Jedro

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Obrazložitev

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ določil trošarinski dolg za pošiljko plinskega olja za pogonski namen iz tarifne oznake 2710 19 41, z zamudnimi obrestmi, skupaj v višini 469.149,38 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati a) A.A., družbenik izbrisane družbe B. d.o.o., in b) tožnik (točka 2 izreka), v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točki 4. in 5. izreka).

Carinski organ je obravnaval 42 pošiljk plinskega olja za pogonski namen, ki so bile v obdobju od 21. 1. 2005 do 22. 4. 2005 vnesene v Republiko Slovenijo iz druge države članice Evropske skupnosti (Republike Avstrije). Te pošiljke so bile iz Republike Avstrije odpremljene v Republiko Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine in jih je spremljal trošarinski dokument, ki ga opredeljuje 8. člen Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04 s spremembami, ZTro-UPB2 – v nadaljevanju ZTro). Na teh trošarinskih dokumentih je kot prejemnik navedena družba B. d.o.o., iz izvodov št. 3 pa je razvidno, da je ta družba po svojem zakonitem zastopniku prejem teh pošiljk 1.347.024 litrov plinskega olja za pogonski namen tudi potrdila.

V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je imela družba B. d.o.o. v obdobju od 7. 3. 2005 do 1. 9. 2005 (ko ji je bilo dovoljenje vzeto) veljavno dovoljenje za pooblaščenega prejemnika za plinsko olje za gorivo za ogrevanje (tarifna oznaka 2710 19 45 KN), ne pa tudi dovoljenja za prejemanje plinskega olja za pogonski namen.

Carinski urad Ljubljana je pri pregledu evidenc trošarinskih dokumentov (35. člen Zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 103/04 uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZCS-1) ugotovil, da pooblaščeni prejemnik (tj. družba B. d.o.o.) ni predložil niti enega izvoda (list 3 in 4) trošarinskega dokumenta nadzornemu carinskemu organu v potrditev. Iz evidenc obračunov trošarine pa je razvidno, da je pooblaščeni prejemnik na predloženih mesečnih obračunih trošarine za davčna obdobja marec do september 2005 navedel, da ni prejel nobenih trošarinskih izdelkov in da v teh davčnih obdobjih obveznost za plačilo trošarine ni nastala, zato tudi ni plačala trošarine.

Prvostopni organ se sklicuje na določbe ZTro in sicer 5. točko 4. člena, 2. točko drugega odstavka 7. člena, prvi in drugi odstavek 29.a člena, 29.b člen, 63. člen in 64. člen ZTro. Vsebina in oblika TD, ki ga mora izdati pošiljatelj, morata ustrezati obrazcu v skladu z Uredbo Komisije 2719/29 z dne 11. 9. 1992. Oblika in vsebina sta torej enotni, trošarinski dokument pa je skupaj z navodili za izpolnjevanje objavljen Prilogi 1 Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list S, št. 49/04 do 17/07). Prvostopni organ ugotavlja, da je navedena družba nezakonito vnašala trošarinske izdelke iz druge države članice, saj lahko v režimu odloga plačila trošarine prejemajo trošarinske izdelke iz druge države članice le osebe iz 2. točke drugega odstavka 7. člena ZTro (imetnik trošarinskega dovoljenja, pooblaščeni prejemnik, nepooblaščeni prejemnik). V skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZTro mora gibanje trošarinskih izdelkov spremljati trošarinski dokument, ki ga opredeljuje 8. člen ZTro in ki mora biti izstavljen v petih izvodih, od katerega en izvod obdrži pošiljatelj; en izvod spremlja blago in je za prejemnika; en izvod spremlja blago in ga prejemnik potrjenega vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu; en izvod spremlja blago in je namenjen nadzornemu organu namembnega območja oziroma namembne države članice in en izvod je namenjen nadzornemu organu odpremnega območja.

Po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. V skladu s 6. točko drugega odstavka 17. člena ZTro pa je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese v druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Če je v skladu s 17. členom ZTro več oseb odgovornih za plačilo trošarine, ti za plačilo trošarine odgovarjajo solidarno (tretji dostavek 17. člena).

