Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od že izplačanih mesečnih zneskov pokojnine ni utemeljen, saj tožena stranka ni bila v zamudi. V postopku, v katerem je bila tožniku priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določbah ZPPPAI, tožena stranka ni bila stranka postopka (ampak je bila stranka Komisija za ugotavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji pri Vladi RS), od prejema te odločbe pa je tožena stranka odločbo o odmeri pokojnine izdala v enomesečnem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati zakonite zamudne obresti od posameznih že izplačanih mesečnih zneskov pokojnine, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila in sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka sam.

Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da materialni zakon, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne ureja tako specifično situacijo, kot je bila v tožnikovem primeru. Tožnik je bil upokojen po posebnem zakonu, zaradi bolezni azbestoze. Za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja je moral nasloviti zahtevo za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja direktno na Republiko slovenijo oz. za to pristojno komisijo in ne na toženko kot je to običajno. Kljub temu pa je dejstvo, da je toženka bila tista, ki je izdala odločbo na podlagi katere je bila izdana odločba o pravici tožnika do starostne pokojnine v ustreznem znesku. Toženka je v imenu Republike Slovenije pooblaščena in pristojna za izplačevanje pokojnine, tožnik je bil prikrajšan, saj je šele po 8 letih dosegel priznanje pravice do pokojnine, ki bi mu morala biti priznana že ob vložitvi zahteve. Tožnik ni kriv, če je nekdo v postopku njegove upokojitve, spregledal veljavno zakonodajo oz. jo kršil. Toženka bi mu morala plačati pripadajoče zakonske zamudne obresti, ki tožniku, zaradi 8 letne zamude, nedvomno pripadajo. Ta pa bi nato lahko to terjala kot povračilo od dejanskega povzročitelja. Nelogično je, da bi tožnik moral terjati pokojnino od nekoga, pripadajoče zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči v trenutku zamude po samem zakonu, pa od druge pravne osebe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožniku je bila s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Ps 506/2008 z dne 10. 4. 2008 priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določilih Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI; Ur. l. RS, št. 56/96 s spremembami). Kot toženka je v postopku nastopala Republika Slovenija, Vlada Republike Slovenije, Komisija za ugotavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ki je zahtevek tudi v celoti pripoznala z vlogo z dne 4. 4. 2008. Na podlagi te sodbe je ista Komisija pri Vladi Republike Slovenije z odločbo št. ... z dne 28. 7. 2008 tožniku priznala pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi 6. člena ZPPPAI od dne 7. 5. 2001 dalje. Istočasno se je tožniku priznala pravica do dokupa zavarovalne dobe po 10. členu ZPPPAI v skupnem trajanju 9 let 4 mesece in 5 dni ter je bilo odločeno, da višino prispevka za dokup zavarovalne dobe odmeri Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter, da ta organ priznano pokojnino tožniku odmeri in izplačuje. Odločba je bila Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje posredovana z dopisom z dne 28. 7. 2008, kar je tožena stranka v tej pravdi prejela 29. 7. 2008. Toženka je z odločbo z dne 25. 8. 2008 tožniku odmerila starostno pokojnino v višini 429,94 EUR na mesec od 7. 5. 2001 dalje. Tožniku so bili vsi pripadajoči mesečni zneski pokojnine za čas od 7. 5. 2001 do 31. 8. 2008 nakazani dne 22. 9. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo ravnanje toženca glede njegove odškodninske odgovornost in eventuelne zamude le za čas od prejema vloge Komisije Vlade Republike Slovenije z dne 28. 7. 2008 skupaj z odločbo Komisije Vlade Republike Slovenije z dne 28. 7. 2008 o priznanju pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji in zahtevkom za odmero pokojnine tožniku na podlagi te odločbe dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugovor pasivne legitimacije toženke za čas do uvedbe postopka pri toženi stranki, saj toženka ni bila subjekt odločanja po določbi ZPPPAI, ni izdala odločbe o priznanju pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji in tudi ne more biti nosilec obveznosti in kakršnekoli odgovornosti v zvezi s tem. Glede odgovornosti toženke za čas po prejemu odločbe pa je sodišče pravilno upoštevalo, da je toženka izdala odločbo o odmeri pokojnine znotraj enomesečnega roka potem, ko je prejela odločbo Komisije Vlade Republike Slovenije in tudi z izplačilom vseh zneskov mesečnih pokojnin tožniku za nazaj ni zamudila 60 dnevnega roka, določena v 1. odstavku 277. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Sodba sodišča, s katero je bila tožniku priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določbah ZPPPAI pa se ne nanaša na toženko, saj je bila izdana zoper Republiko Slovenijo, Vlado Republike Slovenije, Komisijo za ugotavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugotovljeno dejansko stanje ne izkazuje dejanskega stanja, določenega v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, kjer je urejen poseben primer odškodninske odgovornosti toženke, niti ne daje opisano dejansko stanje podlage za uporabo določbe 1. odstavka 277. člena ZPIZ-1. Toženka tako ni tista, ki bi tožniku povzročila škodo ali bila v zamudi glede izplačevanja pokojnine, saj je priznanje pravice do pokojnine po 7. členu ZPPPAI v pristojnosti Komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Toženka je na podlagi priznane pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji tožniku to pokojnino le odmerila.

V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.