave (prvi odstavek). Sodišče pojasnjuje, da gre pri tem za splošna pravna načela, kar izhaja iz drugega odstavka 15. člena, ki predvideva, da bo že zaradi narave posameznih pravic treba še (le) z zakonom določiti način njihovega uresničevanja. Neposredna uporaba Ustave je tako mogoča v primeru, če organ, ki bi moral odločiti v posamezni zadevi, naleti na zakon, ki bi ga moral uporabiti, pa meni, da ni v skladu z Ustavo. V takem primeru mora prekiniti postopek in se obrniti na Ustavno sodišče. Ker po presoji sodišča v obravnavani zadevi izpodbijana določba ZKP-N ni neustavna, ni razlogov za prekinitev navedenega postopka.
23. Po presoji sodišča tudi ni mogoče slediti tožnikovim ugovorom, da gre za kršitev svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, saj se slednja z izpodbijano odločbo tožniku ne omejuje. Prav tako ne gre za kršitev pravice do dela (49. člen Ustave RS), saj navedena določa ne zagotavlja posamezniku pravice do opravljanja določenega dela. Tožnik ni navedel, da bi posledice izdane odločbe prizadele zgolj njega in ni dokazal, da v nekaterih drugih bistveno enakih primerih pooblaščene vročevalce niso prizadele takšne posledice, kot so z izpodbijanim aktom prizadele tožnika. Po presoji sodišča tudi ni kršeno določilo 66. člena Ustave RS, po katerem država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo, saj navedena določba ne daje posamezniku iztožljive pravice do dela oziroma do zaposlitve, pač pa zavezuje državo, da sprejema ukrepe, ki bodo omogočili zaposlovanje in delo. Že toženka je pravilno navedla, da je z izpodbijanim aktom tožeči stranki onemogočeno samo opravljanje vročanja v kazenskem postopku za sodišča, ni pa kakor koli dodatno omejen pri pridobivanju dohodka, službe, kvalifikacij in ustvarjanja pogojev za socialno varnost. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove ugovore, da gre z izpodbijano zakonsko spremembo za kršitev 33. člena Ustave RS, ki določa pravico do zasebne lastnine.
24. Po presoji sodišča zato niso podani razlogi, zaradi katerih bi sodišče menilo, da je omenjena določba ZKP-N neustavna, zaradi česar ni sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka in za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene določbe.
25. Ker gre za ugotovitveno odločbo, ki jo je toženka izdala na podlagi veljavnega zakona, to je ZKP-N, je bilo materialno pravo, ki po presoji sodišča tudi ni v neskladju z Ustavo RS, pravilno uporabljeno. Dejansko stanje pa v zadevi ni sporno, saj ga tožnik po vsebini ne izpodbija. Tožnikovi tožbeni ugovori, s katerimi uveljavlja vse tožbene razloge, so namreč povsem pavšalni.
26. Po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, prav tako ne kršitev določb Ustave RS in razlogov, zaradi katerih bi bila izpodbijana odločba nična. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
27. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v zadevi ni sporno. Tožnik namreč izpodbija zakonsko ureditev, ker meni, da ni v skladu z Ustavo RS. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič, ki bi izpovedale o tem v kakšnem obsegu in kako kvalitetno je tožnik kot samostojni podjetnik pred sporno spremembo ZKP-N opravljal dejavnost vročanja, saj navedeni dokazni predlogi za odločitev niso pomembni.
28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.
1 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP - prva obravnava, EVA 2013-2030-0093. 2 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – prva obravnava, EVA 2014-2030-0026.