Po ugotovitvah prvostopnega organa je trošarinske dokumente o dobavah trošarinskih izdelkov – mineralnih olj slovenskemu prejemniku izdal dobavitelj C.. Trošarina v Republiki Avstriji ni bila plačana, ker so bila mineralna olja odpremljena v režimu odloga plačila trošarine. Prvostopni organ je ugotovil, da je družba B. d.o.o. potrdila prejem vseh obravnavanih pošiljk, da je družba D. d.o.o. kupila in fizično prejela navedene količine trošarinskih izdelkov ter da za te količine trošarinskih izdelkov carinski organ ni prejel plačila trošarine. Obravnavane pošiljke je družba B. d.o.o. prodala bodisi družbi E. d.o.o., bodisi družbi F. d.o.o., ti dve pa družbi D. d.o.o. Natančen potek poslov za vseh 42 pošiljk je razviden na straneh 9 do 67 prvostopne odločbe.

Solidarni dolžnik A.A., zoper katerega se je postopek nadaljeval po ugotovitvi, da je družba B. d.o.o., izbrisana iz sodnega registra, se postopka ni udeleževal, niti ni posredoval pripomb na zapisnik o trošarinskem nadzoru z dne 23. 2. 2007. Pripombe družbe D. d.o.o., pa je prvostopni organ kot neutemeljene zavrnil. Glede očitka o uporabi napačnega zakona o davčnem postopku, je prvostopni organ pojasnil, da je z uveljavitvijo Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) prenehal veljati Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 – ZDavP-1) in da je 418. člen ZDavP-2 določil, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu, torej po ZDavP-2. S sklicevanjem na 130. člen ZDavP-2 je kot neutemeljeno zavrnil tudi trditev pooblaščenca o napačni določitvi roka za pripombe. Predlagano zaslišanje prič in soočenje prvostopni organ zavrne, ker to ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Tudi sicer prvostopni organ ugotavlja, da tožnik v svojih pripombah ni navedel dejstev ali predlagal dokazov, ki bi dokazovali nasprotno od ugotovljenega dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v obravnavanem primeru. Zavrača tudi očitke glede dobrovernosti kupca. Sklicuje se na določbo 16. člena ZTro, ki izključuje dobrovernost pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost, ter 6. točko drugega odstavka 17. člena istega zakona glede plačnikov trošarine. Očitke glede neupoštevanja, kdo je v Republiki Avstriji plačeval gorivo in kako je tekel finančni tok, prvostopni organ zavrne kot neupoštevne, saj v primeru kot je obravnavani, to za določitev trošarinske obveznosti ni odločilno. Ugotovljeno je namreč bilo, da trošarina ni bila plačana. Trditev, da je bila trošarina plačana, pa prvostopni organ zavrne s pojasnilom o načinu obračuna in plačevanja trošarine, kot je urejen z ZTro.

V zvezi z vprašanji, ki jih je postavil, pa prvostopni organ pojasnjuje, da se v tem postopku veljavnost trošarinskega dokumenta ne ugotavlja, ker je ta dokument le dokazilo o odpremi pošiljke v režimu odloga plačila trošarine iz druge države članice in o prejemu te pošiljke pri prejemniku v Sloveniji. Z ZTro sta obe direktivi (Direktiva Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 in Direktiva Sveta 94/74/ES z dne 22. decembra 1994), ki ju tožnik navaja, že vneseni v slovenski pravni red, zato se v konkretnem postopku že z uporabo ZTro v celoti upoštevajo določbe omenjenih direktiv. Kot neutemeljene zavrne tožnikove zahteve po uporabi carinskih predpisov, saj ti ne urejajo trošarinskega sistema. Trditev, da je treba uporabiti zakonodajo države pošiljatelja, je zavrnil, ker jo tožnik uveljavlja na zmotnem mnenju, da je obveznost plačila trošarine nastala v trenutku prodaje srbski družbi G.. Pripombe, ki se nanašajo na prevoz trošarinskih izdelkov, je prvostopni organ zavrnil kot neupoštevne, ker v obravnavanem primeru ne gre za nepravilnosti med prevozom. Pripombe glede opredelitve nezakonitosti vnosa je zavrnil s pojasnilom o vsebini določb ZTro, glede ugotavljanja odločilnih dejstev brez ustne obravnave, pa z opisom poteka postopka, v katerem je po mnenju prvostopnega organa stranki bila dana možnost da sodeluje v postopku.

