Jedro

Čeprav zgolj teža kaznivega dejanja praviloma ne zadošča za sklep o ponovitveni nevarnosti, pa lahko okoliščine konkretnega primera (način izvršitve kaznivega dejanja, dolžina časovnega obdobja, stopnjevanje in frekvenca samih ravnanj) tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati utemeljujejo zaključek o podanosti tega pripornega razloga.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper osumljenega R.M. odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, to je po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornica osumljenega R.M., odvetnica N.R. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP oziroma zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, podrejeno da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor nadomesti z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ni utemeljena. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavila zagovornica z vlogo z dne 16.1.2009. B.

4. Zagovornica v zahtevi neutemeljeno trdi, da v izpodbijanem sklepu ni izkazan obstoj utemeljenega suma, da naj bi osumljeni storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (KZ). Takšno obrazloženo presojo sodišča prve stopnje, ki ji je v pritožbenem postopku pritrdil tudi senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, izpodbija z navedbami, da ne obstaja niti en sam materialni dokaz, da je bila rdeča sled na roki oškodovanke povzročena z nasilnim dejanjem osumljenca, da bi bile ob očitani stopnji nasilja poškodbe hujše ter da so navedbe (oškodovanke) v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe izrazito enostranske. Povzete trditve predstavljajo izpodbijanje izključno dejanskih (in ne pravnih) zaključkov izpodbijanega sklepa, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Enako velja glede sklicevanja na izpovedbe prič (4. stran zahteve), pridobljenih po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa v okviru posameznih preiskovalnih dejanj; v zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da je izhodišče za presojo zakonitosti pravnomočnega sklepa o priporu stanje do sprejema izpodbijane pravnomočne odločbe. Uveljavljanje enakega nedovoljenega razloga predstavljajo tudi trditve v sklepnem delu zahteve, da se sodišče ni opredelilo do zagovora osumljenca, da ni nikoli nikogar udaril in da hčerke ni nikoli fizično kaznoval. Tudi sicer je ocena verodostojnosti zbranih dokazov pridržana sodišču, ko po opravljeni glavni obravnavi meritorno odloči o zadevi.

5. Zagovornica na več mestih zahteve navaja, da za ponovitveno nevarnost ni nobenega razloga oziroma da niti preiskovalna sodnica niti pritožbeno sodišče nista ugotovila in navedla konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bil možen sklep o obstoju realne ponovitvene nevarnosti. Povzete trditve je (ob upoštevanju uvoda zahteve) mogoče razumeti kot očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki pa mu ni mogoče pritrditi.

6. Sodišče prve stopnje je zaključek o podanosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utemeljilo na okoliščinah v zvezi z načinom izvršitve kaznivega dejanja, zlasti dolžino časovnega obdobja, v katerem se obdolžencu očita fizično in psihično maltretiranje hčerke (ki se izkazuje v telesnih poškodbah) ter njeno zanemarjanje z opustitvijo dolžnosti skrbi in vzgoje. Poleg tega sodišče izpostavlja stopnjevanje in frekvenco samih ravnanj, da oškodovanka živi z obdolžencem in da ga tudi njena namestitev v kriznem centru ni odvrnila od tega, da jo je pregovoril, naj se vrne domov, kjer naj bi z nasiljem nadaljeval. Sodišče prve stopnje je torej obrazložilo okoliščine, ki tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati utemeljujejo nevarnost, da bo osumljeni kaznivo dejanje zoper hčer ponovil, zato ne drži (splošno sicer pravilna) navedba zahteve, da zgolj teža kaznivega dejanja za sklep o ponovitveni nevarnosti ne zadošča. Takšni presoji dežurne preiskovalne sodnice je pritrdil senat Okrožnega sodišča v Ljubljani in odločitev obrazložil, zato prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da "o pritožbenih navedbah niso dani razlogi za odločitev". Obrazložitev pritožbenega sodišča tudi ni sama s seboj v nasprotju (ko po eni strani ugotavlja dalj časa trajajoče fizično in psihično nasilje nad oškodovanko in hkrati izpostavlja posamezne opisane primere fizičnega nasilja v zadnjem krajšem časovnem obdobju), zato zahteva neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kolikor pa zagovornica meni, da je zaključek sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti napačen v dejanskem pogledu, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ta razlog predstavljajo trditve, da na podlagi frekvence izvršitev ni mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost ter da na takšen zaključek ne navaja osumljenčevo prejšnje življenje in s tem v zvezi izpostavljanje zgolj posameznih okoliščin na strani osumljenca (nekaznovanost, zaposlitev).

7. Na podlagi zgoraj povzetih okoliščin je sodišče tudi zaključilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, zlasti oškodovanke. Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep (prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP) ne pride v poštev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 18.2.1999, opr. št. I Ips 41/1999). Enak pritožbeni očitek je poleg tega presodil zunajobravnavni senat ter nanj z jasnimi razlogi odgovoril v drugostopenjskem sklepu. Trditev zahteve, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do možnosti uporabe milejšega ukrepa, zato ni utemeljena.

8. V sklepnem delu zahteve zagovornica uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona. Trditvi, da očitano dejanje ni kaznivo (1. točka 372. člena ZKP), temveč, da gre kvečjemu za disciplinski oziroma vzgojni ukrep, glede na opis dejanja v prvostopenjskem sklepu ni mogoče pritrditi, sicer pa podrobneje očitek ni konkretiziran.

9. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice osumljenega R.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).