Jedro

Objekt se je ogreval prek uporabe skupnega sistema centralnega ogrevanja, ki ni omogočal merjenja individualne energetske porabe po posameznih stanovanjih. Ker gre za stroške, ki nastajajo znotraj skupnega dela stavbe, sta jih toženki (etažni lastnici) dolžni kriti sorazmerno s svojim solastniškim deležem, saj pogodba o medsebojnih razmerjih ni bila sklenjena. Posamezni etažni lastnik z enostranskim ravnanjem ne more vplivati na zakonsko (ali pogodbeno) obveznost, ki je torej neodvisna od tega, ali sta ogrevanje dejansko uporabljali ali ne. Ker je te stroške iz lastnih sredstev poravnala tožeča stranka, je njen zahtevek za povračilo utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča I 2006/00881 z dne 13. 1. 2006, in sicer v 1. tč. za glavnico v znesku 513,38 EUR (prej: 123.026,00 SIT), v 3. tč. pa za stroške izvršilnega postopka v znesku 54,83 EUR (prej: 13.140,00 SIT), oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Preostali del 1. tč. sklepa o izvršbi je zaradi delnega umika tožbe s sklepom razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo. Toženkama je naložilo še povrnitev 47,43 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zamudno posledico.

(2) Zoper sodbo (ne pa tudi sklep) se pritožujeta toženki. Pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga izrecno ne navajata, stroškov ne priglašata. Iz njunih izvajanj je smiselno razbrati, da tožeči stranki kot upravniku očitata, da ni izpolnil dolžnosti namestitve merilnikov porabe toplote za ogrevanje; pri tem se sklicujeta na 25. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami; od tu SZ-1) ter na Direktivo Sveta 93/76/EGS z dne 13. 9. 1993 o omejitvi emisij ogljikovega dioksida z izboljšanjem učinkovite rabe energije (SAVE). Menita, da želi upravnik na podlagi zastarane pogodbe (očitno o upravljanju) obdržati protizakonit in zastarel način obračunavanja kurjave. Vtoževani znesek ogrevanja zato ni resni čen. Nadalje opozarjata, da ogrevanja iz objektivnih razlogov ne uporabljata vse od leta 1999 dalje. Navajata tudi, da je tožeča stranka na radiatorjih v hodniku odstranila termostate in tako povzročila uhajanje toplote v atmosfero. Nasprotno pritožnici sledita smernicam Evropske Unije in svoje stanovanje, ki je izpostavljeno južni legi, ogrevata preko sprejemnika sončne energije.

Končno menita, da resnično količino porabljene kurjave lahko izmeri le natančen in sodoben instrument (delilnik, merilnik), nikakor pa ne sodnik.

(3) Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti (443. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), zato se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka upravnik objekta, toženi stranki pa sta etažni solastnici stanovanja v istem objektu. Objekt se je ogreval prek uporabe skupnega sistema centralnega ogrevanja, ki ni omogočal merjenja individualne energetske porabe po posameznih stanovanjih. Ker gre za stroške, ki nastajajo znotraj skupnega dela stavbe, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ), ki urejajo razmerja med etažnimi lastniki (115. čl. – 118. čl. SPZ). Toženki sta dolžni kriti stroške iz skupnih delov zgradbe sorazmerno s svojim solastniškim deležem, saj pogodba o medsebojnih razmerjih ni bila sklenjena (115. čl. SPZ in 1. alineja 1. odst. 116. čl. SPZ). Posamezni etažni lastnik z enostranskim ravnanjem ne more vplivati na zakonsko (ali pogodbeno) obveznost, ki je torej neodvisna od tega, ali sta ogrevanje dejansko uporabljali ali ne. Ker je te stroške iz lastnih sredstev poravnala tožeča stranka, je njen zahtevek za povračilo utemeljen (197. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ).

(6) Ostali pritožbeni očitki za konkretno zadevo niso bistveni, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).