Jedro

Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotni uporabi predpisa, ki določa prekršek, ki jih prekrškovni organ uveljavlja z navedbami, da bi sodišče moralo obdolženo osebo v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZKZ šteti kot "drugega uporabnika" gozdnega zemljišča in ne bi smelo slediti le dikciji uporabe in rabe s sklicevanjem na lastnika, zakupnika ali uporabnika zemljišča. Odgovorna oseba pravne osebe je sicer res bila neposredni izvrševalec dejanj, ki predstavljajo objektivne zakonske znake prekrška in je ta ravnanja izvršila v imenu in s sredstvi obdolžene pravne osebe. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi zagovora in izpovedbe priče V. H., ki je potrdil, da je D. L. odpadke, ki so nastali pri izkopu na njegovih (drugih) parcelah, nalagal po njegovem naročilu, pravilno štelo V. H. kot dejanskega uporabnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe po uradni dolžnosti spremenilo odločbo o prekršku Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Gozdne inšpekcije, OE. ..., Izpostave M. št ... z dne 21. 10. 2016 tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorne osebe, ki naj bi storili prekršek po 2. točki prvega odstavka 108. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ustavilo na podlagi 5. točke 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter ob smiselni uporabi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 in drugega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da storilki ne plačata stroškov postopka o prekršku in da le-ti bremenijo proračun.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi razlogov, ki so opredeljeni v 154. členu ZP-1. Predlaga razveljavitev sodbe o prekršku ali njeno spremembo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z 2. točko prvega odstavka 108. člena ZKZ, ki se na podlagi drugega odstavka 1. člena ZKZ smiselno uporablja tudi gozdove, se z globo od 5.000,00 do 100.000,00 EUR kaznuje pravna oseba, če uporabi kmetijsko zemljišče v nasprotju z njegovim namenom ali ga onesnaži ali kako drugače degradira ali onesnaži ali drugače zavira rast rastlin. Gre za sankcioniranje kršitve obveznosti iz prvega odstavka 4. člena ZKZ, ki določa, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin.

5. Z odločbo o prekršku, ki sta jo pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe izpodbijali z zahtevo za sodno varstvo, je prekrškovni organ pravno osebo M. d. o. o. in njenega direktorja D. L., kot odgovorno osebo in neposrednega storilca, spoznal za odgovorna storitve prej navedenega prekrška, ker je D. L., kot direktor te družbe in neposredni storilec, v imenu in s sredstvi pravne osebe M. d. o. o. v času od aprila do julija 2016 v gozdu v lasti A. H. na parceli 250/6 k. o. P. odložil gradbene odpadke in zemljino na površini 1400 m2 v količini 3000 m3. Pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe je bila izrečena globa.

6. V zahtevi za sodno varstvo sta storilki poleg zatrjevanj, da sta tako čas storitve prekrška kot tudi količina navoženega materiala zgolj ocenjeni in opredeljeni ohlapno, kot bistveno navajali, da prekrška nista storili, ker je pravna oseba sicer navozila izkopano zemljo, ne pa tudi gradbene odpadke, vendar v soglasju in po naročilu V. H., ki je imel vsa pooblastila lastnice parcele 250/6 k. o. P. A. H. za urejanje te parcele.

7. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka, v okviru katere je zaslišalo odgovorno osebo pravne osebe ter priče I. O. K., gozdarsko inšpektorico, N. J., prijaviteljico in V. H., ter prebralo listine, naštete v 6. odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe, zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je parcela 250/6 k. o. P. gozdna parcela, ki je v lasti A. H., da je njen dejanski uporabnik bil V. H., da je drevje na tej parceli bilo posekano in v času od aprila do julija 2016 navožena večja količina zemljine in kamenja; da je dela naročil uporabnik parcele V. H., dela pa je opravila pravna oseba M. d. o. o. (sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru odgovorne osebe, da je dela opravil kot fizična oseba in ne kot odgovorna oseba pravne osebe) in da posek dreves ter nasutje zemljine v količini 3000 m2 nedvomno pomeni rabo tega zemljišča v nasprotju z namenom. Vendar ker ta prekršek lahko stori le lastnik, zakupnik ali uporabnik kmetijskega zemljišča, pravna oseba M. d. o. o. pa ni bila niti lastnica, niti zakupnica in ne uporabnica tega zemljišča, temveč zgolj izvajalka dela, ki ga je izvedla za dejanskega uporabnika parcele (V. H.), je sodišče prve stopnje spremenilo odločbo prekrškovnega organa tako, da je postopek o prekršku na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

