Jedro

Sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje, zato mora sodišče to presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava, in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.

Za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine (28. člen ZD), ki je bistvena v primeru ugotavljanja, ali je bil prikrajšan dedičev nujni delež, je pomembno stanje oz. obseg zapuščine na dan zapustnikove smrti (ugotovitev tega je tudi namen samega zapuščinskega postopka). To, kar je bilo plačano po tem datumu, niti za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine niti za ugotovitev obsega zapuščine ni relevantno. O dolgovih zapuščine sodišče v zapuščinskem postopku ne odloča.

ZD zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico šteje za manj verjetno, zato na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva dejstvo, da so pritožniki v podkrepitev svojih navedb predlagali zaslišanje prič. Poleg tega dediču ni mogoče naložiti dokazovanja negativnega dejstva (da v zapuščino ne spada dolg oz. da zapustnik ni sklenil posojilne pogodbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dediče A. A., B. A. in C. A.1 napotilo na pravdo zoper dediče E. A., F. A. in D. A.2 , z zahtevkom, da v zapuščino po zapustniku spada terjatev dedinje A. A. v višini 20.000 DEM (valorizirano 17.184,11 EUR) iz naslova izplačila oz. darila G. A. ml.3 (prva alineja I. točke izreka) in dolg zapustnika do B. B. v višini 40.000 DEM iz naslova posojila (druga alineja I. točke izreka). Sklenilo je, da morajo dediči tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa in zapuščinski postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka (II. točka izreka) oz. do poteka roka za vložitev tožbe, če ta ne bo vložena (III. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožujejo dediči A. A., C. A. in B. A. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.4 Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oz. ga spremeni tako, da na pravdo napoti dediče E. A., F. A. in D. A.

Navajajo, da jim dopis Banke d. d. z dne 29. 11. 2023 (list. št. 749) s prilogama C21, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, in C22, ni bil vročen. Z obstojem teh listin so se pritožniki seznanili šele iz izpodbijanega sklepa in jih s kopiranjem iz sodnega spisa pridobili zaradi priprave pritožbe. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je na podlagi teh listin odločilo brez, da bi prej o njih pridobilo izjave pritožnikov. Bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka tudi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sklep sklicuje na list. št. 755 in prilogo C21, a priloga C21 k list. št. 755 ne obstaja.

Nepravilen je zaključek, da je zapustnik razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi za izplačilo zneskov G. A. ml. Stanje, preračunano v DEM, in promet na njegovih bančnih računih izkazujejo, da ni imel dovolj sredstev za to plačilo ne na dan prvega izplačila, ne na dan drugega izplačila, niti niso zabeleženi dvigi teh sredstev v višini, ki bi lahko predstavljala izplačilo dednega deleža G. A. ml. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil znesek 60.000 DEM na računu vezanih depozitov, zato ni šlo za likvidna denarna sredstva. Temu je v postopku smiselno pritrdil dedič D. A., dediča F. A. in E. A. pa navedb o vezavi deviznih sredstev nista prerekala.

Dedinja A. A. nikoli ni zatrjevala, da njena terjatev predstavlja 1/2 izplačila G. A. ml., ampak 1/2 vračila posojila B. B., ki je bilo opravljeno iz skupnega premoženja. Že v svoji vlogi z dne 13. 10. 2017 je navedla, da zapustnik izplačila dednega deleža G. A. ml. ni izvršil iz lastnih denarnih sredstev (ker so bila vezana), ampak iz sredstev, ki mu jih je posodil B. B. Vrnjena pa so bila s sredstvi, glede katerih je Okrožno sodišče v Ljubljani že pravnomočno odločilo, da je šlo za skupno premoženje, katerega 1/2 je delež A. A. Zapustnik ni imel drugega posebnega premoženja, iz katerega bi lahko vrnil posojilo. V postopku je bila predložena tudi izjava B. B., ki ni bila izpodbijana, predlagano pa je bilo tudi zaslišanje dveh prič.

3.Dedič D. A. je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zapustnik je z dedičem G. A. ml. v letu 1996 sklenil sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Na podlagi tega mu je 16. 8. 1996 in 15. 10. 1996 plačal vsakič po 20.000 DEM (skupno 40.000 DEM). Preostalim petim dedičem je svoje premoženje razdelil z oporoko. Dediči D. A., F. A. in E. A. trdijo, da je bil njihov nujni delež prikrajšan.

6.Če je med dediči spor o dejstvih ali uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, sodišče po določbi 1. točke 212. člena Zakona o dedovanju5 prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo. Enako ravna sodišče, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje, zato mora sodišče to presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava, in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.6

7.Neutemeljen je pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnikom vloga Banke d. d. z dne 29. 11. 2023 s prilogami C21 in C22 res ni bila vročena v odgovor, vendar gre za listine, ki niso pravno pomembne za odločitev. Poleg tega so pritožniki glede vsebine priloge C21 (podatki tekočega računa), na katero se sklicuje izpodbijani sklep, v pritožbi podali obširne navedbe. Kontradiktornost glede teh listin je bila vzpostavljena v pritožbenem postopku, zato njihova pravica do izjave ni bila kršena.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži pritožbena navedba, da priloga C21 k list. št. 755 v sodnem spisu ne obstaja, vendar je očitno, da gre za pisno pomoto v navedbi označbe priloge. Pravilno bi bilo C23 (ta priloga je bila v sodnem spisu prvotno označena kot C21), kot ugotavljajo tudi pritožniki.

