Jedro

Okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Toda dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo. Izvršilno sodišče zato izvršilnega nasloven ne more izvršiti tako da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Prav tako se odstop od načela stroge formalne legalitete v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Element spreminjajoče se otrokove koristi namreč v zadostni meri varuje institut odloga izvršbe.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Upnica je vložila predlog za izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici II N 62/2021 s 25. 11. 2021, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru IV Cp 123/2022 s 15. 3. 2022. Z njim je bilo odločeno, da sta dolžnica in A. A. dolžna zagotoviti pravico do stikov med mld. B. in upnico, ki je dekličina babica, tako da B. preživi z upnico vsak drugi torek od 16:00 do 18:00 ure; upnica prevzame deklico ob začetku stika v vrtcu, oziroma če je doma, na naslovu bivanja dolžnice, ki je dolžna zagotoviti, da B. v času stika nima pri sebi pametne ure, telefona ali druge elektronske naprave.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom s 5. 10. 2022 predlogu za izvršbo ugodilo in dolžnici naložilo, da zagotovi izvajanje stikov, kot so določeni v navedenem izvršilnem naslovu, ter za primer neizpolnitve obveznosti v določenem roku določilo denarno kazen v višini 1.000 EUR.

3.Dolžnica je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo trikrat. Ob zadnjem odločanju je zavrnilo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi in odločilo, da mora dolžnica upnici povrniti 1.658,64 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da se stiki med B. in babico še vedno ne izvajajo, ob tem pa ocenilo, da dolžnica za to, da bi do stikov prišlo, ni storila dovolj. O tem, da so stiki z upnico B. v korist, je odločeno že v izvršilnem naslovu - odločbi II N 62/2021. Ta okoliščina izhaja tudi iz mnenja CSD z 19. 1. 2024 in izvedenskega mnenja dr. Katje Brkič Golob s 15. 10. 2024.

4.Sodišče druge stopnje je pritožbi dolžnice ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka. Ocenilo je, da ureditev stikov, kot izhaja iz sklepa s 25. 11. 2021 (ki uvajalnih stikov, tj. stikov ob navzočnosti strokovne osebe CSD, ne določa), glede na trenutne okoliščine ni v B. korist, zato predlagane izvršbe ni mogoče dovoliti. Gre za specifično situacijo, ki narekuje izpeljavo dokaznega postopka, morebiti s pomočjo sodnega izvedenca ustrezne stroke in CSD, ki bi podala mnenje o tem, ali in po kolikšnem času je prehod na samostojne stike (brez navzočnosti strokovne osebe CSD) mogoč in B. v korist.

5.S sklepom II DoR 228/2025 s 16. 7. 2025 je Vrhovno sodišče na predlog upnice dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je v postopku izvršbe odločbe o stikih mogoče odločiti v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če je to v korist otroku? in 2. Ali je glede na vse okoliščine zadeve sodišče pravilno uporabilo materialno pravo?

Revizijski postopek

6.Upnica vlaga revizijo, v kateri v zvezi s prvim vprašanjem navaja, da je stališče pritožbenega sodišča o zgolj dveh skrajnih možnostih, tj. ali se odločba o stikih izvrši točno tako, kot se glasi, ali se sploh ne izvrši, preveč formalistično, saj ne upošteva, da je tudi v izvršilnem postopku vodilo otrokova največja korist. Izvršba v zadevah osebnih stikov z otroki ima namreč vrsto posebnosti, zato ni mogoče nekritično uporabiti vseh splošnih načel, kar velja zlasti, ko izvršilno sodišče ugotovi korist otroka, kot jo je v konkretnem primeru, ko so zaradi dolgotrajnega odtujevanja potrebni uvajalni stiki, ki bi omogočili udejanjane izvršilnega naslova. Če izvršilno sodišče teh ne sme določiti samo, celotni nepravdni postopek določitve stikov izgubil svoj smisel. Stališče, da je za dosego največje koristi otroka treba sprožiti nov postopek, in to po skoraj tri leta trajajočem izvršilnem postopku, dojema kot pravno nesprejemljivo. Tudi v novem, ponovno dlje časa trajajočem postopku, se bodo spreminjale okoliščine, zato je ravno zahteva za nov postopek v očitnem nasprotju s koristjo otroka ter pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena URS in 6. člena EKČP. Ni v korist otroka, da se postopek nikoli ne zaključi, se vedno znova vrti in ne prenese sprememb v svetu dejanskega, kar je smisel sodnih odločb. Sodišče se na otrokovo korist sklicuje, ko prek zakona razlaga ugovorne razloge iz 55. člena ZIZ, saj spremenjene okoliščine v niso navedene, prezre pa jo, ko se nekritično sklicuje na načelo formalne legalitete. Meni, da če je ugovorne razloge mogoče širiti s sklicevanjem na korist otroka, je tako mogoče omehčati tudi strogo načelo formalne legalitete, ki sploh ni izrecno uzakonjeno. Korist otroka je treba jemati resno, pri čemer je B. v korist, da se stiki z upnico izvajajo. Če so zaradi neizvajanja stikov znova potrebni uvajalni stiki, bi jih moralo sodišče določiti v okviru izvršilnega postopka, saj pomenijo korak k izvršbi, skladni z izvršilnim naslovom.