8. Pritožbene navedbe, da je iz fotografij, ki so posnete kronološko, jasno razvidno, da so se odpadki sprotno prekrivali in mešali z zemeljskim izkopom, zgornji nivo pa prekrival, da se je celotni navoz izvajal v neposredni bližini poslovnih prostorov obdolžene pravne osebe, da je težko verjeti, da pravna oseba tega ne bi zaznala in da bi kot vestni izvajalec v primeru, če bi drugi navažali gradbene odpadke, morala ustrezno ukrepati in o tem seznaniti policijo, da je gradbeni stroj (bager) razviden na prostoru odlaganja in da je isti stroj bil slikan pri izkopu na parceli 251/9 k. o. P. in da pravna oseba ni dokazala, da gradbenih odpadkov ni navozila, so neupoštevne, ker se nanašajo da dokazno oceno in s tem na dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog (tretji odstavek 66. člena ZP-1). Sicer pa so take pritožbene navedbe nerelevantne tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje postopka o prekršku ni ustavilo zato, ker bi štelo za nedokazano, da pravna oseba in njena odgovorna oseba kot neposredni storilec nista navozila gradbenih odpadkov ali da ne bi prišlo do degradacije. Ravno nasprotno – čeprav je sodišče prve stopnje zapisalo, da je pravna oseba navozila zemljino in skale (ne pa tudi gradbenih odpadkov), ni dvomilo o tem, da je s tem prišlo do degradacije gozdnega zemljišča. Tako so odveč tudi pritožbene navedbe, da se je z izvedenim nasutjem gozdno zemljišče degradiralo, da se je uničila zračnost tal z vsemi mikroorganizmi, da se je dosegla sterilnost površine, ki za dolga leta prepreči razvoj klimaksne gozdne vegetacije.

9. Poleg tega pa tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravna oseba navozila (tudi) gradbene odpadke, to odločitve ne bi spremenilo, saj je razlog za ustavitev v tem, da pravna oseba ni bila niti lastnik, niti zakupnik, niti uporabnik tega zemljišča. Vsebnost gradbenih odpadkov v navoženem materialu v konkretni zadevi ni relevantna okoliščina, zaradi česar se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izrecno opredeljevati do izjav prijaviteljice in priče N. J., niti do fotografij gozdarske inšpektorice. Zato ni podana niti smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku.

10. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotni uporabi predpisa, ki določa prekršek, ki jih prekrškovni organ uveljavlja z navedbami, da bi sodišče moralo obdolženo osebo v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZKZ šteti kot "drugega uporabnika" gozdnega zemljišča in ne bi smelo slediti le dikciji uporabe in rabe s sklicevanjem na lastnika, zakupnika ali uporabnika zemljišča. Odgovorna oseba pravne osebe je sicer res bila neposredni izvrševalec dejanj, ki predstavljajo objektivne zakonske znake prekrška in je ta ravnanja izvršila v imenu in s sredstvi obdolžene pravne osebe. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi zagovora in izpovedbe priče V. H., ki je potrdil, da je D. L. odpadke, ki so nastali pri izkopu na njegovih (drugih) parcelah, nalagal po njegovem naročilu, pravilno štelo V. H. kot dejanskega uporabnika. Povedano drugače, izvedeni dokazni postopek ni izkazal, da bi pravna oseba to zemljišče ″uporabljala″ za lastne potrebe tj. za odlaganje odpadkov, ki jih je pridobila z delom pri rušenju ali izkopu po naročilih drugih naročnikov, temveč samo in izrecno po naročilu in na parcelah, ki jih je uporabljal V. H., ki je tudi bil dejanski uporabnik parcele 250/6 k. o. P. Slednji pa je tudi bil pravnomočno kaznovan z odločbo istega prekrškovnega organa št. ... z dne 16. 9. 2016, pri čemer je prekrškovni organ ravnanje dejanskega uporabnika štel kot prekršek 7. točki prvega odstavka 79. člena v zvezi s prvim odstavkom 21. člena Zakona o gozdovih (ZG).

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).