Jedro

Odločitev o stroških je sestavni del izreka sodbe, s katero je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo in mora vsebovati odločitev o tem, kdo plača stroške in kolikšni so (prvi odstavek 145. člena ZP-1).

V obravnavani zadevi je sodišče v izreku izpodbijane sodbe odločilo zgolj, da bodo stroški postopka odmerjeni v skladu s 7. točko 5. člena v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko 2. člena ZST-1. Kljub temu, da so v postopku nastali tudi drugi stroški, sodišče o teh v izpodbijani sodbi ni odločilo, ampak se je zgolj sklicevalo na določbe ZST-1, ki ne more biti podlaga za naložitev v plačilo drugih stroškov postopka o prekršku, razen sodne takse.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se ugotovi, da sta bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem PR 135/2013 z dne 3. 4. 2014 kršena prvi odstavek 138. člena in prvi odstavek 145. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena Zakona o prekrških.

II. Sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem Pr 135/2014 z dne 17. 11. 2014 se razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo z dne 3. 4. 2014 storilca J. P. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) ter mu izreklo enotno globo v znesku 1.700,00 EUR in odločilo, da se storilcu vrne osebno vozilo. Hkrati je sodišče tudi odločilo, da bodo stroški odmerjeni v skladu s 7. točko 5. člena v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko 2. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Dne 17. 11. 2014 je sodišče na podlagi drugega odstavka 145. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 143. člena in 144. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izdalo sklep Pr 135/2013 s katerim je storilcu v plačilo naložilo stroške postopka o prekrških v znesku 2.262,11 EUR.

2. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni odločilo, kdo plača stroške postopka o prekršku in da take odločitve ni mogel nadomestiti poseben sklep o stroških, zato stroškov ni mogoče naložiti storilcu. Glede na to, da bi morali biti stroški postopka skladno s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 naloženi storilcu, sodbe v njegovo škodo ni mogoče spremeniti ter je potrebno ugotoviti, da je bil zakon kršen v korist storilca. Za izdajo posebnega sklepa ni bilo podlage in slednji ni mogel nadomestiti v sodbi manjkajoče odločitve o stroških, ki morajo zato bremeniti proračun. Zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 138. člena in prvim odstavkom 145. člena ZP-1, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil zakon kršen v korist kršitelja ter odloči, da stroški postopka bremenijo proračun.

3. Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 storilcu ni poslalo, ker je pokojni.

B.

4. Določba tretjega odstavka 135. člena ZP-1, ki določa obvezne sestavine izreka sodbe o prekršku, med drugim napotuje tudi na določbo 138. člena ZP-1, ki v prvem odstavku določa, da se s sodbo o prekršku, s katero se obdolženec spozna za odgovornega, izreče tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških je torej sestavni del izreka sodbe, s katero je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo in mora vsebovati odločitev o tem, kdo plača stroške in kolikšni so (prvi odstavek 145. člena ZP-1). Izjemoma, če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, izda sodišče pozneje o stroških postopka poseben sklep (drugi odstavek 145. člena ZP-1).

5. V obravnavani zadevi je sodišče v izreku izpodbijane sodbe odločilo zgolj, da bodo stroški postopka odmerjeni v skladu s 7. točko 5. člena v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko 2. člena ZST-1. Kljub temu, da so v postopku nastali tudi drugi stroški, sodišče o teh v izpodbijani sodbi ni odločilo, ampak se je zgolj sklicevalo na določbe ZST-1, ki ne more biti podlaga za naložitev v plačilo drugih stroškov postopka o prekršku, razen sodne takse. Sodba je bila izdana brez obrazložitve.

6. Ker sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o stroških postopka o prekrških in v izreku sodbe tudi ni odločilo, kdo je stroške dolžan plačati, je kršilo prvi odstavek 138. člena in prvi odstavek 145. člena ZP-1 na način iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Ker bi bila razveljavitev sodbe v storilčevo škodo, je Vrhovno sodišče zgolj ugotovilo bistveno kršitev določb postopka o prekrških. Po pravilu konsekutivnega odločanja je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi pravnomočni sklep o odmeri stroškov, ki temelji na izpodbijani pravnomočni sodbi, ki ne vsebuje pravne podlage za naložitev stroškov tega prekrškovnega postopka.

C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) ter ugotovilo, da sta bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem PR 135/2013 z dne 3. 4. 2014 kršena prvi odstavek 138. člena in prvi odstavek 145. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ter razveljavilo sklep o odmeri stroškov, ki temelji na izpodbijani pravnomočni sodbi.