Jedro

Pes je ugriznil tožnico v roko, ko ga je krmila v svoji drvarnici, kamor ga je zaprla pred tem samolastno. Do pasjega ugriza je tako prišlo v njeni sferi in zaradi njenega ravnanja. Vzročna zveza med toženčevo opustitvijo (v smislu pravila paragrafa 1320 ODZ) in škodnim dogodkom, je bila pretrgana z ravnanjem tožnice. Zato niso bili podani vsi potrebni elementi civilnega delikta, da bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren tožnici za posledice pasjega ugriza.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino, ki ji je nastala zaradi ugriza toženčevega psa. Zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je prišlo do ugriza psa v tožničini drvarnici, ko je tja zaprla toženčevega psa. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo, pri čemer je v razlogih sodbe pojasnilo, da tožničin zahtevek zoper toženca sicer ni zastaran, a je neutemeljen.

Tožnica je v reviziji uveljavljala vse revizijske razloge in predlagala, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. Po njenih izvajanjih so razlogi sodišča druge stopnje preveč splošni in netočni, predvsem pa je netočna ocena izpovedi priče B.. Razlogov o tej oceni sploh ni mogoče preizkusiti. V reviziji ponavlja, da jo je pes ugriznil na območju zadnjega vhoda v zgradbo, kjer stanuje. Psa je zaprl po ugrizu šele njen partner B., da bi ugotovil lastnika psa. Tak potek dogodkov naj bi potrjevali tudi sledovi krvi po ugrizu. Toženec ni uspel izključiti svoje odgovornosti, pes mu je pobegnil s sprehoda in tedaj, to je leta 1993 je bila občina Idrija ogrožena s steklino. Sporna škoda je zato posledica toženčevega ponašanja, ko ni poskrbel za potrebno varstvo psa.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je toženčevega mirnega psa, ki se je nahajal pred stanovanjskim blokom, zaprla tožnica v svojo drvarnico, kjer jo je pes zagrabil za zapestje (ko mu je zaprtemu hotela dati še vodo potem, ko je hrano pojedel). Na podlagi takih ugotovitev sta presodili, da zaradi tožničinega ravnanja pes ni mogel biti pod toženčevim nadzorom in da zato tožničin zahtevek ni utemeljen na podlagi pravil 1320. paragrafa ODZ.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno zavrnili tožničin zahtevek ter pri tem nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnica formalnopravno v reviziji ni opredelila, očitek o tem, da ocena izpovedi priče Basilea ni točna in da zadevnih razlogov ni mogoče preizkusiti, pa kaže na uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Toda ta kršitev po oceni revizijskega sodišča ni bila zagrešena, ker so razlogi sodb obeh sodišč nižjih stopenj o oceni izpovedi navedene priče izčrpni, razumljivi in medsebojno skladni ter tudi skladni s celotnimi razlogi, ki se nanašajo na dokazno oceno nižjih sodišč in se zato sodbi nižjih sodišč lahko preizkusita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa prav tako ni bila zagrešena v postopkih na nižjih stopnjah. Zato revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje, ki je drugačno od v tožbi zatrjevanega (po katerem naj bi tožnico ugriznil pes na vhodu v stanovanjski blok brez razlogov na njeni strani), tudi po presoji revizijskega sodišča ni dajalo podlage za ugoditev tožničinemu odškodninskemu zahtevku zoper toženca. Kot je bilo ugotovljeno, je pes ugriznil tožnico v roko, ko ga je krmila v svoji drvarnici, kamor ga je zaprla pred tem samolastno. Do pasjega ugriza je tako prišlo v njeni sferi in zaradi njenega ravnanja. Vzročna zveza med toženčevo opustitvijo (v smislu pravila paragrafa 1320 ODZ) in škodnim dogodkom, je bila pretrgana z ravnanjem tožnice. Zato niso bili podani vsi potrebni elementi civilnega delikta, da bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren tožnici za posledice pasjega ugriza. Sodišči nižjih stopenj sta zato utemeljeno zavrnili tožničin odškodninski zahtevek, kar pomeni, da sta pravilno uporabili materialno pravo. Na tako presojo spora pa ne morejo v ničemer vplivati obširna revizijska izvajanja (ki so tudi pretežnega značaja), s katerimi tožnica posega v dejanske ugotovitve nižjih sodišč, kar v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). V skladu s povedanim ugotavlja revizijsko sodišče, da tožničina revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je moralo zavrniti (393. člen ZPP).