Jedro

Sodbo sodišča prve stopnje je zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja sicer mogoče spremeniti, vendar le na podlagi obravnave pri sodišču druge stopnje (1. točka 373. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi toženca bila dolžna priznati, da pripada tožniku na parc. št..., vložek št... k.o... pravica uporabe v obsegu do 1/2, kar naj bi imelo za posledico, da sta dolžna izstaviti ustrezno, za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, ker jo bo sicer nadomestila sodba. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Proti tej odločitvi vlaga revizijo tožena stranka z očitkom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožeče stranke zavrnjena in sodba sodišča prve stopnje potrjena, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo odločanje. Sodišče druge stopnje je ugotovilo drugačno dejansko stanje, ne da bi opravilo obravnavo, zaradi česar gre za kršitev določbe 373. člena ZPP. Za situacijo iz 3. točke 373. člena ZPP po mnenju revizije ne gre. Očitno je, da je tožeča stranka tožbo vložila v imenu M. J. st., ne pa M. J. ml., saj je prvi ob njeni vložitvi (umrl je leta 1988) še živel. Sicer pa so vse kupoprodajne pogodbe, sklenjene o prometu spornega zemljišča v letu 1967, nične glede na določbo 39. člena zakona o nacionalizaciji (Ur. list SFRJ, št. 52/58).

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, predlagala njeno zavrženje, ker ni dovoljena glede na izkazano vrednost spora, predvsem pa se ni strinjala z njeno utemeljenostjo in zato predlagala njeno zavrnitev. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Postopek se je začel (185. člen ZPP) s tožbo z dne 31.1.1986 in z navedbo vrednosti spora v znesku tedanjih 80.000,00 din. Za dovoljenost revizije je odločilna vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi (drugi odstavek 40. člena in tretji odstavek 382. člena ZPP). Tedaj je za presojo dovoljenosti revizije veljala novela ZPP iz leta 1982 (Ur. list SFRJ, št. 69/82), ki je dopuščala revizijo v sporih, katerih vrednost je presegala tedanjih 50.000,00 din.

Revizija je torej dovoljena.

Utemeljeno je revizijsko stališče, da je izpodbijani sodbi mogoče očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje zaradi pritožbe tožeče stranke tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem je štelo, da je bistvena napaka sodbe sodišča prve stopnje v tem, da je ob sicer zadostno ugotovljeni dejanski podlagi iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, na katere se sodba opira (3. točka 373. člena ZPP). Izpeljava te ugotovitve naj bi bila v tem, da je tožnikova mati ob sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe dne 28.11.1967 podpisala J. M., vendar se to ni nanašalo na J. M., tožnikovega očeta in njenega moža, temveč na tožnika, tedaj 11 letnega njenega sina z enakim imenom in priimkom. Gre za odločilno ugotovitev, ki se nanaša na tožnikovo upravičenje do spornega zemljišča in torej njegovo aktivno legitimacijo v pravdi. Na eni strani torej sodišče prve stopnje sprejema oceno, da je M. M. podpisala moža, kar tožnikovo aktivno legitimacijo zavrača, na drugi strani pa sodišče druge stopnje sprejema drugačno oceno, ki tožnika k tožbi legitimira, ker naj bi ga mati zaradi mladoletnosti podpisala kot zakonita zastopnica. Navedena izpeljava sodišča druge stopnje ne vzdrži utemeljitve v 3. točki 373. člena ZPP. Za uspeh v tej pravdi je odločilna ugotovitev, ali je v citirani pogodbi tožnik nastopal kot kupec (zastopan po materi kot zakoniti zastopnici?). Do te ugotovitve, ki naj bi po stališču izpodbijane sodbe bila drugo dejstvo v smislu 3. točke 373. člena ZPP, pa je mogoče priti le z oceno izvedenih dokazov. Gre torej za to, komu sodišče verjame in v kakšnem obsegu ocenjuje dokaze. Sodišče prve stopnje priči M. M. ni verjelo in je o tem navedlo razloge, ki jih je podprlo tudi z drugimi dokazi (izpoved priče A. S.). Pritožbeno sodišče pa "ne vidi razlogov, zakaj njeni izpovedi ne bi verjelo, ker je najbolj verjetna, izpoved A. S. pa ji tudi ne more nasprotovati". Ne gre torej za nepravilno sklepanje o obstoju nekih drugih dejstev, temveč za problem presoje dejanskega stanja. V tem pogledu pa je manevrski prostor sodišča druge stopnje zožen. Sodbo sodišča prve stopnje je zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja sicer mogoče spremeniti, vendar le na podlagi obravnave pri sodišču druge stopnje (1. točka 373. člena ZPP). V obravnavanem primeru gre prav za tako situacijo. Če je sodišče druge stopnje podvomilo v dejanske ugotovitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, in če je ugotovilo, da ni pogojev za uporabo določb 370. člena ZPP, bi moglo spreminjati dejanske ugotovitve le v skladu z določbo 1. točke 373. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je revizijsko stališče, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z neuporabo omenjene določbe 1. točke 373. člena ZPP, utemeljeno. Ugotovljena kršitev pa ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 394. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno obravnavanje pritožbe.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.