Pritožbeni organ, ki je odločal o pritožbi družbe D. d.o.o., sedaj H. d.o.o., se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (drugi odstavek 254. člena ZUP). Zahteve po zaslišanju raznih oseb in različnih soočenjih v zvezi z identifikacijsko trošarinsko številko družbe B. d. n. o. (družba je spremenila pravnoorganizacijsko obliko iz d. n .o. v d.o.o.), je zavrnil kot neutemeljene in nepotrebne, saj ta številka navedeni družbi ni bila nikoli dodeljena za prejemanje plinskega olja za pogonski namen in ni bila vpisana v bazo SEED (System for Exchange of Excise Data), opredeljeno z Uredbo Sveta št. 2073/2004 z dne 16. novembra 2004 (Uradni list EU, št. L359 z dne 4. 12. 2004). Tudi ni predpisano, da mora tuji pošiljatelj v tej bazi obvezno preverjati podatke in v tem postopku ni pomembno, kdo je dobavitelju posredoval identifikacijsko številko, bistvo je, da je izvod št. 3 bil potrjen s strani družbe B. d.o.o. kot prejemnice v Sloveniji. Potrjen izvod ni bil predložen v potrditev nadzornem organu, na ta način pa je prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo (3. točka prvega odstavka 5. člena ZTro). Ker je bila nepravilnost storjena v Republiki Sloveniji, pritožbeni organ zavrača tudi očitke, da bi bilo treba trošarino obračunati v odhodni državi Republiki Avstriji.

Kot neutemeljene zavrača tudi očitke o kršitvah sistema jamstva, ki velja v smislu Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februar 1992 s spremembami, in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu tretjega odstavka 15. člena Direktive, kot navaja tožnik, in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožniku kot kupcu, ki je nezakonito vneseno plinsko olje za pogonski namen kupil in ga dejansko tudi prejel. Zato ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil na TD. Zato je pravilna uporaba 16. člena ZTro, plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik in ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajočega tveganja v smislu tretjega odstavka 15. člena Direktive.

Glede na ugotovitve trošarinskega nadzora in glede na določbe ZTro pritožbeni organ zavrača tudi trditve o dvakratnem plačilu trošarine. Morebitna odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil uporabljen oziroma je bil nepravilno uporabljen, ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, in ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma je iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. V tožbi navaja, da družba B. d.o.o., ni imela dovoljenja za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega bi lahko iz drugih držav članic v režimu odloga plačila trošarine prejemala plinsko olje za pogonski namen. Zato naj bi do nezakonitega vnosa plinskega olja za pogonski namen prišlo po krivdi družbe C., ki ni preverila, ali ima družba B. d.o.o. ustrezno dovoljenje. Tožnik pa naj tega ne bi imel možnosti preveriti. Sklicuje se na to, da je prejemnik dolžan 3. izvod trošarinskega dokumenta predložiti nadzornemu organu in ga vrniti pošiljatelju. Navaja, da se je prodajalec, od katerega je kupil trošarinsko blago, izkazal z vso potrebno dokumentacijo, zato ni imel razloga za dvom v pristnost dokumentov, bil naj bi v dobri veri in za nezakonite posle ni mogel vedeti. Meni, da ni kupec trošarinskih izdelkov v smislu 6. točke drugega odstavka 17. člena ZTro, kupec naj bi bila družba B. d.o.o. Trošarinske izdelke naj bi kupil neposredno od družbe B. d.o.o., in ni imel nobenega razloga za dvom v pristnost priložene dokumentacije. Cena goriva pa naj bi bila za šest centov na liter nižja od cene v prodaji na drobno. Uveljavljanje objektivne odgovornosti naj bi bilo v nasprotju z ZTro, Zakonom o prekrških ter Kazenskim zakonikom. Tožena stranka naj bi napačno razlagala ZTro glede nezakonitega vnosa trošarinskega blaga, saj naj bi ga razlagala na način, ki za naslovnike ZTro ustvarja pravno nepredvidljivo situacijo. Trdi, da je plačal vse dajatve za kupljeno gorivo, tako DDV kot trošarino. Izpostavlja instrument zavarovanja izpolnitve trošarinske obveznosti po 23. členu ZTro in se sklicuje na 3. točko 15. člena Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992. Meni, da bi morali biti pristojni organi bolj temeljiti pri preverjanju, komu izdajajo dovoljenja oziroma izvajanju nadzora izpolnjevanja obveznosti imetnikov trošarinskega dovoljenja. Po mnenju tožnika gre tudi za nasprotje med določbami 16/1, 3. člena in 17. člena ZTro. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in odločbo Ministrstva za finance, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer je v obravnavanem primeru šlo za 42 pošiljk trošarinskih izdelkov, ki so se gibale pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od družbe iz države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki ju je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika - pravne osebe B. d.o.o., in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, ni imela ustreznega trošarinskega dovoljenja za prejem plinskega olja za pogonski namen, in ni izkazala obračuna trošarine v mesečih obračunih za obravnavana davčna obdobja. Na ta način je tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnosa navedenih trošarinskih izdelkov – plinskega olja za pogonski namen v Republiko Slovenijo iz druge države članice.

Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da za navedene pošiljke trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo, da pa je bilo prevzeto v Avstriji in prepeljano neposredno v skladišče tožnika. Prejem pošiljk tožnika dokazujejo dokumenti, na katere se sklicuje prvostopni organ in se v fotokopijah nahajajo tudi v upravnih spisih (str. 9 do 67 izpodbijane odločbe).

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika, kot kupca nezakonito vnesenega trošarinskega blaga pravilno solidarno, skupaj s prejemnikom, zavezal k plačilu trošarine na podlagi 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2 (6. točka drugega dostavka 17. člena ZTro-UPB3 ima identično določbo) v povezavi s četrtim odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da je prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih proizvodov s strani družbe B. d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine. Tožnik je postal plačnik trošarine izključno na podlagi dejstva, da je takšne trošarinske izdelke kupil. Da so bili nameni in cilji Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 s spremembami preneseni v določbe ZTro, je pojasnil že pritožbeni organ. Po 2. točki drugega odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja izdelke pod režimom odloga plačila trošarine imetniku trošarinskega dovoljenja ali pooblaščenemu ali nepooblaščenemu prejemniku v Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Slovenije. Pošiljko trošarinskih izdelkov mora spremljati TD (8. člen ZTro). V obravnavanem primeru so trošarinski izdelki do namembne točke v Sloveniji prišli, trošarinski izdelki pa so bili v Republiki Sloveniji nedvomno tudi sproščeni v porabo. Nepravilnost je bila storjena v Republiki Sloveniji, vendar tožnik svoje odgovornosti ne more prevaliti na carinski organ.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage, zato tožnikove tožbene navedbe, da je posloval v dobri veri, na njegovo odgovornost ne morejo vplivati. Na dobrovernost se namreč lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki (prvi odstavek 16. člena ZTro). Trditve o notranjem neskladju določb ZTro glede objektivnega in subjektivnega kriterija odgovornosti so torej očitno neutemeljene.

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer, tako kot pravilno navajata oba organa, v 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim), vnesejo ali sprostijo v porabo trošarinske izdelke iz druge države članice v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz četrtega odstavka 17. člena ZTro-UPB2, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastali trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožnik pa z ničimer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Po mnenju sodišča je dejansko stanje popolno ugotovljeno, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, da tožnik kot kupec ni mogel vedeti niti preveriti, ali je prejemnik trošarinskih izdelkov družba B. d.o.o., redno predlagala obračune trošarine in poravnavala trošarinske obveznosti, saj je tožnik pravna oseba, ki je sodelovala v trgovanju z trošarinskimi izdelki in ne oseba brez kakršnega koli poslovnega znanja.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za razpis glavne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba te ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, med strankama ni sporno. Tudi po presoji sodišča so ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve upravnega organa (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.