7.V zvezi z drugim vprašanjem zastopa stališče, da je napačna presoja sodišč prve in druge stopnje glede pogostosti stikov, ki so določeni v izvršilnem naslovu. Prepričana je, da "vsak drugi teden v mesecu" pomeni vsak drugi teden oziroma vsakih 14 dni in ne enkrat mesečno, kot sta določili sodišči. To stališče podpira tudi obrazložitev izvršilnega naslova. Ne strinja se, da odpadlih stikov ni treba nadomeščati, ker to ni navedeno v izvršilnem naslovu. Takšno stališče je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, npr. sklepom II Ips 220/2015 z 19. 11. 2015. Nadalje zastopa stališče, da bi se moralo izvršilno sodišče omejiti na presojo, ali je dolžnica ravnala skladno z izvršilnim naslovom, tj., ali je B. ustrezno pripravila na stik, in ne bi smelo ponovno presojati, ali je izvajanje stikov skladno z izvršilnim naslovom B. v korist, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno. S tem je preseglo svojo pristojnost in nedopustno poseglo v izvršilni naslov. V nasprotju sta si stališče sodišča o strogi vezanosti na izvršilni naslov glede pogostosti oziroma načina izvajanja stikov in stališče, da mora ponovno preveriti, ali je izvajanje stikov skladno z izvršilnim naslovom v dekličino korist. V tej protislovni situaciji bi moralo sodišče presoditi, ali je deklici v večjo korist (manjšo škodo), da se stiki sploh ne izvajajo ali da se izvajajo skladno z izvršilnim naslovom. Da deklici stiki z babico koristijo, izhaja iz izvršilnega naslova, mnenja CSD in izvedenskega mnenja dr. Katje Brkič Golob. Sprejeta odločitev je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-868/14 z 16. 6. 2016. Ni mogoče prezreti, da je prav dolžnica tista, ki je B. odtujevala od upnice ter je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila, da deklica stike z babico zavrača. Občutku pravičnosti se upira, da bi si lahko dolžnica z dolgotrajnim protipravnim ravnanjem, ki škoduje otroku, zagotovila uspeh v izvršilnem postopku.

8.Dolžnica v odgovoru na revizijo nasprotuje upničini razlagi načela stroge formalne legalitete ter njenim težnjam, da bi se v izvršilnem postopku določilo uvajalne stike, saj bi tak poseg v izvršilni naslov pomenil hud poseg v pravno varnost. Naš pravni red namreč za take primere zagotavlja hitro rešitev v okviru postopka z začasno odredbo, kar je upnica dosegla 12. 9. 2025 z izdajo sklepa o uvedbi uvajalnih stikov. Spoštovanje otrokove koristi lahko vodi v odstop od načela stroge formalne legalitete tako, da sodišče zavrne predlog za izvršbo, uporabi milejše prisilne ukrepe ali ustavi izvršbo, ne more pa iti tako daleč, da bi vsebinsko spreminjalo izvršilni naslov. Pravilni sta stališči o pogostosti stikov in o tem, da se odpadlih stikov ne nadomešča. V zvezi z vprašanjem B. koristi navaja, da se upnica neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje dr. Katje Brkič Golob, ki ni bilo pridobljeno v tem postopku in ki mu dolžnica nasprotuje. Pridobljeno je bilo v postopku ukinitve stikov in tudi njegova vsebina ne odgovarja vsebini, ki bi jo bilo treba razčistiti v izvršilnem postopku. Obsežno opisuje postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z narokom za obravnavo izvedenskega mnenja in izraža stališče, da so ji bile v zvezi s tem kršene številne procesne pravice. Ob vseh opisanih kršitvah v zvezi z uporabo izvedenskega mnenja dr. Katje Brkič Golob izraža stališče o nedopustnosti uporabe tega za razrešitev vprašanj o otrokovi koristi in o tem, ali naj bi dolžnica B. ustrezno pripravila na stik, kakor predlaga upnica.

