Jedro

Pobotanje ni učinkovalo glede dela vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR s pripadki.

Tožeča stranka je zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da cedirano terjatev v zavarovanje plača stranski intervenientki. To pomeni, da mora sodišče upoštevati, da zavarovana terjatev ob njeni zapadlosti ni bila plačana. Ko je tako, je glede vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR izpolnjen zakonski dejanski stan iz 208. člena SPZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I./4. točki izreka delno spremeni tako, da se nadomesti: ‒ besedilo v prvi vrstici „tožeči stranki“ z besedilom „stranski intervenientki“ ‒ besedilo v drugi in tretji vrstici „v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje“ z besedilom „v 15 dneh od prejema sodbe Vrhovnega sodišča.“

II. Tožena stranka mora stranski intervenientki na strani tožeče stranke povrniti 969,64 EUR njenih stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju toženki naložilo plačilo 118.889,60 EUR, od tega stranski intervenientki znesek 30.109,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 ter tožnici 88.780,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2016 in zakonske zamudne obresti od zneska 30.109,53 EUR za čas od 30. 3. 2016 do 20. 10. 2016, zavrnilo je pobotni ugovor toženke za plačilo 109.359,24 EUR in naložilo toženki povrnitev pravdnih stroškov tožnice in stranske intervenientke.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke v znesku 89.024,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016, ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnice v znesku 82.146,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2016, medsebojno pobotalo terjatev tožnice z nasprotno terjatvijo toženke do zneska 82.146,93 EUR in naložilo toženki, da plača tožnici 6.877,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 (I./1., I./2.. I./3. In I./4. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku nad zneskom 89.024,17 EUR (II. točka izreka) in odločilo o pravdnih in pritožbenih stroških obeh strank in stranske intervenientke (III. do VI. točka izreka).

3. Za revizijski preizkus je upoštevno (le) vprašanje, ali je tožena stranka dolgovala znesek 6.877,24 EUR s pripadki tožeči stranki ali stranski intervenientki. Pritožbeno sodišče je, kot je razvidno iz prejšnje točke te obrazložitve, odločilo, da navedeni znesek tožena stranka dolguje tožeči stranki.

4. Nosilni razlogi za tako odločitev so: tožena stranka „lahko v pobot uveljavlja tožničini terjatvi tudi terjatev odstopljeno stranski intervenientki;“ ker je bila tožena stranka z odstopom terjatve (v znesku 30.109,53 EUR) v zavarovanje stranski intervenientki seznanjena z dopisom stranskega intervenienta 3. 11. 2016, tj. potem, ko je v pripravljalni vlogi 12. 8. 2016 v pobot uveljavljala svoje nasprotne terjatve v skupnem znesku 128.718.67 EUR s pripadki (zaradi zamude v znesku 76.938,43 EUR, 42.7070,80 EUR iz naslova stroškov za dokončanje del in stroška odprave napak ter škode, ki mu je nastala zaradi napak ter terjatve iz drugih pravnih razmerij v znesku 9.072,44 EUR; v nadaljevanju nasprotna terjatev v znesku 128.718.67 EUR ).

5. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 143/2021 z dne 14. 12. 2021 dopustilo revizijo z vprašanjem: Ali je v okoliščinah konkretnega primera odločitev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.877,24 EUR s pripadki tožeči stranki in ne stranski intervenientki na strani tožeče stranke kot fiduciarju, materialnopravno pravilna?

6. Proti odločitvi pritožbenega sodišča iz I./4. točki izreka je vložila stranska intervenientka pravočasno revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Meni, da je odstop terjatve v zavarovanje učinkoval za znesek 6.877,24 EUR, ker v tem delu terjatev tožeče stranke zaradi pobotanja ni prenehala. Poudarja, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila cesija v zavarovanje neveljavna, da bi njen učinek morda prenehal, ali da bi se v zavarovanje cedirana terjatev vrnila v premoženje cedenta. Zato je po mnenju revidentke upravičenka do plačila ona sama, sodišče druge stopnje pa je odločilo v nasprotju z določbama 207. in 208. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišču druge stopnje očita, da ji je brez zakonske podlage odvzelo v zavarovanje cedirano terjatev in s tem nedopustno poseglo v pravico iz 33. člena Ustave. Zatrjuje še, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj je dolgovani znesek prisodilo v korist tožeče stranke in ne stranski intervenientki.

7. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Pojasnjuje, da je še pred prenosom terjatve „v pobot uveljavljala znesek 128.718,00 EUR, v katerega je vključen tudi znesek stranske intervenientke.“ Zato je bila tudi njena celotna terjatev pobotana z nasprotno terjatvijo tožene stranke. Če bi Vrhovno sodišče sledilo stališču revidentke, ta po mnenju tožene stranke ni v slabšem položaju zaradi izpodbijane odločitve. Odtujitev stvari ali pravice med pravdo po njenem mnenju namreč učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika, stranska intervenientka pa lahko zato od tožene stranke v izvršilnem postopku zahteva izpolnitev njej. S tem v zvezi opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča III Ips 51/2015 in poudarja, da bi v takem primeru lahko v izvršilnem postopku ugovarjala prenehanje terjatve zaradi pobotanja. Tožena stranka nadalje poudarja načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja in izpostavlja poslabšanje njenega položaja v primeru spremembe izpodbijane odločitve, ker bi ji taka sprememba onemogočila pobotanje med njeno terjatvijo do tožeče stranke iz naslova stroškov postopka in terjatvijo tožeče stranke do nje glede spornega zneska 6.877,24 EUR. Opozarja še, da je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek dne 24. 12. 2021, zato se je po njenem mnenju odstopljena terjatev avtomatično vrnila v premoženjsko sfero tožeče stranke, na njej pa je stranska intervenientka, skladno z drugim odstavkom 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 206. člena SPZ, pridobila ločitveno pravico. Stranska intervenientka zato po mnenju tožene stranke nima več pravnega interesa za revizijo.

8. Na navedbe tožene stranke o pomanjkanju pravnega interesa za revizijo zaradi začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko dne 24. 12. 2021 je revidentka odgovorila. Opozarja, da nastali položaj ureja 282. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, da ni izgubila pravnega interesa in da je o tem že odločilo Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 27/2021 z dne 25. 1. 2022. 9. Revizija je dovoljena in utemeljena.

10. Tožena stranka oporeka pravnemu interesu revidentke. Navaja, da se je nad tožečo stranko dne 24. 12. 2021 (tj. po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje) začel stečajni postopek in da se je tu sporna odstopljena terjatev zato po sili zakona samega (drugi odstavek 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 206. člena SPZ) vrnila v premoženje cedenta – tožeče stranke. Tožena stranka torej utemeljuje pomanjkanje pravnega interesa revidentke z oporekanjem njeni stvarni legitimaciji (ta naj bi prenehala zaradi dejstva začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko – cedentko in posledično vrnitvi cedirane terjatve v cedentkino premoženje). Vendar ta argument ni upošteven za presojo o obstoju pravnega interesa. Če bi bil, bi to pomenilo, da je odločitev o obstoju pravnega interesa, ki šele omogoči vsebinsko presojo pravnega sredstva, odvisna od vsebinske presoje pravnega sredstva. To ni sprejemljivo. Obstoj pravnega interesa je namreč odvisen od odgovora na vprašanje, ali vlagatelj pravnega sredstva lahko pričakuje pravno korist, če bi se izkazalo, da je to pravno sredstvo utemeljeno. Pravni koristi pa ni mogoče oporekati, če vlagatelj pravnega sredstva lahko pričakuje od odločitve sodišča izboljšanje svojega položaja. Odgovor na to vprašanje je ključen, ker pritrdilen odgovor utemelji potrebo po uveljavljenem pravnem varstvu in s tem obstoj pravnega interesa. Obstoja pravnega interesa glede na obrazloženo ni dopustno pogojevati z odgovorom na vprašanje, ali je vlagatelj (še) nosilec pravice, ki je predmet spora.

11. V danem primeru je pravna korist revidentke izkazana, saj bi uspeh v revizijskem postopku zanjo pomenil, da je del vtoževane terjatve (v znesku 6.877,24 EUR) tožena stranka dolžna plačati njej in ne tožeči stranki. Revidentka si torej prizadeva, da bi pridobila izvršilni naslov, ki bi se glasil nanjo kot upnico. To pomeni, da ji v morebitnem izvršilnem postopku ne bi bilo treba izkazovati, da je singularna pravna naslednica tega dela terjatve in da je do tega nasledstva prišlo med obravnavanim gospodarskim sporom. Ugovor pomanjkanja pravnega interesa za revizijo zato ni utemeljen. Dodati je treba naslednje. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da bi v morebitnem izvršilnem postopku zaradi izterjave 6.877,24 EUR s pripadki, ki bi ga sprožila revidentka na podlagi izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje kot singularna pravna naslednica proti toženi stranki, lahko v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe ugovarjala prenehanje celotne cedirane terjatve zaradi pobotanja z njeno nasprotno terjatvijo v znesku 128.718,76 EUR. S tem tožena stranka nazorno opredeli, v čem je bistvo prizadevanj revidentke.

12. Skladno nauku o časovnih mejah pravnomočnosti se pravnomočnost nanaša na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ta mejnik mora upoštevati tudi instančno sodišče v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Dejstev, ki se zgodijo kasneje, instančno sodišče ne sme upoštevati ob odločanju o rednih in izrednih pravnih sredstvih. Učinek pravnomočnosti jih ne bo zajemal, zainteresirana stranka pa se prav zato nanje lahko sklicuje v morebitnih drugih postopkih. Za dani primer to pomeni, da revizijsko sodišče tudi ob vsebinski presoji revizije ne sme upoštevati objektivno novega dejstva, tj. da je bil nad tožečo stranko po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje dne 24. 12. 2021 začet stečajni postopek.

13. Za vsebinsko presojo o reviziji je pomembno še naslednje: ‒ tožena stranka je v pripravljalni vlogi 12. 8. 2016 uveljavljala ugovor zaradi pobota z nasprotno terjatvijo v znesku 128.718,67 EUR s pripadki; ‒ tako vtoževana terjatev kot nasprotna terjatev sta bili med tožečo in toženo stranko sporni; ‒ tožeča stranka je na stransko intervenientko cedirala v zavarovanje del vtoževane terjatve do tožene stranke, tj. znesek 30.109,00 EUR s pripadki; ‒ tožena stranka je bila o tej cesiji obveščena 3. 11. 2016, torej po 12. 8. 2016, ko je podala navedeni ugovor zaradi pobota; ‒ tožeča stranka je (med drugim) zahtevala, naj sodišče naloži plačilo 30.109,53 EUR s pripadki stranski intervenientki; temu tožena stranka ni ugovarjala; ‒ v prvem sojenju je sodba sodišča prve stopnje (I Pg 330/2016 z dne 12. 9. 2019) postala pravnomočna glede ugotovitve vtoževane in nasprotne terjatve v znesku 19.359,43 EUR in njunega medsebojnega pobotanja; ‒ sodišče prve stopnje je v drugem sojenju »zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke« glede še preostalega zneska 109.359,24 EUR in ugodilo tožbenemu zahtevku glede plačila 118,889,60 EUR s pripadki; toženi stranki je naložilo, da del navedenega zneska, tj. 30.109,53 EUR s pripadki, plača namesto tožeči stranki stranski intervenientki; ‒ sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in: (i) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 89.024,17 EUR s pripadki, (ii) ugotovilo obstoj nasprotne terjatve tožene stranke v znesku 82.146,93 EUR s pripadki, (iii) odločilo o pobotanju terjatev do zneska 82.146,93 EUR in (iv) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 6.877,24 EUR s pripadki.

14. Sodišče druge stopnje je odločalo o procesnem ugovoru zaradi pobota. Izrek je skladen zahtevam tretjega odstavka 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po medsebojnem pobotanju vtoževane in nasprotne terjatve je naložilo tožeči stranki, da presežek prve nad drugo plača toženi stranki. Tako vtoževano kot nasprotno terjatev je ugotovilo v nižjem znesku, kot sta bili vtoževani. Procesni ugovor zaradi pobota je bil tako utemeljen (le) za znesek 82.146,93 EUR s pripadki. Do tega zneska je ugotovljena vtoževana terjatev v znesku 89.024,17 EUR s pripadki prenehala po medsebojnem pobotanju.

15. Procesni ugovor zaradi pobota učinkuje od trenutka steka pogojev za pobot, tj. od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti (drugi odstavek 312. člena OZ; prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 61/2015). To predpostavlja, da sta vtoževana in nasprotna terjatev obstajali vse do izreka sodbe o njunem medsebojnem pobotanju, a upoštevati je treba, da tudi učinek procesnega pobotanja seže v čas pred izrekom sodbe, tj. v čas, ko sta si terjatvi stopili nasproti.

16. To pomeni, da je pravnomočno ugotovljena vtoževana terjatev v znesku 89.024,17 EUR s pripadki zaradi pobotanja s pravnomočno ugotovljeno nasprotno terjatvijo v znesku 82.146,93 EUR s pripadki delno prenehala še preden je bila tožena stranka obveščena o cesiji v zavarovanje. Vendar pred očmi je treba imeti, da vtoževana terjatev zaradi pobotanja ni prenehala v celoti, temveč le glede zneska 82.146,93 EUR s pripadki. Pobotanje torej ni učinkovalo glede razlike med navedenima zneskoma, tj. glede dela vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR s pripadki. Ko je tako, v tem delu vtoževana terjatev obstoji – njen obstoj je v ne-izpodbijanemu delu sodbe sodišča druge stopnje pravnomočno ugotovljen.

