Jedro

Pogodbo o poslovnem sodelovanju, v kateri je bilo dogovorjeno, da se blago plačuje po prodani realizaciji, je treba obravnavati kot komisijsko in ne kot prodajno pogodbo (ne glede na to, da stranki uporabljata pojma „prodajalec“ in „kupec“).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča v 1. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu.

II. Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se v 2. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške celotnega pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi, v višini 1.706,96 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevku tožnice za plačilo na podlagi dveh pogodb o poslovnem sodelovanju in dodatku k tema pogodbama, ki sta ju sklenili pravdni stranki. Toženi stranki je tako naložilo, da tožnici plača znesek 8.563,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. tč.), v presežku (5.524,54 EUR) pa je zahtevek zavrnilo (2. tč.). Glede pravdnih stroškov je odločilo po načelu uspeha v pravdi.

(2) Zoper tako odločitev sta se pritožili obe stranki.

(3) Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni in zoper stroškovni del sodbe (1. in 3. tč.). Ne strinja se, da je sploh kaj dolžna plačati tožeči stranki, saj je svojo obveznost do nje že izpolnila v celoti. Če bi izpodbijana sodba ostala v veljavi, bi to pomenilo, da bi bila tožnica dvojno obogatena – prejela bi tako blago kot tudi njegovo vrednost, izraženo v denarju. Toženka se ne strinja z obrazložitvijo sodišča glede aktivne legitimacije, ki jo tožnici priznava. Tožnica v zvezi s predmetom te pravde ni nikoli sodelovala s toženo stranko. Vse potrebno je slednja urejala s hčerko tožnice, z M.Ž., ki je tudi podpisovala vse listine. Tožena stranka je predlagala zaslišanje tožnice, vendar prvostopenjsko sodišče predlogu ni sledilo in le pojasnilo, da je ni zaslišalo, ker ni sodelovala v dogovarjanju in tako ne bi vedela povedati nič o relevantnih dejstvih. Glede pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 18. 12. 2000, na podlagi katere je od tožnice (oziroma njene hčerke) prevzela blago v skupni vrednosti 5.878.751 SIT (sedaj 24.531,60 EUR), je bistveno to, da je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno, da bo prodajalka izročila določeno blago toženi stranki, le ta pa bo kasneje to blago poskušala prodati in pretežni del kupnine nakazala na račun prodajalke – hčerke tožnice. Dogovorjeno je bilo, da se blago plačuje po plačani realizaciji, torej šele takrat, ko bo tožena stranka uspela prodati izročeno in prevzeto blago. Priča M.Ž. je še sama izpovedala, da je bilo tudi v letu 2005 govora o tem, da lahko tožena stranka izročeno blago vrne, pri čemer je še dodala, da je tožena stranka blago vrnila, ampak denarja pa še zmeraj ne. Res je, da sta pravdni stranki leta 2005 sklenili pisni dogovor (kot aneks po medsebojni pogodbi z dne 18. 12. 2000) v zvezi s plačilom vrednosti preostalega, neprodanega blaga. Vendar je pred sklenitvijo tega dogovora kot tudi po njem veljalo, da lahko tožena stranka blago, ki ga ne bo uspela prodati, vrne prodajalki in s tem v celoti izpolni svojo obveznost, kar je potrdila tudi priča M.Ž.. Zaradi zastarelosti in poslabšanja stanja blaga se je toženka konec leta 2006 odločila, da po dogovoru s prodajalko vrne preostali, še neprodani del prevzetega blaga. Veliko večino tega blaga je tožeča stranka obdržala. Glede na navedeno je jasno, da je bila sklenjena pogodba v celoti izpolnjena, vsaj s strani toženke. Čas plačila kupnine ni bil bistven element pogodbe. Ko je tožena stranka prodajalki osebno izročila neprodani del blaga, je prišlo do razdora prodajne pogodbe. Sopogodbenica se je s tem očitno strinjala, saj je del blaga tudi obdržala. Tožeča stranka bi imela kvečjemu zahtevek za izročitev neprodanega blaga, kakor je bilo tudi dogovorjeno, ne pa za izplačilo denarnega zneska. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

(4) Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

(5) Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (2. tč.) in zoper stroškovni del sodbe (3. tč.) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Navaja, da je tožnica zahtevek v višini 14.187,95 EUR (prej 3.400.000 SIT) zahtevala na podlagi dogovora z dne 14. 3. 2005. Na podlagi tega dogovora je tožena stranka tožnici plačala zgolj 360.000 SIT. Tudi sodišče je navedeni dogovor štelo kot obligacijo med pravdnima strankama, saj je tožeči stranki dosodilo del zneska v višini 8.563,41 EUR, v preostanku (5.524,54 EUR) pa je njen zahtevek zavrnilo. Tožena stranka ni predložila listin, ki bi izkazovale, da je dolg po dogovoru z dne 14. 3. 2005 poravnala ali da bi bilo navedeno obligacijsko razmerje spremenjeno na drug način. Prvostopenjsko sodišče se je napačno postavilo na stališče, da je treba tudi enostransko listino – »rekapitulacija poračuna,« ki jo je tožnica za potrebe izterjave dolga sestavila kot zabeležko na družbi P.K., d.o.o., upoštevati kot dokaz. Prvostopenjsko sodišče ne pojasni, kakšna je pravna podlaga listine, ki toženo stranko odvezuje plačila dogovorjene obligacije. Tožnica je tekom dokaznega postopka pojasnila, zakaj se v listini, ki jo je sestavila pri P.K., d.o.o., pojavljajo različni zneski. V obračunih svojih prejšnjih poslov je nepravilno in nekritično mešala terjatve in davčne obveznosti, ki sta si jih stranki vštevali in odštevali od svojih terjatev in z obligacijskimi razmerji nimajo zveze. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi v celoti, s stroškovno posledico.

(6) Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. V odgovoru v bistvenem navaja, da je neutemeljen očitek, da je le dogovor med strankama z dne 14. 3. 2005 edini relevanten za ugotavljanje višina toženkinega dolga do tožnice, pač pa je treba upoštevati tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 18. 12. 2000. (7) Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

(8) Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ki je veljalo med pravdnima strankama. Napačno je namreč ocenilo dogovor med strankama z dne 14. 3. 2005 (priloga A2), in sicer je napačno presodilo, da sta stranki tega dne sklenili (povsem) novo pogodbo (dogovor), in jo napačno ocenilo kot prodajno pogodbo, v bistvenem neodvisno od njunega prvotnega dogovora o poslovnem sodelovanju z dne 18. 12. 2000. (9) Odločilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je v bistvenem sledeče: - tožnica in toženka sta 18. 12. 2000 sklenili dva dogovora o poslovnem sodelovanju, s katerima se je toženka zavezala, da bo tožnici plačevala za njeno blago [ki ga bo prodajala v svoji poslovalnici], in sicer po realizaciji ter da postane blago kupčeva last šele ko je plačano.

- skoraj pet let kasneje, 14. 3. 2005, pa sta se „po medsebojnem dogovoru z dne 18. 12. 2000“ dogovorili, da tožnica odobri toženki popust za vrednost 746.378 SIT, pri čemer sta se tudi dogovorili, da toženka izplačuje z blagajniškim prejemkom, in sicer 2.800.000 SIT do konca leta 2005, za razliko od 3.760.048 SIT, to je 960.000 SIT, pa, da se bosta še dogovorili 31. 12. 2005. (10) Napaka prvostopenjskega sodišča je v tem, ker dogovora z dne 14. 3. 2005 ni razlagalo v luči prvotnih dveh pogodb o poslovnem sodelovanju z dne 18. 12. 2000. Upoštevaje prvi stavek dogovora z dne 14. 3. 2005 (»Po medsebojni pogodbi z dne 18. 12. 2000 se stranki dogovorita…«), je tega treba razlagati le v smislu dodatka k pogodbama o poslovnem sodelovanju. Ta nikjer izrecno ne spreminja ključne določbe pogodbe o poslovnem sodelovanju, kjer je po presoji pritožbenega sodišča določen bistveni element pogodbe – to pa je, da se blago plačuje po prodani realizaciji. Gre torej za komisijsko in ne za prodajno pogodbo (ne glede na to, da stranki uporabljata pojma „prodajalec“ in „kupec“), kot jo je urejal v členih 771 – 789 Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 - 57/89; ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in kasnejše spremembe; OZ).

