Jedro

ZDDV-1 določa, da nastane pravica do odbitka DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec ima tedaj pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, pri čemer se v konkretnem primeru niti ne zatrjuje, kdaj naj bi prišlo do nabave blaga oziroma izpolnitve drugih pogojev do odbitka DDV.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka) potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 169,20 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom in izpodbijano sodbo razsodilo, da: je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 1.138,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 04. 2006 dalje (1. točka izreka sodbe); se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 4.235,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 04. 2006 dalje (2. točka izreka sodbe); se vzame na znanje delni umik tožbe in se ustavi postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.374,19 EUR od 12. 08. 2005 do 13. 4. 2006 (3. točka izreka sklepa); je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 608,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Glede na uspeh v sporu (1. odstavek 350. člena ZPP) je šteti, da izpodbija odločitev 1. in 4. točki izreka. Uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem sporu je tožeča stranka od tožene stranke terjala plačilo zavarovalnine za ukradeno vozilo znamke Fiat ducato 2,8 komora, letnik 1999. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bilo predmetno vozilo skupaj s komoro pri toženi stranki kasko zavarovano proti tatvini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vrednost zavarovanega vozila v času škodnega dogodka znašala 6.259,39 EUR. Ob upoštevanju dogovorjene 1% odbitne franšize (62,59 EUR) in že plačanega zneska (5.058,13 EUR) je toženi stranki naložilo še plačilo zneska 1.138,67 EUR.

Tožena stranka napada odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da se je strinjala z ocenjeno tržno vrednostjo vozila v višini 6.259,39 EUR, da pa iz mnenja izvedenca izhaja, da je v tej vrednosti upoštevan DDV. Ker ima tožeča stranka kot pravna oseba pravico do odbitka vstopnega DDV, nima pravice do izplačila zavarovalnine z vključenim DDV.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbena navedba ni utemeljena. Kot to določa 949. člen Obligacijskega zakonika (OZ), se s premoženjskim zavarovanjem zagotavlja povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer. Glede višine škode, ki jo krije zavarovanje v primeru izginitvi stvari, se ta ugotavlja po vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, pri kateri je odločilna nabavna vrednost nove zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi tehnične izrabljenosti - amortizacije (1. točka 1. odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska).

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega pravilno ugotavljalo vrednost zavarovanega vozila, saj je to škoda, ki je nastala tožeči stranki. Konkretnih trditev, da tožeči stranki škoda v ugotovljeni višini ni nastala, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Kot to določa Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) nastane pravica do odbitka DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Davčni zavezanec ima tedaj pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev (63. člen ZDDV-1), pri čemer se v konkretnem primeru niti ne zatrjuje, kdaj naj bi prišlo do nabave blaga oziroma izpolnitve drugih pogojev do odbitka DDV.

Glede na to, da ni bila konkretno navedena ustrezna trditvena podlaga, ki bi terjala uporabo določb ZDDV-1, pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Iz istega razloga tožena stranka tudi ne more uspeti z očitkom, da se sodišče prve stopnje do pravice odbitka vstopnega DDV ni opredelilo. Tako tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče, glede na vrednost spornega predmeta v pritožbi, priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov ter 20 % DDV ter stroške sodne takse 28,74 EUR. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki skupaj stroške v višini 169,20 EUR. Slednje je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni.