Jedro

Zgolj hipotetična možnost oziroma ugibanje zagovornika, da bi oškodovana družba zato, ker ji je obdolženec povrnil škodo, predlog za njegov kazenski pregon lahko umaknila, pa ne omogoča oziroma dopušča razlage, da je s tem odpadla zakonita podlaga (torej potrebni predlog oškodovanca) za kazenski pregon obdolženca.

Obdolženčeva obsežna predkaznovanost, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe ne daje utemeljene podlage za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen en mesec zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, uvodoma navaja, da iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP in da sodbo izpodbija v celoti. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu po določbah 57. in 58. člena KZ-1 izreče pogojno obsodbo, z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo dveh let. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik poudarja, da je obdolženec dan pred izvedbo predobravnavnega naroka, oškodovani družbi v celoti poravnal nastalo škodo. Zato bi sodišče, ker gre za predlagalni delikt, moralo v okviru materialnega procesnega vodstva obdolženca opozoriti, da lahko oškodovana družba predlog za kazenski pregon umakne. Ob dejstvu, da je bil predobravnavni narok izveden že naslednji dan po tem, ko je obdolženec sam poravnal celotno škodo, pa oškodovana družba ni imela možnosti, da bi podala umik predloga za pregon, kar bi posledično omogočalo ustavitev kazenskega postopka. S tem je očitno prišlo do procesne kršitve po določbi 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ki zahteva podane predloge oškodovane družbe.

5. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka je podana le v primeru, če se je kazenski postopek zoper obdolženca zaradi očitka storitve predlagalnega delikta vodil brez pravočasnega predloga oškodovanca. V obravnavanem primeru ne gre za takšno procesno situacijo (česar niti zagovornik ne trdi), saj je oškodovana družba pravočasno, skladno z določbo prvega odstavka 52. člena ZKP znotraj trimesečnega roka od izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, vložila predlog za njegov kazenski pregon. Zgolj hipotetična možnost oziroma ugibanje zagovornika, da bi oškodovana družba zato, ker ji je obdolženec povrnil škodo, predlog za njegov kazenski pregon lahko umaknila, pa ne omogoča oziroma dopušča razlage, da je s tem odpadla zakonita podlaga (torej potrebni predlog oškodovanca) za kazenski pregon obdolženca. Ker oškodovana družba vse do izdaje izpodbijane sodbe predloga za kazenski pregon obdolženca ni umaknila, torej očitana kršitev ni podana.

6. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona glede odmere kazni obdolžencu, opira zagovornik po vsebini na izbiro vrste izrečene kazenske sankcije, to je kazen zapora, čeprav bi bila po njegovem mnenju ustrezna in zadostna že pogojna obsodba. Ne trdi torej, da je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, kar bi pomenilo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, temveč izpodbija (zgolj) ustreznost izrečene kazenske sankcije, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP.

7. Tudi v tem delu pritožbenih zatrjevanj se višje sodišče z zagovornikom ne strinja. Dejstvo, da je škodo v višini vrednosti odtujenega parfuma oškodovani družbi obdolženec sam poravnal, je sodišče prve stopnje, poleg priznanja krivde in vrednosti odtujene stvari, upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Pritožbenim navedbam, da je s takim ravnanjem obdolženec pokazal zavedanje zavržnosti storjenega dejanja in željo po odpravi njegovih škodljivih posledic, sicer ni mogoče odreči utemeljenosti. Kljub temu pa obdolženčeva obsežna predkaznovanost, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe ne daje utemeljene podlage za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Obdolženec je bil namreč pred izvršitvijo sedaj očitanega kaznivega dejanja že štiri krat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, prvič 29. 6. 2015, nazadnje 5. 9. 2018, obsojen pa je bil tudi po storitvi sedaj očitanega kaznivega dejanja s pravnomočno sodbo z dne 10. 2. 2021, za dejanje, ki ga je izvršil še pred storitvijo sedaj očitanega kaznivega dejanja. Iz tega razvidna obdolženčeva osebnost in njegovo prejšnje življenje, zato tudi po presoji višjega sodišča ne omogočata potrebnega pričakovanja, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Posledično zato zgolj opozorilo obdolžencu za določeno preizkusno obdobje ni več mogoče, saj ne more biti več deležen potrebnega zaupanja sodišča. Glede na izrečeno kratkotrajno prostostno kazen pa ima obdolženec, v skladu z veljavnimi določbami ZKP, možnost predlagati sodišču izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. 8. Pritožbeno zatrjevane preživninske obveznosti obdolženca, ob vseh ugotovljenih okoliščinah ne morejo biti (zadostna) podlaga za spremembo izbire vrste izrečene kazenske sankcije. Onemogočeno pridobivanje denarnih sredstev tekom prestajanja zaporne kazni pa je logična posledica, ki primarno na izbiro vrste in odmero višine kazni ne more imeti prav nobenega relevantnega vpliva, pri čemer je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je obdolženec brez zaposlitve in se preživlja s socialno pomočjo, da torej denarnih sredstev za preživljanje ne pridobiva z lastnim delom.

9. Po obrazloženem in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).