Jedro

Sporni objekti se nesporno nahajajo v varovalnem pasu ob državni cesti. Zato je pri odločanju v navedeni zadevi relevantna tudi določba 66. člena ZCes-1, ki se nanaša na gradnjo oziroma rekonstrukcijo objektov ter izvajanje kakršnihkoli del v varovalnem pasu ob državni cesti, ki je umeščena v isto poglavje ZCes-1 kot določba 78. člena. Gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste so dovoljeni le s soglasjem direkcije. Direkcija izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. Prepovedano je izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Direkcija RS za infrastrukturo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za izdajo soglasja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje na naslednjih lokacijah: - na parc. št. 27/38 k. o. …, lokacije št. 1, 2, 3 in 4, v varovalnem pasu regionalne ceste R I 216 odsek 1261 Rondo Ivančna Gorica; - na parc. št. 27/8 k. o. …, lokacije 5, 6, 7 in 8, v varovalnem pasu regionalne ceste R I 216 odsek 1367 Ivančna Gorica-Krka v km 0,055 desno v smeri stacionaže ceste. V obrazložitvi navaja, da so navedene lokacije objektov za obveščanje in oglaševanje neustrezne zaradi bližine kanaliziranega križišča oz. so v območju krožnega križišča. Sklicuje se na 56. člen Pravilnika o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem se ti objekti ne smejo postaviti v območju 100 m pred in 50 m za križiščem (krožiščem). Ob upoštevanju navedenih določb omenjenega pravilnika in 3. člena in 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanu ZCes-1) je tožnikovo vlogo zavrnil. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da gre v predmetni zadevi za postavitev objektov za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste (v križišču) v naselju. Zavrača tožnikove pritožbene ugovore, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialni predpis, konkretno Pravilnik. Če le-ta prepoveduje postavitev objektov za oglaševanje pred in za križiščem, to še toliko bolj pomeni, da je prepovedana postavitev v samem križišču. Prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje na druge primere. Morebitno napačno ravnanje organa v drugih primerih ne vpliva na odločitev v predmetni zadevi. Med drugim se sklicuje na tretji odstavek 78. člena, 66. člen, 2. člen (točko 75) ter na prvi odstavek 5. člena ZCes-1, ob upoštevanju katerih ocenjuje odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno in zakonito.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je bilo v predmetnem postopku (na obeh stopnjah), kršeno načelo zaslišanja stranke, ki je temeljno načelo v upravnih postopkih. Sklicuje se na 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da mu v postopku ni bila dana možnost zaslišanja. Tožniku je bila vloga za izdajo soglasja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje zavrnjena iz razloga, ker naj to ne bi bilo skladno s 56. členom Pravilnika in s kriteriji Direkcije RS za infrastrukturo. Vendar tožena stranka ni pojasnila, kateri so ti kriteriji, zaradi katerih je bila tožnikova vloga zavrnjena. Tožnik meni, da je določba Pravilnika, ki se nanaša na oddaljenost reklamnih panojev pred in za kanaliziranim krožiščem, mogoče razumeti tako, da se je zakonodajalec želel opredeliti zgolj za postavitev reklamnih panojev pred in za kanaliziranim krožiščem, ne pa v samem kanaliziranem krožišču. Če bi zakonodajalec dejansko hotel tako ozko interpretirati 56. člen Pravilnika, kot ga interpretira tožena stranka, bi zagotovo pri pisanju tega člena uporabil besedno zvezo „in v križišču (krožišču)“. Da takšna interpretacija, kot je navedena v izpodbijani odločbi, ni pravilna, priča dejstvo, da ima tožnik pridobljena soglasja za postavitev objektov za oglaševanje v kanaliziranem krožišču v Trebnjem in v Boštanju, na parc. št., ki jih navaja.

4. Tožnik se nadalje sklicuje na 3. točko 7. člena ZUP, na podlagi katerega meni, da bi organ moral uporabiti ukrepe, ki so za tožnika ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Pri tem se sklicuje na 78. člen ZCes-1, po katerem direkcija lahko izda soglasje za postavitev objektov za oglaševanje ob državni cesti, če gre za postavitev objektov za oglaševanje, ki so opredeljeni kot enostavni objekti in če se objekt za oglaševanje postavlja na servisne prometne površine, ki so v lasti fizičnih ali pravnih oseb, pod pogojem, da vsebina oglasa ni vidna z državne ceste. Tožnik meni, da bi prvostopenjski organ moral upoštevati ZCes-1, ki je hierarhično višji pravni predpis kot je Pravilnik o projektiranju cest in ki ne vsebuje omejitev postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje v samem kanaliziranem križišču. ZCes-1 v 125. členu določa, da z dnem uveljavitve omenjenega zakona prenehajo veljati nekateri predpisi, kjer je naveden tudi Pravilnik, ki pa se do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi ZCes-1 uporabljajo še naprej, kolikor niso v nasprotju z ZCes-1. Tožnik meni, da se Pravilnik uporablja smiselno, obligatoren pravni predpis pa je ZCes-1. 5. Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da na predmetnih lokacijah vsebina reklamnih panojev vozniku, ki se pripelje v krožišče, ni vidna oz., da voznik ne zazna oglasnega sporočila. Reklamni panoji so izven pregledne berme voznika, ki se pripelje v kanalizirano krožišče. Prav tako se mora voznik v krožišču držati levega roba cestišča, v kar ga sili tudi otok sredi krožišča in je nemogoče, da bi istočasno zaznaval oz. videl reklamne panoje. Reklamni panoji na omenjenih lokacijah niso nameščeni na posebnih konstrukcijah ob cesti, ampak so del na žični ograji, ki je v lasti pravne osebe. Tožnik zato meni, da ni nobenih pravnih zadržkov za izdajo soglasja za postavitev navedenih objektov na podlagi 78. člena ZCes-1. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se tožnikovi vlogi ugodi in se izda soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje na obravnavanih lokacijah. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih tudi predlaga, da naj sodišče odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka.

6. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil vlogo tožnika za izdajo soglasja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste (v križišču), na lokacijah, ki jih je navedel v izreku izpodbijane odločbe.

9. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje predvsem na tretji odstavek 56. člena Pravilnika, po katerem je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem, kar pa v predmetni zadevi ni izpolnjeno. Drugostopenjski organ pa navedeno odločitev sprejema kot pravilno, kar utemeljuje tudi s sklicevanjem na določbe ZCes-1. 10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna iz razlogov, ki jih navajata oba organa (tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ), zato se sodišče nanje v izogib ponavljanju, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče, enako kot drugostopenjski organ, zavrača tožnikovo stališče, da je tretji odstavek 56. člena Pravilnika mogoče razumeti tako, da se nanaša zgolj na postavitev objektov za oglaševanje pred in za kanaliziranim križiščem, ne pa v samem kanaliziranem križišču. Tudi po presoji sodišča je, glede na to, da je prepovedana postavitev objektov za oglaševanje pred in za križiščem, tako prepoved razumeti še toliko bolj zavezujočo za samo križišče. Sodišče se prav tako ne strinja s tožnikom, da navedeni pravilnik ne velja več. Navedeni pravilnik je namreč na podlagi prehodne določbe 125. člena ZCes-1 še vedno v veljavi. Ta določa, da z dnem uveljavitve ZCes-1, med drugim tudi Pravilnik o projektiranju cest še vedno velja, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom in sicer do uveljavitve ustreznih predpisov. Tako nasprotje pa po presoji sodišča ni podano. Prav tako po presoji sodišča tudi ne drži tožbeni ugovor, da je omenjeni pravilnik v nasprotju z 78. členom ZCes-1 in da določa strožje pogoje, kot so določeni v ZCes-1. 12. Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člen ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije. Citirana določba 78. člena ZCes-1 je umeščena v VI. poglavje tega zakona z naslovom „Varstvo državnih cest in prometa na njih“. Sporni objekti se tudi, kot že povedano, nesporno nahajajo v varovalnem pasu ob državni cesti. Zato je pri odločanju v navedeni zadevi relevantna tudi določba 66. člena ZCes-1, ki se nanaša na gradnjo oziroma rekonstrukcijo objektov ter izvajanje kakršnihkoli del v varovalnem pasu ob državni cesti, ki je umeščena v isto poglavje ZCes-1 kot prej citirana določba 78. člena. Po prvem odstavku 66. člena ZCes-1 je z namenom preprečitve škodljivih vplivov posegov v prostor ob državni cesti, na državno cesto in prometa na njej ob teh cestah varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena. Gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste so dovoljeni le s soglasjem direkcije (drugi odstavek tega člena). Po tretjem odstavku tega člena direkcija izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. Iz 5. člena ZCes-1 pa izhaja, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Drugostopenjski organ se zato pravilno sklicuje tudi na navedene določbe ZCes-1. 13. Po povedanem sodišče zaključuje, da sta oba organa v predmetni zadevi uporabila pravilne določbe materialnih predpisov in za svojo odločitev navedla tudi relevantne razloge. Po vsem navedenem tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Neutemeljeni pa so prav tako tožnikovi ugovori, da je bilo v predmetni zadevi kršeno načelo zaslišanja stranke, ker tožniku v postopku ni bila dana možnost zaslišanja. Po presoji sodišča sta organa v predmetni zadevi imela podlago v 144. členu ZUP za odločanje po skrajšanem postopku. V predmetni zadevi gre namreč za situacijo, ko se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel tožnik v svoji zahtevi (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).

14. Nenazadnje pa je potrebno odgovoriti še na tožbeni ugovor, da je organ v po vsebini primerljivih zadevah odločil drugače kot z izpodbijano odločbo. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) kršena, če organ razsodi v nasprotju z izoblikovano sodno prakso. Ustavno načelo enakega varstva pravic pa ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu. Torej tudi če je organ v po vsebini primerljivih primerih odločil drugače, kot v obravnavani zadevi, to glede na to, da je sodišče presodilo, da je v obravnavani zadevi sprejeta odločitev pravilna in zakonita, ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno.

15. Ker je sodišče po vsem povedanem ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri med drugim v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.