Jedro

Tožeča stranka je zatrjevala ničnost in tudi neobstoj pravnega posla, za katerega je tožnik jamčil s hipoteko. Ni pa postavila takega tožbenega zahtevka, temveč zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pravnega posla. Ker je sodišče vezano le na trditve pravdnih strank, materialnopravno kvalifikacijo spora pa mora izluščiti samo, in ker je dolžnost sodišča, da skrbi, da stranke podajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo (285. člen ZPP), bi moralo tožečo stranko pozvati, da ustrezno dopolni tožbeni zahtevek. V primeru zatrjevane ničnosti oziroma neobstoja sodne poravnave, ki je izvršilni naslov, je namreč potrebno postaviti ustrezen vmesni ugotovitveni zahtevek.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev in zastavna pravica prvotožene stranke po zadolžnici in zastavni pogodbi, ki so ju dne 5.7.1993 sklenile pravdne stranke in prvotoženi stranki naložilo izstavitev overjenega zemljiškoknjižnega dovoljenja za izbris vknjižbe zastavne pravice, ustanovljene s sporazumom, sklenjenim pred sodiščem v Radovljici dne 16.7.1993, opr. št. N 92/93 - 3 in R 201/93. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o ugotovitvi in zavarovanju terjatve prvotožene stranke z zastavno pravico na nepremičnini in premičninah tožnika, ki so ga pravdne stranke sklenile 16.7.1993 in tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožniku izstaviti overjeno pobotnico, da sta prenehali terjatev in zastavna pravica na premičninah na podlagi navedenega sporazuma oziroma zapisnika sodišča v Radovljici. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe zastavne pravice na tožnikovi nepremičnini vl. št. 815 k.o. X ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. O stroških je odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje.

Pritožili sta se tožeča in prvotožena stranka, obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom in odločitev o stroških postopka, prvotožena stranka pa ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka poudarja, da je ves čas postopka trdila, da je bil obravnavani sporazum po 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) sklenjen v napačni veri, da se daje jamstvo le za določen čas in da se zadolžnica, ki je bila podlaga za sklenitev sporazuma, ne nanaša na dolg po kreditni pogodbi št. 1-03.045.390 z dne 1.7.1993, zaradi česar poravnava temelji na zmotnem prepričanju pogodbenih strank, da je bila sklenjena o pravnem razmerju, ki pa ga v resnici ni. Zato zadolžnica ne more biti podlaga za zavezo tožnika kot zastavnega dolžnika po sklenjenem sporazumu. Glede na to trditveno podlago bi moralo sodišče prve stopnje presojati sporno razmerje po določilih o ničnosti poravnave. Presojati in ugotavljati bi torej moralo obstoj napačne vere oziroma zmotnega prepričanja pogodbenih strank ob sklepanju sodne poravnave po 251.c členu ZIP. Glede na zatrjevanje ničnosti sporazuma (poravnave) glede obstoja terjatve kot predmeta pogodbe, pa bi moralo spor presojati tudi po splošnih pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sicer 47. in 49. členu. Ker sodba o navedenem nima razlogov, se je ne da preizkusiti. Višjemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov.