Revizija je utemeljena.

9.Izhodišča za odločanje Vrhovnega sodišča:

*odločba o stikih med B. in njeno babico - upnico II N 62/2021 s 25. 11. 2021 je postala pravnomočna in izvršljiva 12. 4. 2022;

*ker se stiki niso izvajali, je upnica 21. 9. 2022 vložila predlog za izvršbo;

*vse od izdaje odločbe o stikih je bil izveden le en stik1 (10. 5. 2022, 7. 6. 2022, 6. 9. 2022, 8. 11. 2022, 3. 1. 2023, 7. 2. 2023, 9. 5. 2023, 4. 7. 2023, 5. 9. 2023 in 7. 11. 2023 2 je mati oziroma od nje določena oseba deklico pripeljala pred blok, a do stika ni prišlo, ker se je deklica iztrgala iz rok in stekla nazaj noter);

*vzporedno poteka nepravdni postopek II N 217/2023 za spremembo/odvzem stikov z babico, v katerem je bilo 15. 10. 2024 pridobljeno mnenje izvedenke klinične psihologije dr. Katje Brkič Golob (ki ga je sodišče v soglasju z upnico upoštevalo tudi v tem postopku), v katerem je navedeno, da stiki B. z upnico za dekličin telesni in duševni razvoj sami po sebi niso ogrožajoči, ker ravnanje babice samo po sebi ni prepoznano kot ogrožajoče, vendar trenutno stiki, ne glede na obseg, deklici povzročajo čustveno stisko, zato izvedenka priporoča uvedbo uvajalnih stikov (tj. stike pod nadzorom strokovne osebe CSD);

*CSD je 19. 1. 2024 podal mnenje, da je deklici v največjo korist, da se stiki ponovno vzpostavijo, toda zaradi B. odtujenosti od babice, s katero že tri leta ni imela stikov, predlaga, da se začasno določijo uvajalni stiki;

*izvršilni naslov uvajalnih stikov ne predvideva.

Pravna izhodišča za odločanje

10.Spoštovanje pravnomočne sodne odločbe predstavlja splošno pomembno ustavnopravno vrednoto in enega izmed temeljnih postulatov pravne države (2. člen Ustave). Prav temu cilju je namenjen izvršilni postopek, saj zagotavlja uresničitev pravnomočne sodne odločbe in s tem varstvo splošnega interesa. Izvršba je zato tudi sestavni del oziroma nujna predpostavka pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pravnomočne sodne odločbe so zavezani spoštovati vsi, zlasti pa državni organi. Zato v vsebino pravnomočne sodne odločbe ne sme posegati niti sodišče sámo.5

11.S tem namenom je v 17. členu ZIZ, ki določa, da sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, uzakonjeno osrednje pravilo izvršilnega postopka - načelo stroge formalne legalitete. To načelo izvršilnemu sodišču narekuje, da ne sme dovoliti izvršbe onkraj vsebine izreka pravnomočne odločbe sodišča, ki pomeni izvršilni naslov. Izvršilno sodišče izvršilnega naslova ne more in ne sme spreminjati ter upniku ne more prisoditi kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova. V izvršilnem postopku tudi ni mogoče oporekati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Izvršilni postopek je namenjen realizaciji upnikove terjatve, ki je pravnomočno ugotovljena v predhodnem (konkretno nepravdnem) postopku. Vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov pomeni tudi, da sodišče upniku ne more odreči izvršilnega varstva na podlagi izvršilnega naslova. Sodišče pri dovolitvi izvršbe ne more vnovič presojati materialnopravne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova in lahko dovoli ter opravlja izvršbo le v obsegu in z udeleženci, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano, dokler ta ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali ugotovljen za ničnega.6 Nasprotna razlaga bi bila v navzkrižju z ustavnim jamstvom pravnomočnosti, po katerem je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).

