Jedro

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ, ki torej določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače, ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi, zato je namesto inštituta zajamčene plače, ki po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 dejansko ne obstaja več, mogoče uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z ZMinP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 21. 12. 2017 in 1. točke izreka odločbe toženca št. ... z dne 17. 5. 2017 v delu, ki se nanaša na višino nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 1. 6. 2016 do 28. 2. 2017, ter vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno upravno odločanje, se zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku te sodbe citirano odločbo z dne 21. 12. 2017 in 1. točko izreka odločbe z dne 17. 5. 2017 v delu, ki se nanaša na višino neposrednega izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 1. 6. 2016 do 28. 2. 2017, ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ker je bila izpodbijana dokončna odločba tožniku vročena 27. 12. 2017, tožba pa vložena priporočeno po pošti šele 29. 1. 2018, je prepozna. Sodišče je ni zavrglo, zato je podana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče, da gre za pravno praznino, saj je minimalna višina nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, ki se plačuje v breme zdravstvenega zavarovanja, še vedno veljavno določena na podlagi ZUTPG in se upošteva vrednost na dan 31. 12. 2006. ZPIZ-2 in ZMinP posebej urejata uporabo zajamčene plače le za področje invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Opozarja na stališče revizijskega sodišča VIII Ips 60/2017, da sta zajamčena in minimalna plača kot vzporedna pravna instituta veljala že pred uveljavitvijo ZDMP in da ZZOD, ki ureja zajamčeno plačo, ni bil nikoli razveljavljen. Nizek znesek zajamčene plače ni razlog, da se ga ne bi upoštevalo. ZMinP v pravice iz zdravstvenega zavarovanja ni posegel. Zajamčena in minimalna plača nista primerljivi, saj imata različne namene. Sklicuje se še na 140. člen POZZ. Obvezno zdravstveno zavarovanje ne more nadomestiti kršitev, povzročenih s strani delodajalca.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane.

5. Zatrjevana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP in 72. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)2 ni podana. Tožba zoper izpodbijano dokončno odločbo z dne 21. 12. 2017, tožniku vročeno 27. 12. 2017, je na sodišče prve stopnje sicer prispela 29. 1. 2018, vendar je bila vložena priporočeno po pošti 26. 1. 2018. Po 2. odstavku 112. člena ZPP se, če se pošlje vloga po pošti priporočeno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pomeni, da je bila obravnavana tožba vložena pravočasno, torej v roku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe, zato so pritožbene navedbe v smeri prepozne tožbe neutemeljene in celo protispisne.

6. V obravnavani zadevi gre za spor o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe izven dela. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov, iz katerih izhaja, da ima tožnik pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi poškodbe izven dela za obdobje od 1. 6. 2016 do 30. 6. 2016 v znesku 689,92 EUR bruto za 176 ur, od 1. 7. 2016 do 31. 7. 2016 v znesku 658,56 EUR bruto za 168 ur, od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2016 v znesku 721,28 EUR bruto za 184 ur, od 1. 9. 2016 do 30. 9. 2016 v znesku 689,92 EUR bruto za 176 ur, od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 v znesku 658,56 EUR bruto za 168 ur, od 1. 11. 2016 do 30. 11. 2016 v znesku 689,92 EUR bruto za 176 ur, od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016 v znesku 689,92 EUR bruto za 176 ur, od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2017 v znesku 689,92 EUR bruto za 176 ur in od 1. 2. 2017 do 28. 2. 2017 v znesku 627, 20 EUR bruto za 160 ur.

