Jedro

Pred uveljavitvijo ZST-1 taksa za pritožbo zoper sklep o taksni oprostitvi ni bila predvidena, zato jo je sodišče prve stopnje od tožnika napačno terjalo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da toženca ne veže obveznost preživljanja polnoletnih sinov, zato okoliščine njune brezposelnosti ni mogoče upoštevati kot pravno relevantne okoliščine, ki bi imela pomen za odločitev o toženčevi taksni oprostitvi.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 2.11.2009 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba zoper sklep z dne 7.7.2009 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2.11.2009, opr. št. P 164/1997-73 štelo toženčevo pritožbo zoper sklep z dne 7.7.2009, opr. št. P 164/1997-66 za umaknjeno. S slednjim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse za vlogo, ki jo je toženec naslovil kot „pritožba“ z dne 24.2.2009. Toženec je zoper sklep o umiku pritožbe vložil pravočasno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi. Navaja, da v skladu z 39. členom ZST-1 ni bil dolžan plačati sodnih taks za pritožbo, saj gre za sodno zadevo iz leta 1997. V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse toženec očita prvostopenjskemu sodišču, da njegov sklep temelji na neskrbni oziroma ignorantski ugotovitvi dejanskega stanja, kar je v nasprotju z zadnjim odstavkom 168. člena ZPP in zadnjim odstavkom 11. člena ZST-1. Predlaga razveljavitev sklepa. Predlaga še, da naj o zadevi odloči Državni zbor in po razveljavitvi zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču izven pritožbene pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani.

Pritožba zoper sklep z dne 2.11.2009 je utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 7.7.2009 pa ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec že 27.9.1999 predlagal obnovo postopka. Prvostopenjsko sodišče je njegov predlog s sklepom z dne 8.10.2008, opr. št. P 164/1997-41 zavrglo, pritožbeno sodišče pa s sklepom z dne 2.2.2009, opr. št. II Cp 4696/2008 zavrnilo pritožbo proti takšni odločitvi. Toženec je v vlogi z dne 23.2.2009, ki jo je naslovil s „Pritožba“ zoper sklep višjega sodišča, predlagal Vrhovnemu sodišču RS, da razveljavi omenjeni sklep pritožbenega sodišča. Ker se kvalifikacija vloženega pravnega sredstva vrši glede na njegovo vsebino in glede na odločbo, proti kateri je bilo pravno sredstvo vloženo, bi bilo treba takšno toženčevo vlogo šteti za revizijo. Toženec pa je hkrati podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7.7.2009 njegov predlog zavrnilo ter izdalo plačilni nalog, s katerim je toženca na podlagi 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pozvalo, da v 15. dneh od vročitve naloga plača sodno takso za pritožbo. Ker toženec niti po zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog sodne takse ni plačal, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 2.11.2009 in na podlagi 3. odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo, da je tožnikova pritožba z dne 19.8.2009 umaknjena. Slednja odločitev temelji na napačni uporabi materialnega prava. V skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 – ZST-1) se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo navedenega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka vplačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, kar smiselno enako velja za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo navedenega zakona. Kot je bilo navedeno, je tožeča stranka predlog za obnovo postopka vložila že v letu 1999, to je pred uveljavitvijo ZST-1, ki je začel veljati 1.10.2008. Pred uveljavitvijo ZST-1 taksa za pritožbo zoper sklep po taksni oprostitvi ni bila predvidena, zato jo je sodišče prve stopnje od tožnika napačno terjalo. Brezpredmetno je bilo zato tudi odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog, posledično pa je zmotna tudi odločitev, da se pritožba zoper sklep z dne 7.7.2009 šteje za umaknjeno. Ker za pritožbo zoper sklep o taksni oprostitvi po prej veljavnem Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 in spremembe, ZST) plačilo sodne takse ni bilo predvideno in ker za to tudi ni mogla biti predvidena posledica njenega neplačila, je izpodbijani sklep o umiku pritožbe napačen, zato ga je bilo treba v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljaviti.

Pritožbeno sodišče je zato odločalo o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo/revizijo z dne 24.2.2009 in ugotovilo, da ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer navedlo napačno pravno podlago za svojo odločitev, ko se je sklicevalo na določbe ZST-1, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj so prejšnji predpisi glede taksne oprostitve določali enake vsebinske pogoje, kot jih določa sedaj veljavni ZST-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v povprečju v letu 2009 prejemala po 810,01 EUR mesečno, v letu 2008 pa po 806,79 EUR mesečno, kar je sicer zmanjšano na račun denarnih izvršb, česar pa sodišče ne more upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožeče stranke in da dolžnik ni dolžan preživljati svojih dveh odraslih sinov, je odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo/revizijo zavrne, pravilna in v skladu s 13. členom ZST. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da toženca ne veže obveznost preživljanja polnoletnih sinov, zato okoliščine njune brezposelnosti ni mogoče upoštevati kot pravno relevantne okoliščine, ki bi imela pomen za odločitev o toženčevi taksni oprostitvi. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks je zato neutemeljena in jo je bila treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).