Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in pravilna in jo pritožba s povzetimi pritožbenimi navedbami, s katerimi predvsem ponuja lastno dokazno oceno in lastne dokazne zaključke ne more izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 363,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki prepovedalo, da bi v bodoče na pot, ki poteka po parcelah št. 490 in 491 k.o. ..., postavila in tam puščala avtomobil in na to pot postavljala kakršnekoli druge predmete in ovire in s tem onemogočala tožečim strankam neoviran dostop do njihovih nepremičnin parcelnih številk 464/4, 464/5, 464/6, 464/3, 464/1 in 465/1, vse k.o. ..., po poti, ki poteka po parcelah 490 in 491 k.o. ... (I. točka izreka); zaradi delnega umika tožbe v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da v osmih dneh odstrani mrežno ograjo, smetišna zabojnika in avtomobil s poti na parceli 490 k.o. ..., je postopek ustavilo (II. točka izreka); zavrnilo je ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 11. 10. 2022 (III. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.613,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožena stranka (v nadaljevanju toženka) po pooblaščencu pritožbo in uveljavlja pritožbene razloge nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Izpostavlja, da iz elektronskih sporočil nedvomno izhaja, da je krajevno skupnost v letu 2010 večkrat obveščala, da prehoda preko njenega zemljišča ne dovoli. Dejstvo, da je bila krajevna skupnost vključena v reševanje prehoda preko navedenih parcel, dokazuje tudi zapisnik krajevne skupnosti iz leta 1976, poleg tega pa sta tudi tožnika A. A. in B. B. izpovedala, da se je predsednik krajevne skupnosti ukvarjal s prehodom po navedeni poti (sicer za C. C., kar pa ne drži). Navedeno dokazuje, da mati toženke ni dovoljevala prehoda preko njenih nepremičnin. Meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da toženka ni izkazala zatrjevanih sestankov v okviru krajevne skupnosti oziroma posredovanj njenega predsednika D. D., da se preprečijo vožnje preko zemljišč toženkine matere. Nadalje izpostavlja, da je sodišče zmotno ugotovilo tudi, da je toženka izvršila motilna dejanja. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo podala ugovor pasivne legitimacije, da motilnih dejanj ni izvedla ona. Tudi na zaslišanju je izpovedala, da ne ve, kdo je storil motilna dejanja. Izpostavlja, da je sodišče v 13. točki obrazložitve zmotno navedlo, da so vsi tožniki potrdili, da je navedene predmete in vozilo na pot postavila toženka. Iz izpovedb tožnikov izhaja, da nihče od tožnikov ni videl toženke, da bi 11. 9. 2022 na pot postavila vozilo, nato pa še smetiščne zabojnike in mrežno ograjo. Tožnik E. E. je izpovedal, da toženke ni videl, da bi navedenega dne postavila predmete, o tem je zgolj sklepal, ker je toženko nekajkrat videl uporabljati avto, vendar pa, kot so izpovedale priče in pravdne stranke, je navedeno vozilo uporabljala tudi toženkina mati. Tudi tožnica A. A. je izpovedala, da je nekdo na cesto nastavil osebno vozilo, prav tako ji ni bilo znano, kdo in kdaj je namestil ograjo in smetiščna zabojnika. Tudi tožnica F. F. je izpovedala, da ni videla, kdo je na pot nastavil vozilo, mrežo in zabojnika. Tudi tožnik B. B. je izpovedal, da se sam osebno ni mogel peljati z vozilom po jabolka, ker sta se na cesti nahajala zabojnika, ki ju je sam odstranil, zatem pa je iz hiše prišel G. G., ki je stvari postavil nazaj. Na podlagi vsega tega izhaja, da nihče od tožnikov ni videl, da bi toženka navedenega dne postavila predmete in motila posest, zaradi česar je sodišče zmotno zaključilo, da je motilna dejanja izvedla toženka. Dodaja, da je toženkina mati H. H., ki je lastnica osebnega vozila in ki to vozilo uporablja, na glavni obravnavi izpovedala, da je motilna dejanja lahko storila bodisi ona bodisi G. G., slednji pa je izpovedal še, da se je za ograjo spomnil, da jo je postavil on in ne toženka. Zato je zaključiti, da so bila motilna dejanja izvršena bodisi s strani toženkine matere bodisi G. G. Sodišče je zmotno ugotovilo tudi, da je toženka izpovedala, da so bile na nepremičnino postavljeni predmeti iz razloga samopomoči. Toženka tega ni izpovedala, ampak je to trdila v odgovoru na tožbo, vendar pa tudi tam ni bilo navedeno, da naj bi ravno toženka postavila predmete, temveč da so bili predmeti postavljeni iz razloga samopomoči, ki pa, kot navedeno, niso bili postavljeni s strani toženke. Po mnenju toženke je bila zmotno tožena, saj bi tožniki morali tožiti toženkino mamo in G. G., ki sta motilna dejanja izvršila, kot sta sama izpovedala. Priglasila je stroške.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki) je v po pooblaščenki vloženem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam, se zavzemala za zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je toženka v pritožbi uvodoma sicer navedla, da izpodbija sklep v celoti, vendar je sodišče druge stopnje na podlagi pritožbenih navedb in pritožbenega predloga štelo, da toženka izpodbija sklep sodišča prve stopnje le v zanjo neugodnih delih, in sicer v točkah I. in IV. izreka, ki ju je vsebinsko v pritožbi tudi povzela, ter točko III. izreka.1