Nadomestilo je bilo odmerjeno po podatkih FURS, po katerih znaša za leto 2013 skupna osnova za plačilo prispevka za samostojnega zavezanca 10.228,80 EUR bruto za 2088 ur. Tako je osnova za plačilo prispevka za junij 2016 znašala 1.155,25 EUR bruto za 176 ur, za julij 2016 1.155,25 EUR bruto za 168 ur, za avgust 2016 1.155,25 EUR bruto za 184 ur, za september 2016 1.155,25 EUR bruto za 176 ur, za oktober 2016 1.155,25 EUR bruto za 168 ur, za november 2016 1.155,25 EUR bruto za 176 ur, za december 2016 1.155,25 EUR bruto za 176 ur, za januar 2017 1.166,92 EUR bruto za 176 ur in za februar 2017 1.188,50 EUR bruto za 160 ur. Tožnik je obvezno zavarovan kot družbenik in poslovodja zasebne družbe A. d. o. o. od 1. 1. 2012 dalje, z zavarovalnim časom 40 ur na teden. V bolniškem staležu zaradi poškodbe izven dela je od 21. 7. 2014 dalje.

7. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da bi moral toženec pri odmeri nadomestila kot najnižji znesek osnove za odmero nadomestila namesto zajamčene upoštevati minimalno plačo. 8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)3. Po 1. odstavku 31. člena ZZVZZ je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Nadomestilo znaša 80 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi poškodb izven dela, razen za prvih 90 dni, za katere znaša 70 % osnove (2. in 3. odstavek 31. člena ZZVZZ). Po 7. odstavku 31. člena ZZVZZ nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače in ne višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča4 je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ, ki torej določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače, ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi, zato je namesto inštituta zajamčene plače, ki po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)5 s 1. 1. 2013 dejansko ne obstaja več, mogoče uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z Zakonom o minimalni plači (ZMinP).6

9. Vendar navedeno stališče pritožbenega sodišča v obravnavanem socialnem sporu ni uporabljivo, ker sploh ne gre za primerljivi zadevi. Zavzeto je bilo za zavarovance, ki so v obvezno zavarovanje vključeni na temelju delovnega razmerja in jim plače izplačuje delodajalec, ki je tudi zavezanec za obračun in plačilo prispevkov. Zavarovanec, ki je obvezno zavarovan kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, pa je za obračun in plačilo prispevkov zavezan sam (48. in 49. člen ZZVZZ). Ker torej v tem smislu ni odvisen od delodajalca, njegov položaj ni enak niti bistveno podoben položaju delavca v delovnem razmerju. Po 14. členu Ustave RS7 pa je potrebno enako obravnavati le enake in bistveno podobne položaje. Prav dejstvo, da je tožnik obvezno zavarovan kot družbenik in poslovodja zasebne družbe, je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno.

10. Tožniku, ki je obvezno zavarovan kot družbenik in poslovodja zasebne družbe, se ob uporabi 1. odstavka 31. člena ZZVZZ nadomestilo lahko odmeri le od povprečne osnove za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, torej od povprečne osnove za plačilo prispevkov iz leta 2013, ker je začasna zadržanost z dela nastala leta 2014. Ta osnova po podatkih FURS znaša 10.228,80 EUR bruto za 2088 ur in je bila v predsodnem upravnem postopku tudi pravilno upoštevana.8 Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval, da podatki FURS o povprečni osnovi za plačilo prispevkov za leto 2013 ne bi bili pravilni.9 Glede na navedeno pravno podlago, pa za odmero od osnov za plačilo prispevka, kot bi znašale za mesece začasne zadržanosti od dela, torej v letih 2016 oziroma 2017, ni podlage.

11. Ker je bila torej z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma toženca osnova za odmero nadomestila pravilno upoštevana in nadomestilo tudi pravilno odmerjeno, sta pravilna in zakonita ter posledično z izpodbijano sodbo nezakonito delno odpravljena glede višine nadomestila in zadeva v tem obsegu vrnjena v ponovno upravno odločanje.

Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in na temelju 5. alineje 358. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb v delu, ki se nanaša na višino nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 1. 6. 2016 do 28. 2. 2017, in vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno upravno odločanje, zavrniti.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 4 Psp 143/2018. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami 6 Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 8 Na primer za junij 2016 osnova za odmero znaša 862,19 EUR, 80 % osnove pa 689,92 EUR. 9 224. člen ZPP.