Prvotožena stranka pa sodišču prve stopnje očita, da se ni relevantno opredelilo do tega, da po sporazumu, sklenjenem skladno z 251.c členom ZIP, teče izvršilni postopek. Glede terjatve, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu, ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja; v tej pravdi bi lahko ugotavljalo samo ali je terjatev prenehala v celoti ali ne. Noben drug tožbeni zahtevek tožniku ne prinaša pravne koristi. Tožnik bi moral dokazati, da sta dolžnici ali on sam po dnevu sporazuma poplačali celotno dolgovano terjatev, ugotovljeno v izvršilnem naslovu. Prvo sodišče je tožbeni zahtevek, da je dolžna prvotožena stranka izstaviti overjeno pobotnico, da je prenehala terjatev na podlagi sporazuma, zavrnilo. Zato izrek sodbe tudi nasprotuje sam sebi v točki I./1 in I./4. Sodišče prve stopnje ob delni ugoditvi ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, da ne obstoji terjatev in zastavna pravica po zadolžnici in zastavni pogodbi, ni ugotavljalo vprašanja dovoljenosti ugotovitvenega zahtevka skladno z 181. členom ZPP. Ker tožnik dokazuje tudi, da je terjatev poplačal, tožbeni zahtevek na ugotovitev, da terjatev ne obstoji, ni sklepčen. Tudi dejansko stanje je ugotovljeno napačno. Če druga toženka kot podjetnica, ki mora poslovne dogodke zabeležiti v poslovnih knjigah, trdi, da listin o poplačilu ni, je razlog v tem, da obveznost ni bila poplačana. A. Š. je bil v letu 1996 še poslovodja, torej pooblaščen izdati izbrisno dovoljenje, in bi ga, če bi dejansko prišlo do poplačila kredita z novim kreditom, tudi izdal. Iz njegove izjave z dne 9.7.2003 izhaja, da je bilo posojilo le delno poplačano. Iz obrazložitve sodbe se ne da razbrati na katerih ugotovitvah izvedenca ali drugih izvedenih dokazih temelji ugotovitev in zaključek, da so dolžniki plačali terjatev po sporazumu in je zato prenehala. Iz konta predmetnega posojila namreč izhaja, da terjatev še ni poplačana, v spisu pa se ne nahaja noben drug dokaz, ki bi kazal na drugačno stanje obveznosti. Niti tožnik, niti druga in tretja toženka niso oporekali prikazanim plačilom, niti zatrjevali, da so plačali kaj več od tistega, kar je navedeno. Tožnik torej ni dokazal, da je terjatev po sporazumu v celoti poplačana, zato dokazni sklep sodišča nima podlage v izvedenih dokazih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse pravdne stroške prvotožene stranke.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pravdni postopek sicer temelji na razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP), v skladu s katerim morata pravdni stranki navesti dejstva, na katere opirata svoj zahtevek oziroma ugovore. Tožeča stranka mora torej navesti tista dejstva, ki substancirajo njen zahtevek (sklepčnost). Naloga sodišča, ki mora pravo poznati, pa je, da zatrjevana dejstva pravno okvalificira. Meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka torej stranki opredelita le z navedbo dejanske podlage, katero pa mora sodišče presojati z vseh možnih pravnih vidikov. Dolžno je oceniti, pod katero normo je mogoče podrediti zatrjevano dejansko stanje in, izhajajoč iz te podlage, izvesti vse predlagane dokaze, ki skušajo dokazati obstoj ali neobstoj pravnorelevantnih dejstev, ter nato sklepati o materialnopravni utemeljenosti zahtevka.

Tožnik je zatrjeval tudi, da določbe zadolžnice in zastavne pogodbe ter posledično sporazuma po 251.c členu ZIP niso take, kot je bilo dogovorjeno med pravdnimi strankami, pri čemer je do takih določb prišlo z zlorabo pravic in goljufivim namenom toženk, zaradi česar so te določbe nične (gl. III. tožbe) ter da v sporazumu navedena terjatev dejansko ne obstoji (gl. V. tožbe). Pravilno je stališče pravega sodišča, da glede na čas sklenitve sporazuma, ki ima moč sodne poravnave, ni mogoče uporabiti določb ZPP o tožbi na razveljavitev sodne poravnave, temveč določbe ZOR in da je tožnik s tožbo na razveljavitev sodne poravnave (zaradi napak volje) prekludiran. Glede na prej navedeno trditveno podlago tožeče stranke pa je utemeljena pritožbena kritika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče sporno razmerje obravnavati tudi z vidika morebitne ničnosti sporazuma po določilih ZOR o ničnosti poravnave (1097. člen). Iz trditev tožeče stranke pa izhaja tudi, da uveljavlja ničnost sporazuma zaradi njegovega predmeta (terjatve), zato bi moralo prvo sodišče upoštevati tudi splošne določbe ZOR (prim. 1. odstavek 1093. člena ZOR) o ničnosti pogodb zaradi predmeta. Glede na trditve, da je bil sporazum sklenjen v nasprotju z voljo pogodbenikov, pa bi ga moralo obravnavati tudi z vidika morebitnega nesporazuma (63. člen ZOR). Sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava spora ni obravnavalo iz navedenih vidikov, sodba zato nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka je torej zatrjevala ničnost in tudi neobstoj pravnega posla, za katerega je tožnik jamčil s hipoteko. Ni pa postavila takega tožbenega zahtevka, temveč zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pravnega posla. Ker je sodišče vezano le na trditve pravdnih strank, materialnopravno kvalifikacijo spora pa mora izluščiti samo, in ker je dolžnost sodišča, da skrbi, da stranke podajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo (285. člen ZPP), bi moralo tožečo stranko pozvati, da ustrezno dopolni tožbeni zahtevek. V primeru zatrjevane ničnosti oziroma neobstoja sodne poravnave, ki je izvršilni naslov, je namreč potrebno postaviti ustrezen vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP, s katerim sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti. Pritožbeno sodišče pripominja, da ni potrebno, da tožnik za vložitev vmesnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka posebej izkazuje pravni interes (več o tem gl. komentar dr. Aleša Galiča k 181. členu ZPP v knjigi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, stran 159 in naslednje) ter da sodišče ni dolžno oblikovati tožbenega zahtevka namesto tožeče stranke, dolžno pa jo je opozoriti na pomanjkljivosti v tožbenem zahtevku.