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti (prepovednega) tožbenega zahtevka, da se toženki prepove, da bi v bodoče na pot, ki poteka po parc. št. 490 in 491 k.o. ..., postavljala in tam puščala avtomobil in kakšne druge predmete in ovire in s tem onemogočala tožnikom neoviran dostop do njihovih nepremičnin, izhajalo iz pravilnih pravnih izhodišč, ki jih je povzelo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7. Iz določbe 24. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) izhaja, da je posest dejanska oblast nad stvarjo. Zgolj ta se varuje v okviru posestnega varstva. Ko sodišče daje tožeči stranki posestno varstvo, upošteva samo zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pravica do posesti in dobrovernost posestnika se pri tem ne upoštevata (prvi odstavek 33. člena SPZ). To materialno pravilo torej določa okvir razpravljanja in odločanja, kot je to opredeljeno tudi v 426. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da se sodišče pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Namen postopka zaradi motenja posesti je tako zgolj zavarovanje zadnjega posestnega stanja, brez upoštevanja stvarnih pravic strank na sporni stvari.

8. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da med strankami tega pravdnega postopka ni bilo sporno, da je bil na pot, ki poteka po nepremičninah parc. št. 491 in 490 k.o. ... v lasti matere toženke, od 11. 9. 2022 dalje postavljen avtomobil, od 20. 9. 2022 dalje pa še dva smetiščna zabojnika in mrežna ograja in da je bil tožnikom s temi dejanji onemogočen dostop do njihovih nepremičnin. Nesporno je bilo ugotovljeno tudi, da so bili po izdani začasni odredbi z dne 11. 11. 2022 avtomobil, zabojnika in ograja odstranjeni.2 Temu pritožbeno ni nasprotovano.

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v točkah 11. do 14. obrazložitve izpodbijanega sklepa je prepričljiva in pravilna in jo pritožba s povzetimi pritožbenimi navedbami, s katerimi predvsem ponuja lastno dokazno oceno in lastne dokazne zaključke ne more izpodbiti.

10. Pritrditi je toženki, da je že v odgovoru na tožbo podala ugovor pasivne legitimacije in zatrjevala, da motilnih dejanj ni izvršila ona.3 Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve ugotovilo, da so uporabo avtomobila s strani toženke potrdili vsi tožniki, priča G. G. in tudi toženka sama. Na podlagi izpovedb vseh tožnikov, priče G. G. in toženke, da je avtomobil uporabljala toženka, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikom, da je bila toženka tista, ki je izvršila motilna dejanja, s katerimi je tožnikom onemogočila dotedanji način izvrševanja posesti. Upoštevaje ob tem, da toženka pritožbeno tudi ne prereka, da je avtomobil in ostale predmete po izdani začasni odredbi s poti odstranila, prepričljivosti tega zaključka zgolj s pritožbenim podajanjem lastnih dokaznih zaključkov in lastne dokazne ocene izvedenih dokazov ne more izpodbiti.4

11. Toženka tudi neutemeljeno pritožbeno navaja, da je sodišče prve stopne zmotno zaključilo, da ni izkazala sestankov v letu 2010 v okviru krajevne skupnosti, da se preprečijo vožnje preko zemljišč toženkine matere. Tudi ob tem dokaznem zaključku je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo tako izpovedbo toženke, tožnikov in vseh v pravdi izvedenih dokazov,5 v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zato ga pritožba z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno ne more izpodbiti.

12. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje ob tem, ko je v 13. točki obrazložitve tudi pravilno zaključilo, da motilno dejanje ni bilo storjeno v okviru dovoljene samopomoči iz 31. člena SPZ, ugodilo tožbenemu zahtevku na prepoved bodočih motilnih dejanj in posledično pravilno odločilo tudi, da mora toženka povrniti tožnikom nastale pravdne stroške, ki jim toženka po višini pritožbeno obrazloženo ne nasprotuje.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnitev ugovora zoper izdano začasno odredbo obrazložilo v točkah od 15 do 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožba vsebinskih razlogov sodišča prve stopnje obrazloženo ne izpodbija, materialnopravni preizkus pa tudi v tem delu ni pokazal nepravilnosti.

14. Ker pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih (I., III. in IV. točka izreka) potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka in mora tožnikom, ki so na pritožbo argumentirano odgovorili, povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te je sodišče druge stopnje odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v višini 363,99 EUR, in sicer za nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 19 v zvezi s tar. št. 22 OT 375 točk, na račun 30 % povišanja zaradi zastopanja več strank po 7. členu OT 112,50 točk, za materialne stroške po 11. členu OT 9,75 točk, kar skupaj znaša 497,25 točke oziroma 298,35 EUR in 22 % DDV v višini 65,64 EUR. Tako odmerjene stroške odgovora na pritožbo mora tožena stranka v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti tožeči stranki (313. člen ZPP).

1 Odločitev pod točko II. izreka izpodbijanega sklepa o delni ustavitvi pravdnega postopka za toženko ni neugodna. 2 Glej 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Te navedbe iz odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje povzelo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 V pritožbi izpostavljeno, da so priče in pravdne stranke potrdile, da je avtomobil uporabljala tudi toženkina mati, nimajo opore v njihovih izpovedbah, saj zaslišane priče in tožniki niso izpovedali, da je avtomobil uporabljala tudi toženkina mati. 5 Primerjaj točko 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa.