Jedro

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba prvostopenjskega organa, izdana po uradni dolžnosti. Z odpravo izpodbijanega akta je tako prenehal njegov učinek (s tožbo izpodbijana odločba ne obstaja več). Revidentka, ki je izdala izpodbijani upravni akt, ima tako v obravnavanem primeru (pravni) položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Tej mora slediti in je na sprejeta stališča v tej sodbi vezan, razen v izjemnih, v sodni praksi navedenih primerih. Ta dolžnost organa pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more pomeniti pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi, odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 10021-14/2009/24 z dne 21. 1. 2013, odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. S to odločbo je bila tožnica s tam navedenim datumom razrešena iz naziva podsekretar in imenovana v naziv četrte stopnje - višji svetovalec I. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo, št. 310051-134/2013/2 z dne 27. 3. 2013. 2. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe zagrešil bistveno kršitev določb postopka, saj odločba ne vsebuje razlogov glede ugotavljanja možnosti za premestitev uradnika po drugem, tretjem oziroma četrtem odstavku 158. člena Zakona o javnih uslužbencih.

3. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Revizija je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezane enotne uporabe zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), revizija pa je izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

6. V četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki je zadnja pravna možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes zanjo podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj.

7. Iz narave upravnega spora, v katerem odloči sodišče o formalni in materialni zakonitosti izpodbijanega konkretnega upravnega akta, sledi, da je pravnomočna sodba, ki jo je izdalo sodišče v tem sporu, obvezna za vse stranke v sporu in s tem tudi za državo (torej za revidentko).1

8. V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba prvostopenjskega organa, izdana po uradni dolžnosti. Z odpravo izpodbijanega akta je tako prenehal njegov učinek (s tožbo izpodbijana odločba ne obstaja več). Revidentka, ki je izdala izpodbijani upravni akt, ima tako v obravnavanem primeru (pravni) položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Tej mora slediti in je na sprejeta stališča v tej sodbi vezan, razen v izjemnih, v sodni praksi navedenih primerih.2

9. Ta dolžnost organa pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more pomeniti pravnega interesa za revizijo. Ob takem stanju zadeve za revidentko neugodna stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi za priznanje pravnega interesa v revizijskem postopku - ki pa ga v reviziji z ničemer ne utemeljuje - ne zadoščajo. Takšno stališče glede (pomanjkanja) pravnega interesa tožene stranke v procesni situaciji, kakršna je tudi v obravnavani zadevi, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.3

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

1 Tako Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 786. 2 Npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016. 3 Npr. sklepi VS RS X Ips 71/2015 z dne 13. 5. 2015 in X Ips 129/2015 z dne 10. 6. 2015.