9.Sodišče je postopalo pravilno, ko je pritožnike napotilo, da v pravdi uveljavljajo zahtevek, da v zapuščino spada terjatev A. A. v višini 20.000 DEM iz naslova izplačila oz. darila G. A. ml. Ta odločitev temelji na vsebini zapisnika naroka z dne 21. 4. 2021.7 A. A. je takrat v zvezi z navedeno terjatvijo pojasnila, da je šlo za izplačilo G. A. ml. oz. darilo oz. to, kar je prejel ob sklenitvi sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Pritožba tako neutemeljeno trdi, da dedinja ni nikoli zatrjevala, da njena terjatev predstavlja 1/2 izplačila G. A. ml. Iz podatkov sodnega spisa izhaja ravno nasprotno.

10.Drži pa, da je A. A. v postopku zatrjevala tudi enako, kot trdi sedaj v pritožbi. V svoji vlogi z dne 13. 10. 20178 je navedla, da njena terjatev predstavlja 1/2 vračila posojila B. B. - po zapustnikovi smrti je z zapustnikovega bančnega računa dvignila denarna sredstva, ki so se sprostila z računa vezanega depozita, in posojilodajalcu vrnila 40.000 DEM, pri čemer je polovica teh sredstev iz naslova skupnega premoženja pripadala dedinji, zato je treba šteti, da je dedinja znesek 20.000 DEM plačala za zapustnika. Navedeno ni predmet izpodbijanega sklepa. V zvezi z njenimi trditvami, da je po zapustnikovi smrti plačala njegov dolg (kar ponavlja in obširno pojasnjuje v pritožbi), napotitev na pravdo ni potrebna. Z vlogo z dne 13. 10. 2017 je dedinja namreč priglasila dolg do zapuščine, ki je nastal po zapustnikovi smrti, in ne dolga do zapustnika.9 Za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine (28. člen ZD), ki je bistvena v primeru ugotavljanja, ali je bil prikrajšan dedičev nujni delež10 , je pomembno stanje oz. obseg zapuščine na dan zapustnikove smrti (ugotovitev tega je tudi namen samega zapuščinskega postopka).11 To, kar je bilo plačano po tem datumu, niti za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine niti za ugotovitev obsega zapuščine ni relevantno. O dolgovih zapuščine12 sodišče v zapuščinskem postopku ne odloča.13 Dedinja lahko plačilo svoje zatrjevane terjatve do zapuščine uveljavlja v pravdnem postopku, pri čemer rezultat take pravde ne vpliva na odločitev v zapuščinskem postopku.14

11.Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi odločitev v delu, ki se nanaša na dolg zapustnika do B. B. Pritožniki so v postopku zatrjevali, da je zapustnik sklenil posojilno pogodbo, ker ni imel dovolj likvidnih denarnih sredstev (ta naj bi bila na računu vezanega depozita), kar so dokazovali s predložitvijo izjave zatrjevanega posojilodajalca in zapustnikovih bančnih izpiskov15 , predlagali pa so tudi zaslišanje dveh prič. Preostali dediči so sklenitev posojilne pogodbe zanikali. Dokazno breme za obstoj sklenjene posojilne pogodbe je na tistem, ki jo zatrjuje.16 V tej zadevi so to pritožniki, ki dokaznega bremena s podanimi trditvami in dokaznimi predlogi niso uspeli prevaliti na preostale dediče. Njihova pravica je ostala manj verjetna. Zgolj s predložitvijo izjave17 , enostransko podpisane s strani zatrjevanega posojilodajalca, obstoja posojilne pogodbe ni mogoče dokazati. Enako velja glede predloženih bančnih izpiskov. Tudi, če zapustnik na svojih bančnih računih ni imel dovolj likvidnih denarnih sredstev, to ne dokazuje sklenitve posojilne pogodbe. Prav tako to ne pomeni, da ni imel dovolj denarnih sredstev za izplačilo dediča (morda je razpolagal z gotovino v zadostni višini). Zato so pravno nepomembne ugotovitve sodišča prve stopnje glede stanja in prometa na zapustnikovih bančnih računih v času izplačila G. A. ml. Posledično so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe, ki izpodbijajo pravilnost teh ugotovitev. ZD zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico šteje za manj verjetno, zato na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva dejstvo, da so pritožniki v podkrepitev svojih navedb predlagali zaslišanje prič. Poleg tega dediču ni mogoče naložiti dokazovanja negativnega dejstva (da v zapuščino ne spada dolg oz. da zapustnik ni sklenil posojilne pogodbe). Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno pravilna tudi v tem delu.

12.Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 28, 210, 210/2, 210/2, 210/2-3, 212, 213, 213/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.