12.V konkretnem primeru je podlaga za odločanje v izvršilnem postopku odločba o otrokovih stikih z babico, kar pomeni, da spada ta izvršilni postopek tudi na področje pravic otrok. V teh postopkih smo soočeni s pravno situacijo, ko se posledice procesnih dejanj posredno ali neposredno dotikajo položaja otroka, ki v pravu uživa posebno, ustavno (56. člen Ustave RS) in konvencijsko varstvo. Pozitivni vidik te ustavne ureditve je med drugim konkretiziran tudi z zakonsko zapovedano dolžnostjo sodiščem, naj spoštujejo otrokovo korist v vseh postopkih v zvezi z otrokom (četrti odstavek 7. člena DZ).7,8 Ker je osrednja osebnost pravice do stikov otrok,9 je njegova korist najvišje, odločilno merilo za vse postopke in odločitve o stikih.10 Torej, čeprav se v postopkih glede stikov na prvi pogled odloča o razmerju med udeležencema oziroma o njunih pravicah in dolžnostih, zaradi (posredne) udeležbe tretje osebe - otroka, ki je središče tega urejanja, dobijo ti postopki v primerjavi z ostalimi dodatno dimenzijo presoje, ki (odločilno) vpliva na pravice in dolžnosti udeležencev izvršilnega postopka. Tudi Ustavno sodišče je že pojasnilo, da je ne glede na posebno velik pomen učinkovitosti izvršilnega postopka za zagotovitev pravice do spoštovanja družinskega življenja v izvršilnem postopku, ko gre za družinsko zadevo, otrokova korist upoštevno merilo presoje.11

13.Res je, kar zagovarja revidentka, da se že za izvršilni naslov (konkretno za pravnomočno odločbo o stikih) predpostavlja, da sledi načelu največje koristi otroka oziroma da je z njim v sozvočju. Vendar se otrokova korist s potekom časa (lahko) spreminja. Zato je obdobje med zaključkom nepravdnega postopka in realizacijo izvršilnega postopka lahko predolgo, da bi bilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bil izdan izvršilni naslov, v času, ko se odločba izvršuje, še enako. Na presojo otrokove koristi lahko tako vplivajo tudi okoliščine, ki nastopijo po nastanku izvršilnega naslova.12

Za odločitev izvršilnega sodišča je zato lahko odločilna tudi presoja, ali izvršilni naslov še odraža sedanje dejansko stanje v smislu, da izvršitev pravnomočne odločbe ne nasprotuje otrokovi koristi. Povedano drugače: okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka.

V tem smislu že DZ prek določb o možnosti upoštevanja spremenjenih okoliščin za dosego nove odločbe o istem pravnem razmerju odstopa od pravila popolne nespremenljivosti.

Ker torej pravnomočnost sodnih odločb v teh postopkih ni absolutna vrednota, se zastavlja vprašanje, kako v praksi ustrezno uravnotežiti pravice udeležencev.

Presoja konkretnega primera

14.Predmet izvršbe pri izvršitvi odločbe o osebnih stikih je (poleg tega da dolžnik zagotovi predajo otroka) praviloma tudi dejanje oziroma volja (enega od) staršev, da otroka pripravi na stik, kot predpostavka za učinkovito uresničenje pravice do stikov. Tudi v konkretnem primeru izvršilni naslov dolžnici nalaga, da je dolžna zagotoviti pravico mld. B. do stikov z upnico.

15.V primerih, ko dolžnik svoje obveznosti iz odločbe (izvršilnega naslova) o stikih ne izpolni prostovoljno, se uporabijo pravila izvršbe, s katerim se ga k izpolnitvi obveznosti sili z denarno kaznijo - tj. posredna izvršba, ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo tudi v konkretnem primeru (prvi odstavek 238.f člena ZIZ v zvezi z 226. členom ZIZ).

16.Revizija, vezano na ravnanje sodišč prve in druge stopnje, v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem odpira dve podvprašanji: prvič, ali je v izvršilnem postopku zaradi otrokove koristi mogoče spreminjati/prilagajati vsebino izvršilnega naslova o stikih, in drugič, ali lahko izvršilno sodišče zaradi otrokove koristi zavrne izvršitev stikov, kot so določeni z izvršilnim naslovom.

17.Prvo podvprašanje odpira pravni problem, ali lahko izvršilno sodišče izvršilni naslov izvrši tako, da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Revidentkina prizadevanja gredo v smer, da je to le eden od možnih načinov izvršitve izvršilnega naslova o stikih, torej, da lahko. Takšno razumevanje načela stroge formalne legalitete v imenu otrokove koristi je napačno. Dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se namreč glede na druge (razpoložljive) normativne možnosti (glej 21. točke te obrazložitve) ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo oziroma v tovrstnem spreminjanju izvršilnega naslova. Odločitev za "uvajalne stike" (tj. stike, ki jih nadzira strokovna oseba CSD in potekajo na CSD) terja izpeljavo dokaznega postopka, morebiti tudi s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke in s pomočjo CSD, ki bi podala mnenje, ali in po kolikšnem času je prehod na samostojne stike mogoč in otroku v korist. Za takšna procesna ravnanja izvršilni postopek ni ustrezen - namenjen jim je nepravdni postopek za ureditev/spremembo stikov. Poleg tega lahko po veljavni ureditvi DZ "uvajalne" stike sodišče izreče le z začasno odredbo in v omejenem trajanju (glej 163. člen DZ) ter ne morejo biti del odločbe o ukrepu trajnejšega značaja, ki jo predstavlja izvršilni naslov, ki se izvršuje v tem postopku.

18.Drugo podvprašanje odpira pravno dilemo, ali lahko izvršilno sodišče v imenu (spremenjene) otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Odgovor je negativen. Drži, da pravo ne more zagotoviti, ali bo izpolnitev v izvršilnem naslovu opredeljene dolžnikove obveznosti nujno pripeljala do uresničitve z izvršilnim naslovom opredeljenega stika. Toda odstop od načela stroge formalne legalitete se v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Izvršilno sodišče mora namreč v tovrstnih primerih preveriti (le), ali dolžnik ustrezno izpolnjuje svojo obveznost, ki mu jo nalaga izvršilni naslov, ali ne ter po odgovoru na to vprašanje ustrezno odločiti, ali dovoli predlagano izvršbo. Ravnanje sodišča druge stopnje, ki je otrokovo korist upoštevalo kot samostojen ugovorni razlog iz 55. člena ZIZ in na tej podlagi dolžničinemu ugovoru ugodilo ter razveljavilo sklep o izvršbi, predlog za izvršbo pa zavrnilo, je tako napačno.

19.Ker pa si, kot je Vrhovno sodišče izpostavilo uvodoma, v obravnavanem primeru stojita nasproti dve ustavni pravici (iz 23. in iz 56. člena Ustave), je treba preveriti še, ali je odgovor na drugo podvprašanje ustavnopravno vzdržen. Preveriti je treba, ali imajo udeleženci postopka oziroma izvršilno sodišče vendarle na voljo kakšno postopkovno orodje, ki zagotavlja, da se element spreminjajoče se otrokove koristi upošteva tako, da se pravica upnika do sodnega varstva podredi pravici otroka, tako da se tudi pri odločitvah izvršilnega sodišča varujeta njegova dobrobit in korist.

20.Varstvo koristi otrok ZIZ izrecno predvideva v nekaj primerih, med drugim pri odločanju o odlogu izvršbe odločbe o osebnih stikih. Zakonodajalec je pogoje, pod katerimi lahko sodišče na predlog upravičenih predlagateljev tako izvršbo odloži, posebej predpisal v petem in šestem odstavku 238.f člena. V času, za katerega je izvršba odložena, lahko sodišče v (matičnem/meritornem) postopku razišče vzroke za stisko oziroma nasprotovanje otroka in glede na ugotovitve morda celo spremeni odločitev o načinu izvajanja oziroma obsegu stikov.

21.Vrhovno sodišče sodi, da institut odloga izvršbe ter zakonsko predvidene možnosti zanj v zadostni meri varujejo ustavnopravni položaj otrok ter predstavljajo ustrezno zakonsko ogrodje, ki izvršilnemu sodišču omogoča, da otrokovo korist v izvršilnem postopku ustrezno zavaruje.

Odločitev

22.Sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da zaradi otrokove koristi ni mogoče zavrniti izvršitve stikov, kot so določeni z izvršilnim naslovom. Ker je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ reviziji ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrača temu sodišču v nov postopek.

23.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati predstavljeno materialnopravno stališče ter, upoštevaje tudi navedbe udeležencev v revizijskem postopku, znova odločiti o dolžničini pritožbi.

24.Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

25.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 55, 226, 238f, 238f/5, 238f/6 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 163 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 56

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.