17. Iz razlogov sodb sodišča prve stopnje in druge stopnje izhaja, da sta obe sodišči obstoju tu sporne cesije v zavarovanje pritrdili. Sodišče prve stopnje je prav zato ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki je predlagala, naj se toženi stranki naloži, da cedirani del terjatve plača stranski intervenientki (in ne njej; prim. točko 1 te obrazložitve). Iz izpodbijane sodbe pa sledi, da cesija v zavarovanje ni učinkovala niti za znesek 6.877,24 EUR. Razumeti je, da je razlog za to stališče pritožbenega sodišča naslednji: cesija terjatve v zavarovanje v celoti (tj. za znesek 30.109,53 EUR s pripadki) ni učinkovala, ker je bila tožena stranka z njo seznanjena »potem, ko je v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev […] skupno […] v znesku 128.718,67 EUR« (45. točka obrazložitve). Vendar pritožbeno sodišče prezre, da je bila tudi terjatev tožene stranke, tj. nasprotna terjatev v danem primeru sporna in da je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno uveljavljala v pobot le 82.146,93 EUR s pripadki in 19.359,43 EUR s pripadki (kar je bilo že pravnomočno v prvem sojenju), skupaj torej 101.506,36 EUR s pripadki. Njen procesni ugovor zaradi pobota torej ni bil utemeljen v znesku 128.718,67 EUR, ker nasprotna terjatev ni bila pravnomočno ugotovljena v tem znesku. Nad zneskom pravnomočno ugotovljene nasprotne terjatve v znesku 101.506,36 EUR tudi ni mogla prenehati zaradi pobotanja pravnomočno ugotovljena vtoževana terjatev v znesku 108.383,60 EUR (89.024,17 EUR s pripadki in 19.359,43 EUR s pripadki, kar je bilo že pravnomočno v prvem sojenju). To, da je tudi nasprotna terjatev, uveljavljena s procesnim ugovorom zaradi pobota, v sodnem postopku lahko sporna zaradi obrambe tožeče stranke, ni neobičajno. Prav tak je bil dani primer.

18. Glede zneska 6.877,24 EUR ne more biti upoštevno niti, da je tožena stranka uveljavljala s procesnim ugovorom zaradi pobota nasprotno terjatev v znesku 128.718,67 EUR, niti da je tožena stranka uveljavljala procesni ugovor zaradi pobota preden je bila obveščena o cesiji v zavarovanje. V tem delu njen procesni ugovor zaradi pobota, kot je bilo že obrazloženo, ni bil utemeljen proti tožeči stranki in posledično ni utemeljen niti proti stranski intervenientki - revidentki.

19. Tožeča stranka sama je zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da cedirano terjatev v zavarovanje plača stranski intervenientki. To pomeni, da mora sodišče upoštevati, da zavarovana terjatev ob njeni zapadlosti ni bila plačana. Ko je tako, je glede vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR izpolnjen zakonski dejanski stan iz 208. člena SPZ. Revidentka se torej lahko poplača iz odstopnjene terjatve, kar je bila tema tožbenega zahtevka. Dodati je treba, da revzijsko sodišče iz razlogov, navedenih v 11. točki obrazložitve, ni moglo upoštevati dejstva začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko dne 24. 12. 2021. Zato niso upoštevne trditve iz odgovora na revizijo, ki opozarjajo na posledice začetka stečajnega postopka.

20. Sodišče druge stopnje določbe 208. člena SPZ ni uporabilo, čeprav bi jo glede na obrazloženo moralo. Zato je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo, kot je razvidno iz prve točke izreka te sodbe. Pri tem ni posegalo v neizpodbijani pravnomočni del I./4. točke izreka sodišča druge stopnje.

21. Glede na dopuščeno revizijsko vprašanje pravilnost stroškovne odločitve ni bila predmet revizijskega preizkusa, revizijska odločitev pa v razmerje med uspehom tožeče stranke glede na toženo stranko tudi ne vpliva. Zato Vrhovno sodišče v stroškovno odločitev sodišča druge stopnje ni posegalo.

22. O revizijskih stroških je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP ter veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Stranska intervenientka je z revizijo uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti potrebne revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti glede na vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku obsegajo nagrado za predlog za dopustitev revizije (četrti odstavek tar. št. 21 OT) v višini 500 točk oziroma v znesku 300,00 EUR, nagrado za revizijo (tretji odstavek tar. št. 21 OT), kar po vštetju 50 % prej navedene nagrade (peti odstavek tar. št. 21 OT) znaša še 350 točk oziroma 210,00 EUR, izdatke za stranko (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 2% od nagrade do 1000 točk, kar znaša 17 točk oziroma 10,20 EUR, 22 % DDV, sodno takso za predlog za dopustitev revizije v priglašeni višini 105,00 EUR in doplačilo sodne takse za revizijo v višini 230,00 EUR, kar vse skupaj znaša 969,64 EUR. Vrhovno sodišče pa stranski intervenientki ni priznalo nagrade za poročilo stranki, saj to dejanje strankine pooblaščenke (odvetniške družbe) ni z ničemer prispevalo k uspehu stranske intervenientke v postopku in tako ti stroški niso bili potrebni z vidika prvega odstavka 155. člena ZPP. Stranska intervenientka plačila morebitnih zakonskih zamudnih obresti ni zahtevala.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).