(11) S komisijsko pogodbo se stranki zavežeta, da bo komisionar v svojem imenu in na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Za konkretni primer torej velja, da v kolikor tožena stranka določenega blaga iz pogodbe o poslovnem sodelovanju ni prodala, tožnica nima pravice od toženke terjati plačila za neprodano blago, pač pa je to še naprej njena last. Po oceni pritožbenega sodišča dogovor z dne 14. 3. 2005 namreč ni spremenil pravne narave pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 18. 12. 2000, kar pomeni, da je šlo še naprej za komisijsko prodajo. Določbe dogovora, da se stranki dogovorita, da se izplačuje z blagajniškim prejemkom, in sicer 2.800.000 SIT do konca 2005, namreč ne gre razumeti, da sta stranki spremenili komisijsko pogodbeno razmerje v prodajno pogodbeno razmerje. Za takšno spremembo, ki bi bistveno posegla v dotedanji poslovni odnos med strankama, bi morali stranki v pogodbi to izrecno navesti. Poleg tega v dogovoru tudi nikjer ni določeno, da bi bila tožena stranka dolžna tožnici plačati takšen znesek, pač pa je treba navedeno določbo razumeti v smeri dogovora o načinu plačila (z blagajniškim prejemkom), v kolikor bi do realizacije prodaje dejansko prišlo. Ker sta bili stranki še naprej v komisijskem pogodbenem odnosu, tožničin izpolnitveni zahtevek iz naslova komisijske pogodbe ni v plačilu neprodanega blaga in je zato neutemeljen. Takšne obveznosti komisionarja ZOR ni predpisoval (776. - 780. čl. ZOR).

(12) Ker je pritožba toženke utemeljena že na podlagi zgoraj navedenega, pritožba tožnice pa iz istih razlogov neutemeljena, se pritožbeno sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti do drugih pritožbenih očitkov strank ni posebej opredeljevalo.

(13) Tožeča stranka očitanih kršitev pravdnega postopka ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju ZPP).

(14) Po obrazloženem se izkaže, da je bilo treba na podlagi 5. tč. 358. čl. ZPP spremeniti 1. točko sodbe sodišča prve stopnje v smeri zavrnitve tožničinega celotnega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo materialno pravo, ki v tem primeru predstavlja ZOR, pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 18. 12. 2000 in dogovor z dne 14. 3. 2005. (15) Ker je tožnica v celoti izgubila pravdo, je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi (1. odst. 154. čl. ZPP in 2. odst. 165. čl. ZPP). Ti so izračunani ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife, vrednosti točke 0,459 EUR v času odločanja ter načela potrebnosti (1. odst. 155. čl. ZPP). Potrebni stroški toženke pred pritožbo znašajo 1.184,56 EUR, kar je pravilno izračunalo že prvostopenjsko sodišče. Nadaljnji pritožbeni stroški tožene stranke pa so naslednji: 625 odv. točk za sestavo pritožbe s prištetimi administrativnimi stroški (2%) in 20% DDV znaša 351,13 EUR, sodna taksa za pritožbo pa 171,27 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko (50 tč.) in obvestilo stranki o sodbi (50 tč.), saj sta ti storitvi že zaobjeti v priznanih stroških za sestavo pritožbe. Prav tako ni priznalo priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo, saj ta v ničimer ni prispeval h končnemu rezultatu. Potrebni stroški tožene stranke skupaj s pritožbenimi stroški tako znašajo 1.706,96 EUR, ki jih mora tožnica plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa z ustreznimi obrestmi.