Tožeča stranka pa svoj cilj v tej pravdi - izbris vknjižene hipoteke - utemeljuje še na eni, samostojni pravni podlagi. Trdi namreč tudi, da je bila s hipoteko tožnika zavarovana terjatev poplačana. Po eni strani torej trdi, da terjatve ni, po drugi pa, da je poplačana. Ker gre za diametralno nasprotni pravni podlagi, ju ni moč uveljavljati z istim tožbenim zahtevkom kot je to storila tožeča stranka. Tudi na to bi jo moralo opozoriti prvo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva. Ker tega ni storilo, pač pa delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, v katerem sta zaobsežena dva materialnopravno različna tožbena zahtevka, je prišlo samo s seboj v nasprotje: ugotovilo je, da terjatev in (zato) zastavna pravica tožnika ne obstoji, po drugi strani pa, da je poplačana (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Prvotožena stranka pa utemeljeno opozarja na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo pri utemeljevanju zaključka o poplačilu terjatve. Za uspeh z zahtevkom, da mu je prvotožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje za izbris vknjižene zastavne pravice, ker je zavarovani dolg poplačan, bi moral tožnik s stopnjo gotovosti dokazati, da je dolg poplačan v celoti. Sodišče prve stopnje pa pri dokazni oceni ni upoštevalo izjave A. Š. z dne 2.7.2003 o (le) delnem poplačilu in neprerekanih podatkov iz nastavitve konta, ki kažejo na delna plačila kredita, v nasprotju z njeno vsebino pa je interpretiralo dokazno listino I. Ljubljana z dne 28.5.1997, da se izterjevani znesek nanaša na nov kredit. Sodišče prve stopnje je torej zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, katerih narava je taka, da se jih ne da odpraviti na drugi stopnji, ker bi bila sicer strankama odvzeta ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva - pritožbe (25. člen Ustave RS). Tako je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 354. člena ZPP izpodbijano sodbo izjemoma razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker podredni tožbeni zahtevek oživi (3. odstavek 182. člena ZPP), če je primarni zavrnjen, je sodbo razveljavilo tudi v tem delu. Pri tem pa poudarja, da je sedanji podredni tožbeni zahtevek povsem nesubstanciran in zato, kljub že opravljenemu materialnoprocesnemu vodstvu, nesklepčen. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, kot ga uveljavlja tožeča stranka, pa bo moralo prvo sodišče opraviti materialno procesno vodstvo skladno z že zavzetimi stališči pritožbenega sodišča, nato pa ponovno odločiti ob upoštevanju celotne trditvene podlage z vidika vseh možnih pravnih podlag, seveda ob pogoju, da bodo tudi tožbeni zahtevki ustrezno postavljeni.

Izrek o stroških temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.